Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#219015
Rada bi bila kratka, saj je tudi moj maraton trajal samo 30 km. :D A vseh zgod in nezgod se pač ne da opisati v nekaj besedah. Sploh če se obrne drugače od pričakovanj.

Na rimski maraton sem se prijavila, ker se mi je zdelo, da bodo marca še prijetne temperature za tek, konfiguracija proge znosna, turizem v večnem mestu na višku.
Po programu Marathon Austria sem pridno trenirala in v 16 tednih naredila nekaj čez 900 km. Hudič pa se vedno skriva v drobnem tisku. Kdor me pozna, ve, da sem trmasta in da me le stežka kaj odvrne od načrtov. Tudi sneg med zimo me ni oviral, pridno sem tolkla tudi intervalce, in če ni šlo drugače, smo punce odtekle treninge nad 30 km med Piranom in Dragonjo.

Tri tedne pred Rimom pa so me začele bolet noge (že po 1 km teka), nato še stegenska mišica, v ponedeljek - tik pred odhodom v Rim - pa me je po zadnjem treningu doletel še heksenšus vratu (pravzaprav pa prehlad mišice na vetru po treningu). Za piko na i je obisk v laboratoriju pokazal še borno stanje železa. Olga me je sicer spet vzela v roke, ampak ni kaj prida pomagalo. Hudič je, če ne moreš spati, ker ne veš, kako bi se obrnil, da ne bi bolelo.

Pa se vseeno nisem dala in sem šla v Rim, polna dvomov. Mislim, da zdaj vem - samozavest serijsko je ključ do dobrih rezultatov. Seveda tudi telesna pripravljenost, spočitost pred tekmo, pravilno prehranjevanje in hidriranje, zadostna doza mineralov... Ampak - vsaj pri meni - prepričanost vase šteje največ. Zato mi je Ljubljana uspela, Rim pa je bil totalni flop. Oziroma bi bil, če bi prišla do cilja.

Tako pa sem že po 15 km začutila, da ne bom Petra Majdič. Da enostavno ne morem v zadostni meri odmisliti vseh bolečin v vratu, nogi in tudi na prstih, ki so se v meni najljubših (in očitno še vedno premajhnih) copatih začeli spreminjati v žuljave krvavice. Ko sem tekla po tisti vročini in po klancih (seveda bolj namišljenih kot realnih), sem razmišljala samo o tem, ali naj odstopim na 25, 30 ali 35 km, kjer so za luzerje že bili pripravljeni avtobusi. Z mislimi na avtobus je padal tudi moj tempo: na polovici sem bila še v želenem ritmu - 5.02, pri 25 km 5.03. Ko sem se bližala drugi avtobusni točki na 30. km, pa mi je bilo počasi že vsega dovolj in sem šla na banane in pijačo, potem pa preko vode do slobode in potem s folijo na avtobus. Ob odstopu sem bila še vedno v tempu 5.04, s čimer bi bila zadovoljna, ampak glava je bila že povsem preč in nepripravljena na izzive zadnjih 12 km. Pravzaprav sem še danes vesela, da sem si prihranila mučenje, ki bi sledilo. Kot rečeno - herojske zgodbe me ne zanimajo. Izkušnja iz Ljubljane je tako lepa, da si je nočem zapacati s tekaškimi bitkami na Neretvi.

Kako pa je bilo s turizmom v Rimu? Bom diplomatska: v štirih dneh sem videla veliko manj od želenega, čeprav smo bile s puncami ves čas v pogonu. Videti vse štacune odspred in odzad pač ni med mojimi najljubšimi opravili. V bodoče bom raje volk samotar, kar je bolje tudi za psihološko pripravo na tekmo. Zdi se mi (mogoče pa se motim), da je tudi maraton eno tako potovanje, ki se najbolje izteče, če potuješ sam... in k sebi. Takrat si zmagovalec, ne glede na čas na štoparici. Seveda pa moraš priti čez ciljno črto.
#219107
Po skoraj enem tednu sem sem si tudi jaz opomagla po zame najtežjem maratonu. :wink: Po težkih naporih sem prišla v cilj. Še sama sebi sem se čudila, koliko volje, trme in vztranosti je bilo v meni. Najlepše je pa to, da so po prihodu v cilj izginile vse bolečine, pozabljeni so bili vsi napori, dvomi. Tek po sedmih gričkih mislim. da bo precej spremenil moje tekaške načrte. :roll:
Tisti, ki niste bili z nami ste si lahko ogledali fotoreportažo, ki jo je Klatež skrbno pripravil. Če ste pozorni lahko vidite, da smo naredili peš maraton pred in še po tistem taprevem maratonu. Tako je pač če potuješ s katežem. :D
#244188
Saj sem vedel, da smo lani nekaj pozabili... Skupinsko fotko naše odprave... :roll:

Organizatorji rinskega maratona so mi poslali e-mail in pravijo, da bi objavili kakšno fotografijo naše skupine ali posmeznikov v uradnem biltenu za letos.

Če ima kdo posrečeno fotografijo (po možnosti pred kakšno rimsko znamenitostjo) iz lanskega maratona, ima sedaj možnost, da postane slaven. :wink:
V tem primeru mi pošljite ZS.

Pa še pismo organizatorjev:

Dear friends,
I hope you all have had a great start into the year.

The Rome Marathon 2011 is behind the corner. As every year, we'll release (with a circulation of ca. 35,000) an official 64-page full colour race program. It'll be distributed to all runners, plus journalists, partners, expo visitors, stakeholders, representatives of the institutions, etc.

Just like last year, we'd love to have a couple of pages filled with pictures of happy foreign runners, even better if in proximity of our city's landmarks.

Therefore might we ask you copyright-free pictures featuring your team or group (but also single runners) to be put on the mag. This will involve no monetary compensation from any side. Agency and protographer's names will be shown on the page as "credits".

We believe it can be another way for you to promote your activity - and for us to make a more colorful and attractive product.

High-res pictures would of course be better. You could email them or - for bulky stuff - use our ftp-folder (create a new sub-folder, name it after the agency or charity).

Thanks for your cooperation and hear you very (-68 days...) soon!

Alessio
#244214
klatez, sva ti poslala 3 fotografije na mail. če se ti kaka zdi v redu, lahko pošlješ organizatorjem. :)

lila, lonely in mirosan, fotografije (pred startom) vam dostaviva enkrat konec tedna.

lp vsem, dragica in štefan

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA