- 12 Maj 2008, 02:30
#128290
Nekaj zelenega je poskakovalo po Plečnikovi podrtiji za Bežigradom. Sicer so sami sebi pravili, da so zmaji, a so bili še najbolj podobni kobilicam, ki brezglavo skačejo sem ter tja! Ja, nikoli ne verjemi in ne zaupaj Žabarju! Moj kolega, po političnem prepričanju zagrižen Viola, me je lepo posvaril... in sem se mu zahvalil za gratis karto otvoritvene tekme, ker da imam drugačne načrte.
Je Močvirje zapovedano kot naše glavno mesto pa se tako vsemu navkljub spodobi na praznik osvoboditve pokloniti najbolj pomembnim zgodovinskim mejnikom na tem prostoru. Torej, z veseljem sem sprejel povabilo koroških kolegov in popolnil trojko s štartno številko 82! Pred štartom je bilo vse super. Še prislovična megla se je umaknila pred mogočno množico tekačev. In nas rekreativcev! Potem pa... ob devetih štart. Ni bila to moja prva tekaška prireditev, tako da vem, da je običajno na začetku pač malo gneče... Ampak, da pa koj za prvim ovinkom nabašem na pandure, ki so avto veselo parkirali sredi ceste, kjer je potekala tekaška proga, tega še nisem doživel. Dobro, sem samo narahlo podrsal s komolcem po špeglu, nič hujšega. Potem je bilo spet vse dost' normalno. OK. Okupacijo Dixija med tekom štejem za normalno reč, sem se že navadil... Tudi z bregom, to je vzponom na Urha ni bilo večjih težav, saj klanec poznam še z udeležbe na prejšnjih trojkah. Poleg tega se navkreber tekel tudi precej lažji... Ampak v hosti pa se je tudi naša trojka kar nekajkrat ujela pred dilemo, po kateri gazi nadaljevati pot... Parkrati smo šli na slepo, kar bo pa bo, dvakrat pa nam je pomagal član trojke, ki je delovala kakor bi se nahajala v svoji dnevni sobi. Nakar smo se omenjene trojke držali kot klopi vse do znamenitega odseka kolesarske dirke Paris-Roubaix. Na kockah pa smo potem "potegnili" in do cilja ugnali in prehiteli še eno trojko. Mogoče dve, ali pa celo tri... Skratka, letošnjih 28 km je bilo res zabavnih, razgibanih in pustolovskih kot že dolgo ne!
V cilju je bilo potem spet fajn. Se organizatorjem zahvaljujem za sadje, juhico in pijačo. Muzika je bila ta prava. Vsa čast Klinčiju in ekipi, skratka vse je bilo super dokler se nisem odločil za povratek do avta. Avto me je sicer pričakal v Tivoliju točno tam, kjer sem ga zjutraj zapustil. To ni nič spornega. Sem pa se želel pred odhodom proti Štajerski še oprhati. Pograbim torej frišne gate, brisačo in žajfo ter odkorakam preko celega Tivolija v kopališče, kjer pa mi pajac začne težiti, da se lahko stuširam, ampak šele ko mu naštejem dva evra petdeset! So me bojda "nategnili", da imamo tekači s štartno številko zastonj tuširanje. Da ne bo pomote, me sploh ne moti, če je treba prhanje plačati. Samo naj mi to prej povejo, da bom vzel s seboj še tista dva kovanca, ne pa da me sprehajajo sem ter tja po parku kot kakega potepuškega psa... Jasno, zoprneža v kopališču nisem želel ponovno videti, posledično sem se oprhal doma. Toliko imam o letošnjih trojkah za pridodati moja malenkost.
P.S. Hvala Štefanu in Robertu, da sta 28 km odtekla v prestavi nižje in s tem omogočila tudi meni, da prisopiham v cilj skupaj z njima.
P.P.S. V Mariboru imamo fusbalski stadion! Ki to tudi je!!!
lp vsem
Mojemu dobremu prijatelju baronu Coubertinu sem bil rekel: "Ne se gnat'! Važno je sodelovati..."