Zadnje novičke

[maca]

Špela, cel roman si napisala, dolgo in jedrnato.
Čestitke, bravo in končno si ga premagala, cel maraton, pa še po vseh posledicah bolezni.
Odlična si in nenehno napreduješ.
Bravo

[dimko]

Če slučajno kdo ne verjame Tae, sem jaz glavna priča, sva bila skupaj na štartu. Mi je pa dal kar eno veliko brco v rit:), nažgal me je za dobrih 5min, za kar mu iskreno čestitam. Meni več kot to na žalost letos ni bilo usojeno z vsemi težavami, ki sem jih imel in jih še imam. Bova pa s Tae sigurno še kdaj skupi potrenirala in ni hudiča, da bo to tud men enkrat pomagal. Ja Tae, "čukec" te je za konec definitivno nagradil.

[Pina]

Še moje kratko poročilo:
glede na ves plan treningov, ki naj bi jih speljala to leto, katere pa mi je v aprilu zaradi pretiravanja prekrižala ahilova tetiva in me za mesec in pol onesposobila , sem kar zadovoljna s svojo prvo polovičko.

Lani sem 10k pretekla v cca. 1:05 in prognoza je takrat nakazovala na 21k v času 2:21, tako da je bil letos cilj pod 2:20 in prehiteti obe najstarejši udeleženki maratona . Včeraj pa je polovička padla v 2:16:45 (če odštejemo tistih nekaj sto metrov viška). V koncu sem dala vse od sebe in bila sama nad sabo presenečena, da lahko vso to bolečino nekako potlačim in enostavno uživam...zgleda da je res vse v glavi, čuj.

Glede na to, da trening ni bil prilagojen taki razdalji in je bil popolnoma napačno izveden npr. najdaljši trening je bil teden dni nazaj in sicer 18k, imam sedaj bolečine v vseh okončinah in sklepih....

Plan za naslednje leto....več bicikla, da razbremenim kolena in dobra baza, da utrdim sklepe, potem klanci in potem hitrost. Enostaven plan, ki pa bo verjetno zopet izvisel...pa kaj čmo.

[spela*]

Tomaž, miciM in maca, hvala za čestitke!
Pa seveda tudi vsem drugim, ki ste mi čestitali že v živo - med prvimi moja nesojena zajčka Nataša in Zdravko!

[maca]

Hm, moje poročilo, ne bo dolgo.
Z Jano sva začeli čisto po (mojem) planu, skupaj z Erotom in Tadejem, prvi krog je šlo kot po krilihg, letelo je v točno predpisanem času, z nasmehi, vriski, klepetom, zaje....cijo, videla sem vse in skoraj vsakega (predvserm znane, "slepe" navijače). Na obratu je bilo enkratno, glava jasna, noge še spočite, volje za cel ocean...

Do 23-tega kilometra. Takrat se je začelo rogoviljenje v črevesju, krči, vetrovi, bolečine. Nekako sem še držala tempo do 28 km, ko sem ugotovila, da tudi Jani pojenjujejo moči, pa sva se odločile, da zajčke elegantno spustiva naprej, medve upočasnica in greva na uživanbcijo anprej.
Uživancija, pa ja. Imelo jo je samo moje črevesje. Take muke še ne, krči so mi povzročali, da je mnoje telo preplavljal leden pot, trčila sem ob tekaški zid, pa ne enega, ob vsakem močnejšem krču, bolelo ko strela, noge niso hotele prav ubogati...
Ne vem več, na keterem km-ju sva ujeli Razija, malo je pomagalo, da se je glavca raztresla, za nekja časa nehala razmišljati o "spodnjem domu", nekako je šlo. Tekla sem od vodne postaje do vodne postaje, hvaležna Jani in Raziju, da sta šla pit, da sem jaz lahko par metrov hodila. Potem pa mukoma naprej.
Dokončno se mi je cesta postavila pokonci 2 km pred ciljem. Nagnala sem Jano in Razija naprej, da se ne ohladita, da ne bosta fasal kakih krčev, jaz sem MORALA malo hoditi, sicer bi me totalno zvilo. In sem prehodila kakih 300 m, potem pa počasi naprej, počasi, počasi, prokleto počasi. Ampak tekla pa sem še vedno.
Na koncu je zmagala glava nad telesom. Pa naj še kdo reče, da ni vse v glavi.
Ponosna sem, da mi je uspelo, kljub težavam. Mislim, da sem tokrat prvič zares premagala samo sebe.
In na koncu sem ugotovila, da sem 3. mesto v kategoriji zgrešila niti ne za pol minute ...

[jozafat]

Zelo dobro napisano, kot članek, poročilo in analiza!
Poleg tekaškega uspeha še literarni!
Tak članek tudi meni, ki že dalj časa okrevam po operaciji, pričara pravi duh tekme, ki sem jo prvič po 7 letih moral izpustiti!

Bravo!

[raziskovalec]

Čestitke vsem, ki ste tekli in pretekli kakršnekoli razdalje, posebej prvopristopnikom in nosilcem OR-ov.

6. LM zapovrstjo. In nekako podoben prvemu. Podoben v tem, da nisem tri tedne prej nič tekel. Takrat zaradi rezanja podplata, tokrat zaradi viroze (no tokrat je bil Krompirjev tek izjema, ki me je pravzaprav dokončno vrgla na bolniško). Čeprav nisem imel vročine sem se počutil "za en klinc", vsaj do petka. V soboto me je psiha prepričala, da sem zdrav, v nedeljo pa sem moral biti iz vrste razlogov:
1. kratkega intervjuja o LM (od doma) na 1. programu nacionalnega radia v nedeljo zjutraj,
2. obljube Speli*, da se z njo borim na prvem in poskušava priti pod 4 ure,
3. od leta 2006 sem pretekel vse LM na dolgi razdalji,
4. nekako zbiram tele majice, da je za menoj 42 km na LM ju, čeprav se (že) barve ponavljajo.

Pravzaprav so bile težave že z prihodom na štart, saj so bile ulice tokrat že zaprte tako, da sem parkiral poldrugi kilometer od štarta. S Spelo* in Kairosom se dobimo na standardnem mestu, kjer je toplo in imajo WC, od tam pa na štart. V boks za 4:00, kamor kmalu prispeta tudi zajčka Zdravko_C in Nataša, a ju iz taktičnih razlogov postiva nekaj deset metrov spredaj. Za nami Eggy z svojo družbo. Izposlujem si počasnejši začetek, da se kao disel segreje, tako, da po poku štartne pištole in nekaj prehitrih metrih ujamemo tempo okoli 5:40. Poleg tempa si na prvih 14 km maratona iz izkušenj omejim tudi najvišji dopustni pulz, ki mora biti (na podlagi izkušenj) pod 150. Meni pa skoraj takoj skoči na 155. Tolažim se, da je to le začetna nervoza, a po dveh kilometrih gre pulz kar na 157. Tole pa ne bo dobro. Speli* rečem, naj kar sama lovi zajčka 4:00, ki sta še v vidnem polju. rečem ji, da ju morda dohitim kasneje, če se pulz umiri in še upočasnim.
Pulz pa še vedno najmanj za 10 udarcev prehiter.

Noge so bile popolnoma sveže, a pamet mi govori, da gre vse skupaj prehitro. Na polovički je bil čas 2:04, kar je pomenilo, da bi bil čas 4:00, še dosegljiv. Pred tem doživim stampedo črnih tekačev v ritmu hitih koles. Odločim sse da krenem za zajčkoma in morda ulovim tudi Spelo*, za skupno nadaljevanje. Pulz pričnem ignorirati, saj so noge še sveže in dvignem tempo. kar fino je šlo, posebej ob vzklikih vseh navijačev, kolegice iz prejšnje službe, plavalne trenerke in Tona, ki je tam okoli 25 km ponudil najboljšo vodo. Tam kratka pavza ob bližnjem drevesu in dokaz, da dovolj pijem , čeprav pol manj kot poleti. Potem pa konec. Tekaški zid, ali bolje rečeno jeklena plošča, ki je nisem in nisem mogel prebiti.

Tu je bil najtežji del moje tekme. Ko vidiš zajca za 4:15, ki pade mimo, ne da te normalno prehiti, veš, da je nekaj hudo narobe s teboj. Ero in skupina so sicer navrgli nekaj spodbudnih besed v stilu po klancu dol bo že šlo, a ni šlo. Nič ni šlo, če ne bi bilo tako mraz bi kar hodil, pravzaprav ta tek ni bil nič hitrejši od hoje. In takole ni nikamor šlo skoraj do tridesetega kilometra.

In potem me dobesedno tam na dnu krivulje na cesti "pobereta" Mušnica in Maca. Zame imata sicer nečloveško divji tempo (za spoznanje počasnejšega od tistega mimopadlega zajca) , a nekako priključim. Mušnica diktira tempo z Maco pa nekako drživa in se usklajujemo pri glasbenih (beri okrepčevalniških) željah. In kar gre do 30 in 35 km. Sedaj kar brez težav držim tempo in sem hvaležen tako Mušnici, ki vleče, kot Maci ki zavira, sam hodit pri postajah pa ne morem več. Pa navijači še kar vztrajajo, A in E , Snežinka in mnogi drugi.

Maca nama na 40 km da voljno, sedaj mi je žal, da jo nisva "prisila", da nadaljuje z nama, posebno ker je šla po vodi medalja, meni pa moj čas ni pomenil ničesar (več), a kaj čmo, preživel smo, pod 4 ure pa pol je pa tudi šlo. Eni so šli še počasneje, kakšen se je pa gotovo še bolj matral.

V finišu navijanje Rosija in Marjane, pa še RuncajZ je mahal na Dunajski. Mušnica potegne, zame pa pravzaprav ni bilo finiša, le dolgih 195 m, sem mislil, da je to subjektivno, a očitno so bili res predolgi. V Cilju Kairos in Špela. Počakamo še Maco, župana menda (nehote) spregledam, potem pa najtežji del maratona hoja do avta. Srečam Žabca in Bernardo in vem, da izgledam kot crkovina, saj so me tudi na cilju spraševali, če rabim pomoč.

Premražen vžgem avto, na srečo se hitro segreje in šele nato se upam preoblačiti, nekam počasi gre, a še vedno pravočasno, za udeležbo na najlepšem delu maratona - zasluženi analizi.

[Classix]

Še jaz na kratko. Štarti po skupinah-pohvalno. Tekel povsem neobremenjeno, saj sem sanje o prvem celem maratonu pustil vnemar že pred skoraj dvema mesecema. Polar wearlink guznil pri 663 Kcal...Prvih 10 K v 1:05:00, na 20 K pokaže 2:10:00 in naj sem pes, če sem se zadnjih 1.1K res vlekel 7:43. Toliko o razdalji polovičke o kateri se piše v drugi temi. ''Plehke'' v cilju bi tudi že lahko na novo designirali.
Hvala Vremenu (nisem jaz še za 42-ko kolega...), Kseniji (res nisem imel občutka, da te zmanjkuje...), Biz-u (jaz še ne bi mogel takole 5 ur kolega...) in vsem ostalim za izmenjane besede in lepe želje. PB popravil za petminutindevetintridesetsekund, danes naredil 4K izteka in sem povsem kontent.

Wega...TI SI CAR!

LP
Matjaž

[Pina]

hah...ja Wego sem pa vidla....ko me je prehitu , na žalost pa drugih forumovcov nisem opazila....

[raziskovalec]

hah...ja Wego sem pa vidla....ko me je prehitu , na žalost pa drugih forumovcov nisem opazila....

Saj res ob tem sem se spomnil, da sem bil eden redkih s "klubsko" majčko. Zdaj pa ne vem, a te barve niso več moderne (Ero pol je treba udarit z novo kolekcijo), al vsi raje tečejo ilegalno. Sem prav pogrešal prepoznavnost s hrbta, pa še novi člani tako ne morejo spoznat starih in obratno seveda.

[raf]

he he....uzivam ob branju vaših poročil.....
se mi zdi, da sem bil sam na eni drugi tekmi......
ker sem se držal čisto v ozadju in sem bil končno zajček svojima sotrpinoma, ki sta šla prvič maratonski test delati in ga tudi uspešno končala.
kaj rečti po maratonu, ki je bil št.7 in sem doživel stvari, ki jih še nisem in obenem noro užival in na koncu mi je bilo v največje zadovojstvo, ker je nas tazadnje uradni spiker vsakega posebej predstavil in pospremil v cilj. mene se je še posebej zapomnil, ker sem zadnji km non stop vriskal .......
doživel tudi filing takozvane metle in moram rečti, da je božansko, ko veš, da zaradi tebe stoji pol promet v Ljubljani in te milosnto podijo dol s ceste, amapk se nismo dali....smo počasi napredovali in pika....
Seveda sem na štartu srečal veliko znanih fac in posebej bi izpostavil, Vremena, Marjetko, dejzi, Ksenjo, Wego, Roolbak, ter seveda tofa v zadnjem km, ko je pičil mimo na biciklu in se drl naša imena, da je cilj blizu.
Primož je šel cisto po planu do cilja se pravi 6.00 in mu moram res čestitati, ker je sedaj No.2 med diabetiki maratonci.......
Darko je pa bil svoj boj s kolenom, ki ga je že po prvem krogu tako bolel, da sem mislil, da bo konča, amapak se je odločil, da gre naprej in sva počasi zdrla tudi to prepreko in v največje zadovoljstvo mi je bilo to, da sem ga spremljal in zabaval, da ni preveč mislil na koleno, ker vem kako je, če te boli in kako se je težko zbrati in sedaj je Darko No.3 med diabeitiki maratonci......
No.1 je pa itak malo v ozadju in to, da nisem več sam diabetik maratonec je tisto, kar mi največ pomeni na tem 16. ljubljanskem maratonu, ker sedaj je moje poslanstvo v nekem smislu, končano, ker na podlagi mojih preteklih uspehov sta tudi Darko in Primož ugotovila, da je glava tista, ki te vodi v cilj.

[dimmu]

Kot prvo hvala Popaju za čestitke. Kot eden redkih foumašev sem tekel "preventivno" 10ko. Poleg Bohinjskega teka okoli jezera je bil to moj prvi pravi lauf na čas. Sem bolj ljubitelj gorskih variant. Pojma nisem imel koliko sploh tečem po ravnem. Zaradi zasedenosti nisem pred tekmo prqktično nič treniral. Reševala me je "baza treningov" iz preteklega obdobja. Čas 47:18 mi daje kar nekaj poguma za naprej. Tudi opremo bo treba kupiti pravo asfaltno. Moje "kramparce" LA Sportiva se je dobro obnesle, ampak šlo bi seveda hitreje s pravo opremo.
Organizacija se mi je zdela zelo v redu. Vse je klapalo. Tudi na cilju sem bil s postrežbo zadovoljen. Drugo leto se spet vidimo, ampak na daljši razdalji.

[Biz]

Čestitke vsi maratonci na katerikoli razdalji; hvala za poročila, lepo se berejo. Špela tvoj roman je super.

Zame je bil prvi, sicer sem bil siguren vase, ker sem ga odtekel že za trening, pa vendar ne more biti lahek. Plan je bil enostaven - odteči, sekundarno pa v 6:25 tempu za okoli 4 ure in pol. Brez eksperimentiranja, nobenih novosti, da ne bo potem kakšnih žal besed.

Začel sem popolnoma zadaj, tako da sem si pred tem v miru ogledal štarte prvih par skupin, pa še sem se lahko dolgočasil v boksu. Mislim, da sem bil celo prav zadnji z rumeno številko. Odločil sem se za čimbolj enakomeren tempo, zato sem bil vsaj na začetku deležen prehitevanje še vseh tistih 50 z enaindvajsetke, ki so pač imeli nek drug tempo v glavi. Pustimo, tečemo z glavo. In je šlo tako brez problema, med 5 in 10 že začnejo odpadati polmaratonci, jaz pa še kar enakomerno. V prvem krogu sem celo srečal par maratoncev, skušal sem z vsakim malo paberkovati, ker se mi je zdelo zanimivo slišati kakšno zgodbo tolčejo. Vsak je imel seveda svojo, zanimivo (preberi drobtinico od Toneta Pavčka: Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in samo tvoja - glavna (nekako tako gre). Vmes padejo mimo atleti z vsaj 2x hitrejšim tempom; lahko bi izkoristil zavetrje, pa sem se zadržal

Prvi krog je šel tako z 2:15 kar precej enostavno, saj se vendar začne delo v drugem krogu. In glej res, Aškerčeva prazna, prehiti me en jezni maratonec, ki je po pomoti celo zavil v cilj, kasneje sva se še enkrat srečala, ko sem ga prehitel na Vodovodni. Do konca Šiške nič posebnega, prehitim par tekačev, počutje še kar super. Vmes že drugič mimo svojih navijačev, saj kaj je lepšega, ko te pride na progo spodbujat družina... moj sin teče z mano par sto metrov. To me potem ponese še za nekaj minut. Opa, malo počasneje.

Preostanek Šiške in do Bratovževe ploščadi se zabavam z miselnimi igrami, kot je npr. dolga elastika/ribiška mreža. "Ujameš" tekača pred sabo in ga povlečeš k sebi. In sem tako lovil tekače, v zameno sem pa z vsakim malo poklepetal, če je le bil pri volji. Če je koga zmanjkovalo sem mu "posodil elastiko".

Tempo še vedno točno kot zamišljeno, po garmin virtual partnerju nikoli več kot 150+/- od planiranega tempa. Na Dunajski se je začenjala zabava, vsaj zame,... evforija, energije zadosti, hitrosti sicer nič kaj dosti boljše od prej, ampak vsaj brez krčev, žuljev in podobnih nebodigatreba ovir (če me ne bi celih 35 km pekli podplati in prsti bi bil pa še bolj:). Pohvalil sem noge, levi polovici možgan sem serviral še par miselnih trikov v obliki roke, ki te potiska od zadaj, haha ne moreš verjeti, kako te triki delujejo....

Navijačev ni bilo več veliko (saj tudi tekmovalcev ni bilo več veliko), ampak tisti, ki so pa še ostali, so bili pa zelo vredni. In tako me je poneslo v cilj, s časom 4:32, z nasmehom. Res lepo organiziran maraton, hvala zato tudi vsem organizatorjem in prostovoljcem. Za bodoče pa upam, da se priključim kakšni skupini z zajčkom, ker sem slišal zgodbe o dobrem vzdušju, zlasti za 4:00 Pa ponovimo še kdaj!

[miha_z]

Kakšne lepe zgodbice . Ste me prav sprovocirali, da napišem tudi mojo, sicer skromno v primerjavi z veliko večino vaših.
Začetnik, prvič na tekaški prireditvi, pričel lani okoli božiča s 103 kg pri 173 cm višine. Samo, da veste tehnične detajle
10-ka na LM je bil cilj. Rabil sem izziv za letos, ker 2010 je bilo enostavno polno doseženih ciljev in osebnih uspehov. Rojstvo sina, opravljeni vsi izpiti za eno licenco in 2011 je bil pravi čas za nekaj svežega, novega in našel sem po nekaj časa tekaške superge in pričel z branjem kako in kaj začeti. Pa sem. 1 uro hoje in 2 minuti teka . Res počasi, počasi, ker so se prejšnji tekaški začetki končali z vnetjem pokostnice in precej tednov pavze, ki se je razvlekla na nekaj mesecev posedanja na kavču. Tokrat pa veliko volje, želje in nenazadnje en del mene je živel za tistih nekaj munut teka trikrat na teden. Pozno poleti je padla prva trening 10-ka. Zelo počasi in " v sebi" kakih 1:15.
Včeraj pa. Pozabil na prehlade, ki sem jih fasal v zadnjih tednih od tamalega, ki je začel z vrtcem in bil odločen, da odlaufat 10-ko kot "znam". Prvo priti okoli, drugo niti metra jiti peš, tretje jit pod 1:10. Postavim se zadaj med tekače z otroci v vozičkih, invalide in ostale spoštovanja vredne udeležence. Do štarta sem se preveč ohladil, pa nič zato. Pač začnem počasi in se počasi ogrejem na delovno temperaturo. Kakih 30 sekund pred štartom 6. skupine skočim še v portable wc, ker sem zjutraj očitno preveč hidriral. . Pa grem. Bučijo the stroj, narod spodbuja tudi nas zadaj. Nekje na tržaški začutim pravi korak in počasi ampak sigurno grem naprej. Nekateri že kmalu hodijo. Jaz ne. Grem, gledam pulz. Cilj je bil ne jit prehitro čez 160. Sem se do okrepčevalnice kar držal. GPS kaže tempo 6:30 na km. Ok. To sem ziher da zmorem do cilja. Do cilja gps ne gledam več. Kokr bo pa bo. Po okrepčevalnici vem, da si lahko privoščim malce več. Stopnjujem tempo, pulz tam do 170. Še kar prehitevam in se počutim dobro. V klanec pri živalcu se mi zdi, da jih dosti kar stoji na progi . Noge grejo kar same. Feeling super. Vsak vzklik gledalcev mi da svežo moč. Pa smo že na zadnjem km. Pulz že 175. Ni panike. Sej gre. Pa še bi šlo. V cilju pri okoli 1:08. Uradno 1:07:10 neto. Sine in žena čakata ob ograji. Tamali zadovoljen jaz pa tudi. Arenalin šopa še ves dan. Pozabim jesti, s sodelavci, ki odlaufajo svojo 21-ko spijemo obljubljeno pivce. Pod črto, krasno, fenomenalno.
Evo, za konec. Sam sebi od včeraj pravim tekač. Vaga kaže 91,5 kg, v glavi so novi cilji. Prvi 10-ka pod 1 uro. Nekje v daljavi 21-ka. Kaki dve leti, še kakih 10-15 kg manj pa bo. Vmes pa na stotine kilometrov, ko misli odplavajo nekam daleč stran, ko se uležem prijetno utrujen in ko ni ure v dnevu, ko nebi mislil o teku . Pa nej kdo reče, da nisem res tekač

Ja, Miha, fajn si se "navlekel" . Tudi zahvala vam na forumu, ki sem vas celo leto kar pridno bral in ste mi bli en del motivacije. Seveda pa iskrene čestitke vsem za dosežke včeraj! Res ste tapravi. Upam, da pridem kdaj do stopnje, ko bom lahko šel z vami kak krog
lp,
miha

[snežko]

a kdo mogoče ve kako je s fotkami, ki so bile lani na vmesnih časih?? letos nisem opazil kamer + na spletni strani nikjer nič ne piše o tem??