- 24 Okt 2011, 14:47
#265121
Čestitke vsem, ki ste tekli in pretekli kakršnekoli razdalje, posebej prvopristopnikom in nosilcem OR-ov.
6. LM zapovrstjo. In nekako podoben prvemu. Podoben v tem, da nisem tri tedne prej nič tekel. Takrat zaradi rezanja podplata, tokrat zaradi viroze (no tokrat je bil Krompirjev tek izjema, ki me je pravzaprav dokončno vrgla na bolniško). Čeprav nisem imel vročine sem se počutil "za en klinc", vsaj do petka. V soboto me je psiha prepričala, da sem zdrav, v nedeljo pa sem moral biti iz vrste razlogov:
1. kratkega intervjuja o LM (od doma) na 1. programu nacionalnega radia v nedeljo zjutraj,
2. obljube Speli*, da se z njo borim na prvem in poskušava priti pod 4 ure,
3. od leta 2006 sem pretekel vse LM na dolgi razdalji,
4. nekako zbiram tele majice, da je za menoj 42 km na LM ju, čeprav se (že) barve ponavljajo.
Pravzaprav so bile težave že z prihodom na štart, saj so bile ulice tokrat že zaprte tako, da sem parkiral poldrugi kilometer od štarta. S Spelo* in Kairosom se dobimo na standardnem mestu, kjer je toplo in imajo WC, od tam pa na štart. V boks za 4:00, kamor kmalu prispeta tudi zajčka Zdravko_C in Nataša, a ju iz taktičnih razlogov postiva nekaj deset metrov spredaj. Za nami Eggy z svojo družbo. Izposlujem si počasnejši začetek, da se kao disel segreje, tako, da po poku štartne pištole in nekaj prehitrih metrih ujamemo tempo okoli 5:40. Poleg tempa si na prvih 14 km maratona iz izkušenj omejim tudi najvišji dopustni pulz, ki mora biti (na podlagi izkušenj) pod 150. Meni pa skoraj takoj skoči na 155. Tolažim se, da je to le začetna nervoza, a po dveh kilometrih gre pulz kar na 157. Tole pa ne bo dobro. Speli* rečem, naj kar sama lovi zajčka 4:00, ki sta še v vidnem polju. rečem ji, da ju morda dohitim kasneje, če se pulz umiri in še upočasnim.
Pulz pa še vedno najmanj za 10 udarcev prehiter.
Noge so bile popolnoma sveže, a pamet mi govori, da gre vse skupaj prehitro. Na polovički je bil čas 2:04, kar je pomenilo, da bi bil čas 4:00, še dosegljiv. Pred tem doživim stampedo črnih tekačev v ritmu hitih koles. Odločim sse da krenem za zajčkoma in morda ulovim tudi Spelo*, za skupno nadaljevanje. Pulz pričnem ignorirati, saj so noge še sveže in dvignem tempo. kar fino je šlo, posebej ob vzklikih vseh navijačev, kolegice iz prejšnje službe, plavalne trenerke in Tona, ki je tam okoli 25 km ponudil najboljšo vodo. Tam kratka pavza ob bližnjem drevesu in dokaz, da dovolj pijem , čeprav pol manj kot poleti. Potem pa konec. Tekaški zid, ali bolje rečeno jeklena plošča, ki je nisem in nisem mogel prebiti.
Tu je bil najtežji del moje tekme. Ko vidiš zajca za 4:15, ki pade mimo, ne da te normalno prehiti, veš, da je nekaj hudo narobe s teboj. Ero in skupina so sicer navrgli nekaj spodbudnih besed v stilu po klancu dol bo že šlo, a ni šlo. Nič ni šlo, če ne bi bilo tako mraz bi kar hodil, pravzaprav ta tek ni bil nič hitrejši od hoje. In takole ni nikamor šlo skoraj do tridesetega kilometra.
In potem me dobesedno tam na dnu krivulje na cesti "pobereta" Mušnica in Maca. Zame imata sicer nečloveško divji tempo (za spoznanje počasnejšega od tistega mimopadlega zajca) , a nekako priključim. Mušnica diktira tempo z Maco pa nekako drživa in se usklajujemo pri glasbenih (beri okrepčevalniških) željah. In kar gre do 30 in 35 km. Sedaj kar brez težav držim tempo in sem hvaležen tako Mušnici, ki vleče, kot Maci ki zavira, sam hodit pri postajah pa ne morem več. Pa navijači še kar vztrajajo, A in E , Snežinka in mnogi drugi.
Maca nama na 40 km da voljno, sedaj mi je žal, da jo nisva "prisila", da nadaljuje z nama, posebno ker je šla po vodi medalja, meni pa moj čas ni pomenil ničesar (več), a kaj čmo, preživel smo, pod 4 ure pa pol je pa tudi šlo. Eni so šli še počasneje, kakšen se je pa gotovo še bolj matral.
V finišu navijanje Rosija in Marjane, pa še RuncajZ je mahal na Dunajski. Mušnica potegne, zame pa pravzaprav ni bilo finiša, le dolgih 195 m, sem mislil, da je to subjektivno, a očitno so bili res predolgi. V Cilju Kairos in Špela. Počakamo še Maco, župana menda (nehote) spregledam, potem pa najtežji del maratona hoja do avta. Srečam Žabca in Bernardo in vem, da izgledam kot crkovina, saj so me tudi na cilju spraševali, če rabim pomoč.
Premražen vžgem avto, na srečo se hitro segreje in šele nato se upam preoblačiti, nekam počasi gre, a še vedno pravočasno, za udeležbo na najlepšem delu maratona - zasluženi analizi.
Nazadnje spremenil raziskovalec, dne 24 Okt 2011, 16:06, skupaj popravljeno 1 krat.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.