Pravzaprav je bilo krasno. Letos prvič na dolgi trasi in sploh prvič tolikšno dolžino. In ob startu edina želja, da uspešno zaključim tek. Po lanskih težavah s koleni, ki so mi preprečevale teke daljše od dobre ure si res kaj več ne bi upal želeti. Do Kremžarice še v razkropljeni skupini, kasneje še del poti z Avgustom, nato pa bolj ko ne le še dvojica dremajočih velblodov.

Sicer pa ob naju le težko kdo zdrži, ker blebečema da se še živali poskrijejo.
Pohorje poznam v vseh letnih časih a po tako vodnatem še nisem plaval. A pravzaprav sploh ni bilo slabo. Čisto vseeno je bilo kam stopiš. Voda pod tabo, okoli tebe in nad teboj. Pa še obraz ni bil moker od švica, da o muhah, ki so se pred dežjem (softiči, pač) poskrile, sploh ne govorim. Ko že govorimo o pohorski favni, moram omeniti en primerek pohorske anakonde -- za razliko od južnoameriških je bistveno tanjša, bistveno daljša in rdečkasta.
Od Šumika naprej v tistem meditativnem klancu me je začelo skrbeti ali se le ne bo oglasilo koleno. Spomin na lansko jesen je bil preveč živ. Na srečo ni bilo nič. Koleno je meditiralo z mano. Od Areha naprej pa le še cilju nasproti. Tam pri stolpu naju je dohitel Inot, ki je pridirjal od zadaj kot da bi imel nuklearko v nogah

. Skupaj do Trikotne jase. Pri spustu se je Janezu začelo oglašati koleno, zato sva malce upočasnila a cilj je bil dosežen.
Kaj bi si želel lepšega. Vse se je poklopilo. Prvo takšno prečenje Pohorja bo prav zaradi razmer na progi in vzdušja ostalo še v lepšem spominu.
Speči velblod
PS. ZadniKING -- oni dami sta čakali gozdnega spečega velbloda.