Zadnje novičke

[IRA]

Iiii kaj sem jest najdla

http://www.nogavice-cep.si/

[nana]

ooo mene pa ni med neuradnimi rezultati
pa prvič nisem na cilju pogledala svojega časa, tako da ga še zmeri ne vem
a moram komu zagnjavit, da me poiščejo, al grejo še čez posnetke preden dajo ven uradne rezultate?

Očitno je bilo nekaj narobe s tvojim čipom, ker bi rezultat sicer dobila tudi na gsm. Vprašaj na Timing

[solatka]

Očitno je bilo nekja narobe s tvojim čipom, ker bi rezultat sicer dobila tudi na gsm. Vprašaj na Timing

A to ste vsi dobili SMS z rezultati teka na GSM? Ker jaz nisem dobila ne lani in ne letos.
Letos niti tiste reklamne revije nisem dobila po pošti (ma sej ne da bi si jo ful želela, sam zanima me zakaj eni dobijo drugi pa ne).

Sicer pa... moje poročilo... Neki sem že napisala v Polžji sekciji.

Bom pa še to dodala. Da sem se našla v Lauferjevem sporočilu (trije dedci sedijo v gostilni...Ok, sam da jz nisem dedc, pa da ne pijem piva ).

Hočem to povedat. da sem šla skoraj nepripravljena v Radence. Malo me je mikalo, da bi šla kr na 5,5. No, na koncu sem vztrajala. In tekla za dušo.
Brez preseravanj (nikol mi ni bilo jasno a folk res nima tolk samokontrole, da bi nehal še preden skup zleze.... al je res rezultat bolj pomemben kot zdravje? No, možno pa je, da jaz totalni laik tud ne kapiram tehle zadev z rezultati in sploh). Počasi sem odpolžala do cilja in bila presrečna, ker mi je ostalo še energije za navijanje.

Bilo je vroče in lepo.

[spela*]

Iiii kaj sem jest najdla

http://www.nogavice-cep.si/

Hvala, Ira.
Lepo bi bilo, če bi podjetje vprašalo za dovoljenje za objavo, sploh ker gre za komercialni namen, še lepše pa, če bi objavili ime avtorice.

[GODBENIK]

Anja.com Napisal/-a:
ooo mene pa ni med neuradnimi rezultati
pa prvič nisem na cilju pogledala svojega časa, tako da ga še zmeri ne vem
a moram komu zagnjavit, da me poiščejo, al grejo še čez posnetke preden dajo ven uradne rezultate?

Ojla;

tudi jaz imam(sem imel) isti problem. Glede na to da je bil to moj prvi maraton, in sem hotel biti zabeležen , sem podal na TIMING vprašanje v vezi s tem. Njihov odgovor je bil da naj povem približen čas kdaj sem prestopil ciljno črto in me bojo potem preko kamere najdli.

Upam, da ti je kaj v pomoč;

drugače pa piši na info@radenci.si , kjer ti bojo podali odgovor!

Nočko!


Godbenik-Grega

[nana]

A to ste vsi dobili SMS z rezultati teka na GSM? Ker jaz nisem dobila ne lani in ne letos.

Nisi dobila SMS sporočila, ker nisi dala številke GSM-ja.

[nini32]

pa še jaz,

v soboto sem pretekla svojo prvo tekmo. v glavi sem imela tri pomembne cilje, katere sem izrekla tudi na glas. prvi je ta, da sem prišla na štartno črto, drugi, da pretečem celih 10 km in tretji, da pridem v cilj s časom pod uro. vse tri cilje sem uresničila, kljub gneči na štartu (mislim, da se je vlekla kakšen km), kljub vročini in vlagi v zraku, kljub bolečini v levem gležnju in njegovi oteklini (katera se je pojavila že teden pred tekmo). tako, zdržala sem! po tihem sem si želela čas 55 min, ampak nisem najbolje taktizirala. kolegica, s katero zadnje čase pogosto tečem, mi je rekla, da je ona šla na progo s prevelikimi pričakovanji, jaz pa s strahom. tako bom naslednjič strah pustila doma . in s seboj vzela večjo vero vase.

res pa je, da sem se vmes (na enih 7 km), ko je sonce sekalo in so tulile sirene vprašala, če bom kdaj sposobna preteči 21 km in to v radencih?!

v cilj sem prišla s časom 58,30 nič zadihana, skoraj nič utrujena, naslednji dan nisem čutila nobenih bolečin. razen gležnja.

vse izkušnje z radencev bom izkoristila v naslednji tekmi. vsekakor pa še grem, ker sem se imela fajn, ker je bilo zame na progi in v cilju resnično dobro poskrbljeno (pijača). no, kaj pa je drugega pričakovati od prijaznih ljudi.
še pridem (na katero progo pa še ne vem)!

uživajte in lepo se imejte!

nini

[Radolca]

sobotno poročilo:

Po pretečeni 42-ki v Trstu sem bil pripravljen teči moj osebni rekord na 21 kilometrov. Samo vprašanje časa, kdaj bom to storil! Radenci so bili prava priložnost za mene (sem mislil, ta »sem si mislil« se nanaša tudi na prejšnji stavek o vprašanju časa)). Po tretjem maju sem se, ker sem upošteval nasvet marsikaterega (ne)tekača, naj grem naslednji dan po maratonu tečt, hitro "regeneriral" oz. sem zelo hitro spet začel teči razdalje, kakršne sem tekel pomladi. Vikend pred 29. maratonom treh src, sem se celo, prvič v moji "tekaški karieri", odpravil tečt tiste "mukotrpne" intervale na štadion. Podatek, da sem jih tekel v nedeljo popoldne, ko naj bi se ne-delalo, že kar vleče k temu, da niso bili kaj preveč z veseljem odtečeni. Naj navržem še drugi podatek: od tretjega do šestnajstega maja sem se "celih" štirikrat odpravil tečt. Ne vem no, malo sem sam sebe "farbal", da bom v Radencih ponosno nosil medaljo o doseženem osebnem rekordu. Medaljo dobi vsak udeleženec, ki preteče 5, 10, 21 ali 42 kilometrov. Medaljo sem že nosil, o rekordu pa ne duha, ne sluha.

Družinska karavana (v kar je všteta tudi moja malenkost) se je na prizorišče odpravila že v petek. Da prevohamo teren, kje bodo odločilni odseki za pospeševanje, kje se bo dalo »iztisnt« iz nog dodatno sekundo plusa, kje se bo dalo sekunde izgubiti,……, in kjer se v Radencih da piti najcenejše pivo. Pa sem izvohal, da je najcenejše pivo kupljeno v trgovini in popito v apartmaju. Ampak, če gledam z zornega kota, da je za apartma in pitje v njem potrebno seči globoko v svojo še ne izgubljeno denarnico, ter razdelim celotno sumo, katero smo plačali, na število popitih piv, pride tako pivo jako jako drago!

Spali smo v apartmaju. Raztegljivo posteljo bi pa lahko primerjal s pravljico, kako je kraljična spala na zrnu graha. Ulegel sem se posteljo in kar zaplaval. Zategadel sva bila tudi z drago kar zgodaj že na nogah. Niti kava, katero sem dobil kot nagrado za pretečene kilometre na maratonu v Trstu oziroma s ciljem v Trstu, me ni spravila k sebi. Ne vem »kakš pocen kofe so mi zrihtal«.

Zajtrk je bil standardni, premalokuhani, predmaratonski zajtrk. Popka pa zjutraj raje nismo mazali s »takratkimi«. Dan je bil še dolg in vroč.

Malo ogrevanja pred štartom, bil sem jezen, če ne celo togoten, zavoljo sobotne vremenske napovedi. Vsi so »obljubljali« rahel dež. Pa nič od tega.

Štartal sem bolj v ozadju (mogoče pa na boljšem mestu kot lani, ker črnci in ukrajinci v prvi vrsti niso toliko placa zasedli kot lani - recesija je pokazala zobe). Prvi kilometer je »minil« v petih minutah. In že je sledil drugi kilometer. Ta pa je »mineval« hitreje kot prvi, saj je trajal le štiri minute in pol. In, tako hitro naj bi se nadaljevalo naslednjih devetnajst kilometrov, sem sam sebe vprašal!? Kdaj drugič, sem spet sam sebi odgovoril in odmlinčkal naprej. Tretji, četrti, peti,…., kilometer in že sem bil potreben vode. Kot najbolj trmasti in svojeglavi gorenjc sem se pohvalil, da do desetega kilometra ne potrebujem vode. Jaja, takoj na sedmem sem moral zaviti »v kraj« in si ponuditi vodo. Zato sem naprej tudi toliko težje čakal vsako postajo.

Tam nekje pri kilometru številka dvanajst me je pa »začelo viti«. Glava ni več prenesla vročine, medtem ko so bile noge še prilično poskočne.Tempa ravno nisem zmanjšal, saj sem že tam od sedmega kilometra dalje tekel enako hitro. „Oglašati“ se je začela možganska celica, naj ga vendar ne lomim v tejle vročini. Naprej je sicer šlo a z malo več muke. Takrat mi je vsaka kilometrska tabla pomenila preveč, ker sem se v vsako „utaknil“. Tako mi je šlo včasih hitreje, včasih počasneje, ujel sem gospoda DM, pa mi je spet taisti gospod ušel, pa sem ga spet ujel,..... Zanimivo je povedal, če si enkrat predstavljaš med tekom, da nekaj potrebuješ, boš potreboval še marsikaj drugega v tistem trenutku. Jaz sem o potrebi po vsem razmišljal že pri sedmem kilometru.Vsaj tega sem se malo držal v nadaljevanju in mi je kar dobro šlo naprej. Gospod DM, skupaj z družbo, mi je seveda spet ušel. Hči gospoda DM je zmagala na 42 kilometrov, torej poznate gospoda DM-ja.Tam nekje na osemnajsem kilometru sem ga pa ujel, izmenjal par besed in mu ušel naprej. Od šestnajstega kilometra dalje sem tekel brez uporabe glave oziroma tekel sem z možgani na off. Največkrat me noge opozorijo, da je dovolj zajebavanja s takim tempom. Tu je bilo pa ravno obratno. Možgani na noben način niso hoteli dati nogam sporočila, da lahko potegnejo hitreje. Skušal sem prelisičiti svoje možgane in sem tekel čisto odklopljen. Tako se zadnji kilometri niso preveč vlekli, je kar hitro minevalo. Seveda sem prevečkrat pomislil na to, kako bo pasalo pivo po teku. Prišel je devetnajsti kilometer, malo bregca, prišel je dvajseti kolometer, na table takrat nisem bil več pozoren, ker sem tekel „v transu“. Zanimivo, prehiteval sem tudi tekače, kateri so prej prehiteli mene. Sledil je še predzadnji ovinek okoli krožnega križišča, kjer so skandirali najdražja, babica in Lovro, pa zadnji ovinek in „šprint do cilja. Čas 1:31 je bil zelo dober. A kaj, ko sem čez deset metrov zagledal še tablo, na kateri je bil čas 1:41. Nisem hotel sam sebe pumpat, kakor pred dvema letoma, kar se časa tiče.

V cilj sem pritekel, popil vodo, isotonik, pojedel banano in bil spočit za še en krog! Kakšne utrujenosti nog nisem čutil, zato je bila pa glava taka kot ekonom lonec.

Pred osvežitvijo sem še par besed zaupal televizijcem (po mojem bom postal TV zvezda maratona treh src, saj sem se že pred dvema letoma TV Sloveniji nenamerno zlagal, da sem osebni rekord popravil za petnajst minut, v resnici jih je bilo samo pet – prav zaradi 10 minut zamaknjenih dveh časov nad ciljem).

Kot sem že napisal, noge so hotele in so bile zmožne narediti več, pa jim glava tega ni dopuščala.

Pa na videnje drugo leto, ko bom poskušal dati „možgane na off“ in svoje noge „vzel v roke“! Kakor bo šlo, bo šlo

[kristinčk]

No, pa še jaz...
Tudi zame je bil v radencih moj prvi maraton. In občutek je bil nepopisen, sem še jokat pozabla v cilju
Moj cilj je bil preteči maraton in edina časovna omejitev mi je bla da me po prvem krogu ne preusmerijo v cilj. Tako sem ubogala vse nasvete in pridno pila ves čas, jedla banane, cukrčke in gele in sledila osebnemu zajčku jfreaku (ki me je spravo na maraton tako, da je obljubo da me tudi 200m pred ciljem počaka če je treba ). Sicer so ble vse tiste sirene dokaj demoralizirajoče ( še bolj kot jaz so trpeli moji navijači, mene pa je skrbelo za setro, ki je bla na desetki ), ampak se do 32km nisem lih obremenjevala (za to razdaljo sem vedla da jo zmorem). Zadnjih 10km pa sem vsak km posebaj pomislila, o superca sploh ni sledu o kaki krizi in bla vsa vesela, da sem tolko dobro pripravljena, da me še vročina ni moglo pripravit k odstopu.
Čas 4h 16min, za nekatere ne lih bogvekaj, zame odličen. Tak se zaj lahko pohvalim da sem bila prva v kategoriji maratonk do 30let

Sicer pa hvala vsem navijačem (sploh tisti domači so mi dali še polno energije na koncu), sploh si nisem mislila kolko ti pomeni da začnejo s kakšnega lokala na polno ploskat, ko končuješ zadnji km, jaz sem ga tako končala z nasmeškom. Občutki po prvem maratonu v cilju pa nepozabni polni veselja in poljubčkov od vseh domačih
Pa hvala mojemu sotekaču, da sma res do zadnjega metra lahko vzpodbujala drug drugega

Čestitke tudi vsem ostalim, bilo je lušno v družbi vseh tekačev...
kristina

[5rca]

Cormi poslala še nekaj slik s tekaškega praznika ... vmes so tudi tiste s podelitve internega tekmovanja na 10km lepe so :)

http://picasaweb.google.si/sonja.pirc/Radenci2009#

avtorica dovoli objavo

[spela*]

Iiii kaj sem jest najdla

http://www.nogavice-cep.si/

Hvala, Ira.
Lepo bi bilo, če bi podjetje vprašalo za dovoljenje za objavo, sploh ker gre za komercialni namen, še lepše pa, če bi objavili ime avtorice.

Potem ko sem jih skritizirala, naj jih še pohvalim. Po mojem mailu so priznali napako, se prijazno opravičili in umaknili fotografijo, zato smo se zmenili, da jo, čeprav gre za komericalne namene (kar je nekaj drugega kot uporaba v zasebne namene, čemur služijo spletni albumi) lahko objavijo skupaj s podatki o avtorstvu. Tako da bo kmalu spet nazaj.

[solatka]

A to ste vsi dobili SMS z rezultati teka na GSM? Ker jaz nisem dobila ne lani in ne letos.

Nisi dobila SMS sporočila, ker nisi dala številke GSM-ja.

Ah ja... to bi znal biti logičen razlog ja

[Loni]

Še ene par mojih fotk:
http://picasaweb.google.com/lonimak/Radenci#

[5rca]

Še ene par mojih fotk:
http://picasaweb.google.com/lonimak/Radenci#

hahahaha a dej nehi ... kaj če bi zbrisala te z balončki pa robci na glau
joooooj, kok je blo vroče

[gic]

Moje poročilo je pa kar povzetek z moje strani:

Moj drugi letošnji tekmovalni tek je mimo. Tek na 10 km.

V Radencih sem najprej šel po številko. Gneče pri šotoru za prevzem številk ni bilo in tako sem hitro prišel do svoje številke 3154, ki me je kasneje označevala na maratonu. Počasi sem se preoblekel, si pripel številko in čip ter se šel kljub močnemu soncu, ki je na vse zgodaj začel pripekati, ogret.

Potem pa na štart. Po prehodu skozi štartno linijo smo v zrak spuščali rdeče balone in kolona se je začela premikati. Cilj, ki sem si ga zadal pred štartom je bil 55. minut (približno toliko kot na Ljubljanskem maratonu) ali pa manj. Začel sem dokaj hitro in prve tri kilometre pretekel v povprečju 4:55 min/km.

Vročina je bila prav moteča in sem kasneje zaradi tega tempo močno zmanjšal na 5:35 min/km. Še sreča, da je makedam potekal skozi gozd in sem se vsaj malo ohladil. Nekje do 7. km sem se počutil odlično, a potem je postalo mučno. Tempo je še nekaj padel. Ves čas sem razmišljal kdaj bo naslednja okrepčevalnica, rabim vodo, sonce, skrij se, kako bi bilo fajn, če bi deževalo,... Krizo so povečevale sirene reševalnih vozil, ki so imele ogromno dela, verjetno tudi na 10 km razdalji. Pri 8. kilometru je bila kriza že velika in na trenutke so se začele porajati ideje o hoji. Rešil me je tuš ob cesti.

Zadnjih 200-250 m pred ciljem sem iz sebe iztisnil še zadnje atome moči in v cilj pritekel s hitrostjo 18 km/h. Moj čas je bil 0:55:25 bruto. Nekje v mejah mojega zadanega cilja...

V svoji kategoriji - moški do 40 let, sem zasedel 213. mesto od 458 tekmovalcev. Za 95 kg težkega rekreativca, kot sem jaz, se mi zdi to kar dobra uvrstitev. Za boljši čas pa bo verjetno treba počakati na bolj hladne tekme (al pa na bolj intenzivne treninge), recimo Ljubljanski maraton.

Vročina ni za mene!

foto utrinke najdete na moji strani. Verjetno se bo kdo našel, saj je moja boljša polovica naredila kar nekaj fotk...