stasa napisal/-a:...NA GREGORJEVO IN ZASLIŠIM IN ZAGLEDAM...
http://panic.simulaatio.org/~mikma/swf/bird.swf
ha, ha, ha, ha, bravo Staša, to pa je bilo doživetje, enkratno, pa ravno na Gregorjevo! 
Kot nalašč mi je v štoparici crknila baterija, 
tako, da sem moral vzeti rezervno uro, ki pa drugače meri čas, kot običajne ure. 
Kaže namreč desetine, stotine itd. ure. Ko je na štoparici 0,1, pomeni to desetino ure ali 6 minut. Za progo sem si izbral cesto, ki ima postavljene table z označeno razdaljo na vsakih 500 m. Zato sem šel v Radvono. Ne bom opisoval kakšna je proga, ker je bilo že precej povedano o njej, pa verjetno tudi še bo v rubriki Zanimive tekaške trase. Veliko dela sem imel s preračunavanjem iz desetin ure v minute. Kot kakšen homo terminus, sem vso pot samo računal čas, kajti na štoparico sem pogledal na vsakih 500 m, potem pa sem do naslednje table komaj zmogel izračunati, koliko sem porabil za kilometer. 
Kakorkoli že, 8 km razdaljo sem pretekel v 0,8965 ure, s čimer pa nisem čisto zadovoljen, za Sežano računam, da bi moral teči vsaj 0,79 ure, kar je manj kot 6 minut na kilometer. Pravi tek za razgibavanje telesa in možganov. 
Pa tudi pomladansko sonce že dobiva moč, 
v slabi uri teka skozi sneženo sončno pokrajino, me je sonce v obraz kar malo ožgalo. 
Tudi kolesarji so že začeli s sezono, saj sem jih srečal kar nekaj. Kmalu bo pomlad, da nas bo še bolj razganjalo. 
, ko sem danes prebral oba tvoja prispevka in ugotovil, da verjetno že vsi iz TF veste, kdo je/ni komu kos 
, sem padel v glooooboookoo depresijo . Po pogledu na mojega Labradorca sem imel občutek, da se mi še on posmehuje . Ker pa jaz svojih težav ne rešujem v gostilnah, sem jih rešil v Tomas Sportu in si iz gloooboooke žalosti in pliiiiiiiiiiiiiitve denarnice zanalašč kupil: MIZUNO WAVE RIDER VII 
.
. Traso, ki sem jo hotel preteči naj bi bila dolga 10 km. Vendar namesto MIZUNK sem čutil posledice razdevičenja jaz in si po 6 km prislužil krvav žulj na spodnjem stopalnem loku . Vseeno, zelo sem bil zadovoljen s tekom, gloooboooka depresija je popustila, samozavest povrnila, zopet sem bil kos samemu sebi in mojemu Labradorcu . Superge so pa v resnici O.K.
, saj sem jaz tudi staknila dva na podplatu, ampak ne v Mizunkah, ki so res zakon, ampak v Nike varianti. Sem šla pa tvojo traso, preko ponovič na Konj in nazaj. Tisti hrib na koncu je super za ventiliranje pljuč !
Nebo jasno kot ribje oko, zasneženi vrhovi, sonce pa vedno bolj greje. Kam se na tak dan odpraviti na tek, se je težko odločiti, saj se narava prebuja povsod in kaže svojo lepoto novega rojstva. 
Na drugače kar široki gozdni poti je bila uhojena ozka gaz, po kateri se je kar dalo teči, če je bila še v senci dreves in sonce ni omehčalo snega. Kjer pa so žarki dosegli stezo, so jo omehčali in pri teku se je včasih vdrlo do gležnja, včasih do kolen ali pa je bila na vrhu samo tanka, mokra folija zdrizastega snega, ki je bil prava podlaga za spodrs in padec ali klec noge. Takšen tek ni bil podoben pravemu teku, saj sem lovil ravnotežje na stezi in nisem vedel, ali se mi bo vdrlo globoko, plitvo ali mi bo samo spodrsnilo. Komaj sem čakal, da bom zavil na cesto, saj sem bil prepričan, da je cesta zvožena in prehojena. Kako sem se zmotil. Če je bil tek po gozdni stezi podoben lovljenju ravnotežja, pa je bil tek po cesti pravo prekopicevanje. Na gozdni stezi sem pri vdiranju noge v sneg vedel, da je pod snegom samo sneg. Na cesti, ki je imela tri gazi, dve od traktorja in eno na sredini od hoje, ni bilo nič predvidljivega. Ponekod sneg trd, ampak spolzek, nepreviden korak nanj bi bil lahko nevaren, če pa je bil sneg mehak, je bil pod njim lahko trd led, da mi je polzelo kot na drsališču, nekajkrat pa sem stopil na že staljen led, se pravi v vodo, ki je hinavsko čakala pod snegom, da bom v njej zmočil copate. Ponekod je bil po cesti čisti led, ki pa tudi ni bil to, kar naj bi Matija razbil ali naredil. 
Ko sem mislil, da je trd in gladek, sem previdno stopil nanj, ampak izkazalo se je, da je hrapav in mehak in da ne polzi. Drugič je kazalo, da ne bo drselo, korajžno sem stopil na led, toda bila ga je samo tanka skorja, spodaj pa je tekel potoček, ki je nastal zaradi taljenja. Eno uro prekopicevanja, klanjanja naprej in nazaj, lovljenja ravnotežja in vdiranja v sneg in led je bila krasna rekreacija, saj je vsebovala vse elemente aerobike, fitnesa, dviganja uteži, telovadnih vaj, teka na dolge in kratke proge ter čez ovire. Pet km dolgo traso sem pretelovadil v 60 minutah, kar ni slabo, saj zanjo v normalnih okoliščinah potrebujem pol ure. Poleg tega pa lepa okolica, zimska pot v Vrata je res vredna obiska, Peričnik še precej zamrznjen, še tri srnice so mi prekrižale pot. 
Lepo, koristno in zabavno dopoldne v času odhajajoče zime in prihajajoče pomladi. nada napisal/-a:Tisti hrib na koncu je super za ventiliranje pljuč
).
že kak km in pol prej, ker se cesta vseskozi počasi vzpenja, "S" klanec je pa samo smetana za po vrh .
in ko mooooje MIZUNKE ne bojo več posnemale moje zasebne predele in ko bom prenehal rauhat :?: bova zmagovalca v svojih kategorijah (ops,v Litiji mislim)
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
