Rada bi bila kratka, saj je tudi moj maraton trajal samo 30 km.
A vseh zgod in nezgod se pač ne da opisati v nekaj besedah. Sploh če se obrne drugače od pričakovanj.
Na rimski maraton sem se prijavila, ker se mi je zdelo, da bodo marca še prijetne temperature za tek, konfiguracija proge znosna, turizem v večnem mestu na višku.
Po programu Marathon Austria sem pridno trenirala in v 16 tednih naredila nekaj čez 900 km. Hudič pa se vedno skriva v drobnem tisku. Kdor me pozna, ve, da sem trmasta in da me le stežka kaj odvrne od načrtov. Tudi sneg med zimo me ni oviral, pridno sem tolkla tudi intervalce, in če ni šlo drugače, smo punce odtekle treninge nad 30 km med Piranom in Dragonjo.
Tri tedne pred Rimom pa so me začele bolet noge (že po 1 km teka), nato še stegenska mišica, v ponedeljek - tik pred odhodom v Rim - pa me je po zadnjem treningu doletel še heksenšus vratu (pravzaprav pa prehlad mišice na vetru po treningu). Za piko na i je obisk v laboratoriju pokazal še borno stanje železa. Olga me je sicer spet vzela v roke, ampak ni kaj prida pomagalo. Hudič je, če ne moreš spati, ker ne veš, kako bi se obrnil, da ne bi bolelo.
Pa se vseeno nisem dala in sem šla v Rim, polna dvomov. Mislim, da zdaj vem - samozavest serijsko je ključ do dobrih rezultatov. Seveda tudi telesna pripravljenost, spočitost pred tekmo, pravilno prehranjevanje in hidriranje, zadostna doza mineralov... Ampak - vsaj pri meni - prepričanost vase šteje največ. Zato mi je Ljubljana uspela, Rim pa je bil totalni flop. Oziroma bi bil, če bi prišla do cilja.
Tako pa sem že po 15 km začutila, da ne bom Petra Majdič. Da enostavno ne morem v zadostni meri odmisliti vseh bolečin v vratu, nogi in tudi na prstih, ki so se v meni najljubših (in očitno še vedno premajhnih) copatih začeli spreminjati v žuljave krvavice. Ko sem tekla po tisti vročini in po klancih (seveda bolj namišljenih kot realnih), sem razmišljala samo o tem, ali naj odstopim na 25, 30 ali 35 km, kjer so za luzerje že bili pripravljeni avtobusi. Z mislimi na avtobus je padal tudi moj tempo: na polovici sem bila še v želenem ritmu - 5.02, pri 25 km 5.03. Ko sem se bližala drugi avtobusni točki na 30. km, pa mi je bilo počasi že vsega dovolj in sem šla na banane in pijačo, potem pa preko vode do slobode in potem s folijo na avtobus. Ob odstopu sem bila še vedno v tempu 5.04, s čimer bi bila zadovoljna, ampak glava je bila že povsem preč in nepripravljena na izzive zadnjih 12 km. Pravzaprav sem še danes vesela, da sem si prihranila mučenje, ki bi sledilo. Kot rečeno - herojske zgodbe me ne zanimajo. Izkušnja iz Ljubljane je tako lepa, da si je nočem zapacati s tekaškimi bitkami na Neretvi.
Kako pa je bilo s turizmom v Rimu? Bom diplomatska: v štirih dneh sem videla veliko manj od želenega, čeprav smo bile s puncami ves čas v pogonu. Videti vse štacune odspred in odzad pač ni med mojimi najljubšimi opravili. V bodoče bom raje volk samotar, kar je bolje tudi za psihološko pripravo na tekmo. Zdi se mi (mogoče pa se motim), da je tudi maraton eno tako potovanje, ki se najbolje izteče, če potuješ sam... in k sebi. Takrat si zmagovalec, ne glede na čas na štoparici. Seveda pa moraš priti čez ciljno črto.
Po težkih naporih sem prišla v cilj. Še sama sebi sem se čudila, koliko volje, trme in vztranosti je bilo v meni. Najlepše je pa to, da so po prihodu v cilj izginile vse bolečine, pozabljeni so bili vsi napori, dvomi. Tek po sedmih gričkih mislim. da bo precej spremenil moje tekaške načrte. 
