- 19 Maj 2009, 07:24
#182673
sobotno poročilo:
Po pretečeni 42-ki v Trstu sem bil pripravljen teči moj osebni rekord na 21 kilometrov. Samo vprašanje časa, kdaj bom to storil! Radenci so bili prava priložnost za mene (sem mislil, ta »sem si mislil« se nanaša tudi na prejšnji stavek o vprašanju časa)). Po tretjem maju sem se, ker sem upošteval nasvet marsikaterega (ne)tekača, naj grem naslednji dan po maratonu tečt, hitro "regeneriral" oz. sem zelo hitro spet začel teči razdalje, kakršne sem tekel pomladi. Vikend pred 29. maratonom treh src, sem se celo, prvič v moji "tekaški karieri", odpravil tečt tiste "mukotrpne" intervale na štadion. Podatek, da sem jih tekel v nedeljo popoldne, ko naj bi se ne-delalo, že kar vleče k temu, da niso bili kaj preveč z veseljem odtečeni. Naj navržem še drugi podatek: od tretjega do šestnajstega maja sem se "celih" štirikrat odpravil tečt. Ne vem no, malo sem sam sebe "farbal", da bom v Radencih ponosno nosil medaljo o doseženem osebnem rekordu. Medaljo dobi vsak udeleženec, ki preteče 5, 10, 21 ali 42 kilometrov. Medaljo sem že nosil, o rekordu pa ne duha, ne sluha.
Družinska karavana (v kar je všteta tudi moja malenkost) se je na prizorišče odpravila že v petek. Da prevohamo teren, kje bodo odločilni odseki za pospeševanje, kje se bo dalo »iztisnt« iz nog dodatno sekundo plusa, kje se bo dalo sekunde izgubiti,……, in kjer se v Radencih da piti najcenejše pivo. Pa sem izvohal, da je najcenejše pivo kupljeno v trgovini in popito v apartmaju. Ampak, če gledam z zornega kota, da je za apartma in pitje v njem potrebno seči globoko v svojo še ne izgubljeno denarnico, ter razdelim celotno sumo, katero smo plačali, na število popitih piv, pride tako pivo jako jako drago!
Spali smo v apartmaju. Raztegljivo posteljo bi pa lahko primerjal s pravljico, kako je kraljična spala na zrnu graha. Ulegel sem se posteljo in kar zaplaval. Zategadel sva bila tudi z drago kar zgodaj že na nogah. Niti kava, katero sem dobil kot nagrado za pretečene kilometre na maratonu v Trstu oziroma s ciljem v Trstu, me ni spravila k sebi. Ne vem »kakš pocen kofe so mi zrihtal«.
Zajtrk je bil standardni, premalokuhani, predmaratonski zajtrk. Popka pa zjutraj raje nismo mazali s »takratkimi«. Dan je bil še dolg in vroč.
Malo ogrevanja pred štartom, bil sem jezen, če ne celo togoten, zavoljo sobotne vremenske napovedi. Vsi so »obljubljali« rahel dež. Pa nič od tega.
Štartal sem bolj v ozadju (mogoče pa na boljšem mestu kot lani, ker črnci in ukrajinci v prvi vrsti niso toliko placa zasedli kot lani - recesija je pokazala zobe). Prvi kilometer je »minil« v petih minutah. In že je sledil drugi kilometer. Ta pa je »mineval« hitreje kot prvi, saj je trajal le štiri minute in pol. In, tako hitro naj bi se nadaljevalo naslednjih devetnajst kilometrov, sem sam sebe vprašal!? Kdaj drugič, sem spet sam sebi odgovoril in odmlinčkal naprej. Tretji, četrti, peti,…., kilometer in že sem bil potreben vode. Kot najbolj trmasti in svojeglavi gorenjc sem se pohvalil, da do desetega kilometra ne potrebujem vode. Jaja, takoj na sedmem sem moral zaviti »v kraj« in si ponuditi vodo. Zato sem naprej tudi toliko težje čakal vsako postajo.
Tam nekje pri kilometru številka dvanajst me je pa »začelo viti«. Glava ni več prenesla vročine, medtem ko so bile noge še prilično poskočne.Tempa ravno nisem zmanjšal, saj sem že tam od sedmega kilometra dalje tekel enako hitro. „Oglašati“ se je začela možganska celica, naj ga vendar ne lomim v tejle vročini. Naprej je sicer šlo a z malo več muke. Takrat mi je vsaka kilometrska tabla pomenila preveč, ker sem se v vsako „utaknil“. Tako mi je šlo včasih hitreje, včasih počasneje, ujel sem gospoda DM, pa mi je spet taisti gospod ušel, pa sem ga spet ujel,..... Zanimivo je povedal, če si enkrat predstavljaš med tekom, da nekaj potrebuješ, boš potreboval še marsikaj drugega v tistem trenutku. Jaz sem o potrebi po vsem razmišljal že pri sedmem kilometru.Vsaj tega sem se malo držal v nadaljevanju in mi je kar dobro šlo naprej. Gospod DM, skupaj z družbo, mi je seveda spet ušel. Hči gospoda DM je zmagala na 42 kilometrov, torej poznate gospoda DM-ja.Tam nekje na osemnajsem kilometru sem ga pa ujel, izmenjal par besed in mu ušel naprej. Od šestnajstega kilometra dalje sem tekel brez uporabe glave oziroma tekel sem z možgani na off. Največkrat me noge opozorijo, da je dovolj zajebavanja s takim tempom. Tu je bilo pa ravno obratno. Možgani na noben način niso hoteli dati nogam sporočila, da lahko potegnejo hitreje. Skušal sem prelisičiti svoje možgane in sem tekel čisto odklopljen. Tako se zadnji kilometri niso preveč vlekli, je kar hitro minevalo. Seveda sem prevečkrat pomislil na to, kako bo pasalo pivo po teku. Prišel je devetnajsti kilometer, malo bregca, prišel je dvajseti kolometer, na table takrat nisem bil več pozoren, ker sem tekel „v transu“. Zanimivo, prehiteval sem tudi tekače, kateri so prej prehiteli mene. Sledil je še predzadnji ovinek okoli krožnega križišča, kjer so skandirali najdražja, babica in Lovro, pa zadnji ovinek in „šprint do cilja. Čas 1:31 je bil zelo dober. A kaj, ko sem čez deset metrov zagledal še tablo, na kateri je bil čas 1:41. Nisem hotel sam sebe pumpat, kakor pred dvema letoma, kar se časa tiče.
V cilj sem pritekel, popil vodo, isotonik, pojedel banano in bil spočit za še en krog! Kakšne utrujenosti nog nisem čutil, zato je bila pa glava taka kot ekonom lonec.
Pred osvežitvijo sem še par besed zaupal televizijcem (po mojem bom postal TV zvezda maratona treh src, saj sem se že pred dvema letoma TV Sloveniji nenamerno zlagal, da sem osebni rekord popravil za petnajst minut, v resnici jih je bilo samo pet – prav zaradi 10 minut zamaknjenih dveh časov nad ciljem).
Kot sem že napisal, noge so hotele in so bile zmožne narediti več, pa jim glava tega ni dopuščala.
Pa na videnje drugo leto, ko bom poskušal dati „možgane na off“ in svoje noge „vzel v roke“! Kakor bo šlo, bo šlo
Pozdrav, Primož