- 21 Nov 2009, 00:14
#206811
Dragi sotekači,
včeraj se je končala tekma v desetkratnem ironu, na katerem sem »neuspešno« nastopil, in prav se mi zdi, da podam nekaj svojih občutkov in mnenj, ki niso vezani na same rezultate…te ste lahko spremljali preko njihove uradne spletne strani.
Ko veste, sem mogel 15km pred zaključkom petega irona odstopiti zaradi kombinacije številnih nevšečnosti, ki so se dogajale zadnje dni, ter dosegle vrhunec na peti dan dirke. Glavna razloga sta bila predvsem dva. Prvi je bila moja dihalna stiska, ki se je začela že v zadnjih kilometrih prejšnjega dne, se nadaljevala ponoči z neprespano nočjo, ter dosegla vrhunec na začetku tekaškega dela petega irona. Kaj se je pravzaprav dogajalo ne vem, vem le da je bil občutek tak kot bi mi nekdo vzel eno pljučno krilo, in me pripravil da tečem v takem stanju. Občutek je bil nekaj povsem novega, zato me je pošteno prestrašil (še posebej ker sem podobno čutil že na kolesu). Nismo se predali brez boja…tako sem uporabil vse, od nekih tablet (ne vem za kaj), pa vse do pumpice za astmo. A vse brez učinka Drugi razlog za odstop je bila očetov odhod v bolnico ter izvidi, ki so potrdili ledvične kamne, kar je imelo za posledico strog počitek…česar pa moj oče zaradi svoje narave ne bi upošteval, še posebej, če bi se jaz spopadal z novimi preizkušnjami. Še posebej me je skrbelo, ker sem vedel, da moj oče zaradi težine tekme in svoje nravi ne bi nikoli priznal bolečine. Vedel sem že dva dni da je nekaj narobe…a odpeljali so ga šele ko se je skoraj zgrudil od bolečine.
Prejel sem veliko istih vprašanj »Zakaj nisi dokončal petega irona?«. Odgovor je preprost. Psihično in fizično (razen dihalne stiske) sem bil v tistem trenutku na izredno visokem nivoju, tako da sem trezno presojal stvari, ki se lahko zgodijo v primeru mojega odstopa ali mojega nadaljevanja. V tistem trenutku sem vedel nekaj zagotovo, in to je bilo dejstvo, da če končam peti iron, da bom tudi šestega začel. Začel bi ga tako kot vse ostale…na polno in brez milosti, saj drugače ne znam. Vpliv na moje zdravje, ter na zdravje oziroma počutje mojega očeta, pa je bil v tistem trenutku prevelik vložek s katerim bi lahko tvegal. Zato sem se 8 krogov pred koncem odločil, da z dirko ne nadaljujem!
Ali mi je kaj posebno žal? Malo je seveda grenkega priokusa, ki ga je deležen vsak športnik, ki mu na neki tekmi ne gre vse po načrtu. Manjši razočaranosti gre pripisati tudi zavedanje, da to ni pravi deca iron, ter da z fizičnega ter tudi psihičnega vidika zame ni tako zanimiv kot sem mislil, da bo. Pa da ne bo pomote…tekma je svinjsko zahtevna, a me je v nekaterih pogledih malo razočarala. Žal mi je predvsem tega, da sem si morda na ta način zapravil končno zmago v svetovnem pokalu, in to zaradi absurdnega točkovanja kjer ta tekma prinese toliko točk kot sem jih zbral jaz na zadnjih petih (dve drugi mesti, tri zmage, dva rekorda proge). Zmagovalec bo sedaj po vsej verjetnosti postal triatlonec, ki letos, razen na zadnji tekmi, še ni stal na stopničkah.
Ugotovil sem še eno stvar, ki jo prej nisem imel priložnosti spoznati. Prvič sem bil tako dolgo ločen od otrok, in moram priznati, da je bilo to zame izredno velika psihična obremenitev. Ko sem se po telefonu pogovarjal z malim Majem, mi je po dveh minutah pogovora dejal »Tati ti si moj lupček«. V tistem trenutku je bilo pogovora zame konec, saj enostavno nisem mogel več zadrževati solz, ki so se mi zaradi tega še večkrat prikradle tudi med samo dirko.
Velikokrat sam rad omenjam Sanje…sanje v smislu nečesa kar si večina upa samo potihoma želeti in ponavadi tega nikdar ne uresniči. Zakaj? Zaradi tega ker si ne upa poskusiti oziroma če že poskusi, ne zmore vztrajati. Zase moram reči, da se ne bojim sanjati, ter da se upam spoprijeti z vsakimi – v tem primeru športnimi sanjami. Ni je tekme na svetu s katero bi se bal spoprijeti, jo sanjati oziroma morda celo dosanjati. A sanje imajo včasih tudi visoko ceno, ki pa jo poleg nas samih plačujejo tudi tisti nam najbližji. In mislim, da je to za vse nas, ki se tako ali drugače ukvarjamo s športom in imamo zraven družino, najtežje.
Kot vsaka tekma do sedaj, me je tudi ta na nek način okrepila. Tako so že postavljeni visoki cilji v naslednji sezoni, ki bodo samo nadgradnja uspešnim ciljem iz pretekle sezone. S treningi intenzivneje začnem že 30. novembra, tako da bom do prve resnejše tekme pripravljen kar se da optimalno.
Do naslednjega poročanja vas lepo pozdravljam in se vam še enkrat zahvaljujem za vse spodbudne besede in bodrenje med samo tekmo.
