- 23 Okt 2005, 22:25
#54976
Še moje poročilo: če bi ocenjeval prireditev s šolskimi ocenami: -5.
Torej: organizatorju sam ne morem očitati prav ničesar: res so bili obljubljeni štartni boksi in res je na 2,5km pisalo voda: 100m, pa je ni bilo... Joj, pa štartalo se je celo min prehitro, oh groza. Pa kaj, nič od tega ni bilo kritično za moj nastop. Zato tisti minus pred 5. Aja, mogoče pogrešal malo več stimulansa s strani speakerja, pa Stroji so bli prejšnja leta zakon. Škoda.
Nova trasa: ful OK. Manj ovinkarjenja. Zato, ker si med ljudmi. In teh je bilo kar nekaj, se mi zdi, sploh na križiščih in drugih bolj "in" punktih. Pa ker na koncu takorekoč padeš v cilj, nič več cik-cakanja.
Okrepčevalnice: bravo, kemik, in hvala tebi in vsem ostalim prostovoljcem. Po mojem ste delo opravili brezhibno, jaz nisem pogrešal prav ničesar.
Sedaj pa moji osebni feelingi: meni pač veliko pomeni, da dogaja. In gužva na maratonu mi je kul. Kljub temu, da to (lahko) pomeni kak kiks v primerjavi z vaškimi prireditvami. Začetek nekoliko previdnejši, pulz hitro poskoči, vendar zaradi prehlada ni dober pokazatelj. Do 5k torej zadržano (pulz 150-155), potem malo pospešim. Res malo, par sek. na km. V glavi kujem taktiko: česa sem sposoben letos? Kaj mi dovoljujejo noge, kaj srce? Nič, do polovičke se predam toku, za razmišljanje bo dovolj časa, ko bo manj tekačev na štreki. Pridno papcam gele, 6 jih tovorim s seboj. Prvi krog mine svetlobno, ura: 1,34. Kul, za 3,15 ful rezerve. Bi šlo 3,00? Težko, to bi pomenilo cca. 4,00/km. Jok, ne letos. Kakorkoli, počakal bom do kakega 32. kilometra, potem pa, da vidimo: bo visok pulz pomenil trk v zid?
Slovenska mine hitro, Dunajska je daljša: ravne ulice in veter v hrbet mi pomenijo novo motivacijo, začnem loviti prve maratonce. Do obrata jih ujamem kakšnih 10, nato se odločim za skupino, ki bi mi nudila zavetrje. Ne zdržim dolgo, prepočasni so. OK, nova taktika: tek do naslednjega pred mano, kratka pavza v njegovem zavetrju, pol pa šus naprej. Psihološko deluje fenomenalno. Počasi se začnem zavedati svojih nog, predvsem meč, a ni panike. Jem sotekače! Kje je kdo s podobnim tempom? Zgleda, da se je večina preveč zagnala v prvem krogu, ne dočam nikogar s podobnim ritmom. Potem pride 32km - čas: kar nekaj pod 2,15, torej ful rezerve. Počutje OK, pulz stabilen, ne raste (okoli 160-163/min). A bomo malce dodali? Jep, ampak po unem, za moje pojme najbolj patetičnem delu proge (kaj te vem, kak se reče tistim rovtam 5 km iz centra LJ...). Ko je tudi to mimo, je do konca itak le še 5k. OK, baterije še niso prazne. Klanček do Večne poti pohrustam za malico, nato se začne ciljni finiš. Dolg finiš. V glavi se že veselim 6. maratonskega skalpa. Leti, veter spet v hrbet, navijačev spet vse več - in to pomaga. Kaj bi šele bilo, če bi tekel v TF majčki. 41km: zdaj pa na škrge. Ful ljudi, kakšen občutek. Tega ni na vaških dirah, tega ni niti v Radencih. Preverjeno. Še ovinek, dva, že slišim speakerja. "V cilj se približuje tempo tekač...". Res, zadnji km ni tistih par metrov odtekel pod 3,40min/km. Pulz: rekordnih 184. Drugi krog skoraj dve minuti hitrejši od prvega. In...to je to. Čista sreča! Sem se spomnil Inotovega posta: 42k z nasmehom na obrazu!
Na koncu počakam še Klateža, pa KacJ-ja, srečam nekaj znanih fac, se prepustim 25min masaži (škoda, da dedek mraz ni ful bogat, bi mu kar za oni masažni aparat pisal...), poslušam, kdo še prihaja v cilj. Nato še čvek, na tuš v Tivoli, kjer naredim še šest sprostilnih dolžin.
Skratka: še en res lep jesenki tek...
Aja, Vegi, mašina si! Čestitam!
PS: ko sem prišel domu, me kličejo starši, "na Dnevniku si, kaj si ti dvignil roke v cilju?" Ja, tudi jaz...
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?