Na spodnji povezavi je seznam datotek, kjer lahko poiščeš svojo diplomo.
http://www.pic-to.com/dokumenti/100mile ... tificates/
Nekaj letošnjih fotografij najdeš tule, ostale s proge najbrž še dodajo.
http://www.pic-to.com/dokumenti/100miles2014/fotke/
- 17 Apr 2014, 20:31
#324488
Ob prebiranju poročil me kar zamami...
Bravo vsem, ki ste si upali na štart, čestitke vsem ki ste uspešno končali z to neverjetno avanturo, vsem ostalim pa veliko sreče v prihodnjem letu.
Bravo vsem, ki ste si upali na štart, čestitke vsem ki ste uspešno končali z to neverjetno avanturo, vsem ostalim pa veliko sreče v prihodnjem letu.
- 20 Apr 2014, 07:40
#324566
Malo zamujam....
Bilo je lepo,skoraj prelepo, da bi trajalo vso pot.
Od doma se je odpravila vsa familija. Pred ATP prispemo dovolj zgodaj, na parkirišču že potekajo priprave-zelena vreča, modra vreča...Dvignem štartno številko, opravim formalnosti... Sledijo pozdravi in stiski rok, v zraku toplota,pri srcu malo tesnobe, v nogah nemir. Vsi veselo čebljamo,kot da bi s tem hoteli zadušiti tisto "nekaj", kar nas dela nemirne.Ker nam čas dopušča, se z mojimi odpeljemo do depandans, kjer bodo uživali. Preoblečem se kar v avtu, nazaj pred ATP, brzinsko slovo, je manj boleče, sploh za ta mlajšo Manjo.Napočil je čas vkrcanja na avtobus. Z Marjeto premlevava razne tekaške in netekaške stvari, vožnja se kar vleče...V Labinu lov za WC-ji, fotografiranje v taki in onaki pozi in dočakamo start
. Po kockah začnemo odštevati metre od 167000 metrov. Zavestno tečem počasneje, saj vem, da me hiter štart lahko drago stane. V Rabcu bi komot lahko bila daljša pavza, a kamenje kliče naprej.Na prvi okrepčevalnici se malo umirim, banane, kola, še voda za v meh in gremo naprej.Nekako mi noče in noče stečti, čeprav je tistih prvih 8 km za ogrevanje že zdavnaj za menoj. Le kam to vodi 
. Napoči čas prižiganja lučk in čeprav imam neizmerno rada sonce in dnevno svetlobo, že nekaj časa vem, da me na takih ultra preizkušnjah tema napolni s tako energijo, da bi če čelka svetila brez baterij . In se je odprlo, malo po malo prehitevam, čas mineva, km tudi in prekrasen pogled na kačo luči po Učki kar malo ustavi korak,da bi užitek trajal dlje. Ko osvojimo vrh,občutek zmagoslavja,ki se pozna pri spustu-je letelo in letelo in nič bolelo Na Poklonu hiter obrat, iz vreče vzamem gele in ploščice, vse ostalo vrnem. Iščem izhod in prijazen gospod me usmeri...Sledim zastavicam,dohitevam, prehitevam,sem kdaj tudi prehitevana, v enem trenutka pa preblisk, da so vse številke iz kategorije 105 km. V meni začne glodati črv o pravilnosti proge, jezim se sama nase, ker si nisem ogledala profila in komaj čakam naslednjo KT. Odrešenje . Prepustim se užitku, nekje na poti zaslišim svoje ime, Tajataja me ogovori in dobesedno požene naprej- hvala ti . Pot teče brez posebnosti, okrepčevalnice založene od hrane, pijače do prijaznih ljudi. Pravzaprav ne vem kje in kdaj se na poti s polnim šusom spotaknem v kamen, na nebu novoletni ognjemet,nohte čutim v peti, pred sabo pa skala. Odvržem palice, sama se vržem v desno na travo. Še hitreje se poberem, pogledam roke in kolena-vse celo. V palcu desne noge mi razbija srce, razbija mi tudi v prsih. Poskusim tečt in gre. Spust proti Buzetu je bil dolg, a vseeno hočem na vsak način kar mimo šotora naprej. Gospa me je morala prepričevati, da sem se le obrnila in šla v šotor.Topli makaroni, sveže majice, rezervni geli in ploščice, sol na žalost ostane v vreče. Še nekaj besed in skoraj v drugo polovico poti. Pred sedmo uro se po asfaltu podava s Samuelom, domačinom iz Buzeta. Kmalu zaostanem in sama nadaljujem po razgibanem svetu. Počasi pričenjam čutiti bolečino, ki jo pripišem pokostnici, zato preko vode namerno hodim po globini in s tem hladim nogo. Posledica so seveda žulji na podplatih, ki pa na srečo niso moteči. Pred Humom me sreča slovenska prva pomoč-hvala vam punce. Zaenkrat še lahko tečem, osamljena med hribčki nadaljujem, kar naenkrat pa za menoj Samuel. Skupaj sprejmeva odločitev, da preostanek poti prehodiva.Pot se posledično vleče, a kljub temu uživam, saj imam s seboj vodiča. Na okrepčevalnicah so krajši postanki, prehitevajo naju tisti na 65 km, saj bi tudi jaz tekla, a bolečina mi tega ne dopušča. Vzpodbudne besede prehitevajočih,v Oprtalju malo daljši postanek s toplo juha. Prijazna punca mi ponudi masažo s konjsko kremo in pogled na oteklin ni ravno vzpodbujajoč. Ampak je šlo, pravzaprav nisem niti pomislila, da pa zdaj ne bi šla do konca. Spusti so bili bolj boleči, hoja po ravnem in navkreber znosna.
Vmes se nama pridruži Samuelov kolega, poslušam, pot mineva, malo se zaklepetamo in naredimo nekaj metrov viška.Ko v drugo prižgemo lučke, zopet malo predaleč tolčeva po Parancani. V Bujah se nama pridruži Miro in zopet trojica s skupnimi močni premaguje zadnje km. Samuel začenja zaostajati in nekje sredi travnikov se odloči, da počaka kolega in naju z Mirom požene naprej. Tisto med njivami in travniki je bila pa mora-ne konca in ne kraja. Prvič v življenju sem videla, kako trava raste, ptiči pa so verjetno res peli ob polnoči .Prihod v cilj 
Pri ATP me čakajo moji, ni lepšega...
Ko slečem hlače, me kar zgrozi-oteklina čudno modrordeče barve se širi. Po tuširanju zaspim, zjutraj še bolj boli in oteka naprej.Popoldan sladka ceremonija in med vožnjo domov obisk dežurnega. Povičan CRP, temperatura, oteklina-diagnoza infekcija cellulitis.
V ponedeljek stanje še slabše, otekla noga do kolena, v gležnju nobene gibljivosti.
Zključna diagnoza- nabitje nartnih kosti, posledično pokanje žilic in ogromen hematom, cellulitisin danes od tega le še vneta pokostnica. Komaj čakam drugo leto, da se opravičim tistemu kamnu, gotovo je bolelo tudi njega
.
Čestitke vsem, ki ste se podali na katerokoli razdaljo
Hvala vsem navijačem ob poti, hvala za vse vzpodbudne besede na poti .
Hvala organizatorju in vsem prostovoljcem, drugo leto
Lp
Bilo je lepo,skoraj prelepo, da bi trajalo vso pot.
Od doma se je odpravila vsa familija. Pred ATP prispemo dovolj zgodaj, na parkirišču že potekajo priprave-zelena vreča, modra vreča...Dvignem štartno številko, opravim formalnosti... Sledijo pozdravi in stiski rok, v zraku toplota,pri srcu malo tesnobe, v nogah nemir. Vsi veselo čebljamo,kot da bi s tem hoteli zadušiti tisto "nekaj", kar nas dela nemirne.Ker nam čas dopušča, se z mojimi odpeljemo do depandans, kjer bodo uživali. Preoblečem se kar v avtu, nazaj pred ATP, brzinsko slovo, je manj boleče, sploh za ta mlajšo Manjo.Napočil je čas vkrcanja na avtobus. Z Marjeto premlevava razne tekaške in netekaške stvari, vožnja se kar vleče...V Labinu lov za WC-ji, fotografiranje v taki in onaki pozi in dočakamo start
. Po kockah začnemo odštevati metre od 167000 metrov. Zavestno tečem počasneje, saj vem, da me hiter štart lahko drago stane. V Rabcu bi komot lahko bila daljša pavza, a kamenje kliče naprej.Na prvi okrepčevalnici se malo umirim, banane, kola, še voda za v meh in gremo naprej.Nekako mi noče in noče stečti, čeprav je tistih prvih 8 km za ogrevanje že zdavnaj za menoj. Le kam to vodi . Napoči čas prižiganja lučk in čeprav imam neizmerno rada sonce in dnevno svetlobo, že nekaj časa vem, da me na takih ultra preizkušnjah tema napolni s tako energijo, da bi če čelka svetila brez baterij . In se je odprlo, malo po malo prehitevam, čas mineva, km tudi in prekrasen pogled na kačo luči po Učki kar malo ustavi korak,da bi užitek trajal dlje. Ko osvojimo vrh,občutek zmagoslavja,ki se pozna pri spustu-je letelo in letelo in nič bolelo Na Poklonu hiter obrat, iz vreče vzamem gele in ploščice, vse ostalo vrnem. Iščem izhod in prijazen gospod me usmeri...Sledim zastavicam,dohitevam, prehitevam,sem kdaj tudi prehitevana, v enem trenutka pa preblisk, da so vse številke iz kategorije 105 km. V meni začne glodati črv o pravilnosti proge, jezim se sama nase, ker si nisem ogledala profila in komaj čakam naslednjo KT. Odrešenje . Prepustim se užitku, nekje na poti zaslišim svoje ime, Tajataja me ogovori in dobesedno požene naprej- hvala ti . Pot teče brez posebnosti, okrepčevalnice založene od hrane, pijače do prijaznih ljudi. Pravzaprav ne vem kje in kdaj se na poti s polnim šusom spotaknem v kamen, na nebu novoletni ognjemet,nohte čutim v peti, pred sabo pa skala. Odvržem palice, sama se vržem v desno na travo. Še hitreje se poberem, pogledam roke in kolena-vse celo. V palcu desne noge mi razbija srce, razbija mi tudi v prsih. Poskusim tečt in gre. Spust proti Buzetu je bil dolg, a vseeno hočem na vsak način kar mimo šotora naprej. Gospa me je morala prepričevati, da sem se le obrnila in šla v šotor.Topli makaroni, sveže majice, rezervni geli in ploščice, sol na žalost ostane v vreče. Še nekaj besed in skoraj v drugo polovico poti. Pred sedmo uro se po asfaltu podava s Samuelom, domačinom iz Buzeta. Kmalu zaostanem in sama nadaljujem po razgibanem svetu. Počasi pričenjam čutiti bolečino, ki jo pripišem pokostnici, zato preko vode namerno hodim po globini in s tem hladim nogo. Posledica so seveda žulji na podplatih, ki pa na srečo niso moteči. Pred Humom me sreča slovenska prva pomoč-hvala vam punce. Zaenkrat še lahko tečem, osamljena med hribčki nadaljujem, kar naenkrat pa za menoj Samuel. Skupaj sprejmeva odločitev, da preostanek poti prehodiva.Pot se posledično vleče, a kljub temu uživam, saj imam s seboj vodiča. Na okrepčevalnicah so krajši postanki, prehitevajo naju tisti na 65 km, saj bi tudi jaz tekla, a bolečina mi tega ne dopušča. Vzpodbudne besede prehitevajočih,v Oprtalju malo daljši postanek s toplo juha. Prijazna punca mi ponudi masažo s konjsko kremo in pogled na oteklin ni ravno vzpodbujajoč. Ampak je šlo, pravzaprav nisem niti pomislila, da pa zdaj ne bi šla do konca. Spusti so bili bolj boleči, hoja po ravnem in navkreber znosna.Vmes se nama pridruži Samuelov kolega, poslušam, pot mineva, malo se zaklepetamo in naredimo nekaj metrov viška.Ko v drugo prižgemo lučke, zopet malo predaleč tolčeva po Parancani. V Bujah se nama pridruži Miro in zopet trojica s skupnimi močni premaguje zadnje km. Samuel začenja zaostajati in nekje sredi travnikov se odloči, da počaka kolega in naju z Mirom požene naprej. Tisto med njivami in travniki je bila pa mora-ne konca in ne kraja. Prvič v življenju sem videla, kako trava raste, ptiči pa so verjetno res peli ob polnoči
.Prihod v cilj Pri ATP me čakajo moji, ni lepšega...Ko slečem hlače, me kar zgrozi-oteklina čudno modrordeče barve se širi. Po tuširanju zaspim, zjutraj še bolj boli in oteka naprej.Popoldan sladka ceremonija in med vožnjo domov obisk dežurnega. Povičan CRP, temperatura, oteklina-diagnoza infekcija cellulitis.
V ponedeljek stanje še slabše, otekla noga do kolena, v gležnju nobene gibljivosti.
Zključna diagnoza- nabitje nartnih kosti, posledično pokanje žilic in ogromen hematom, cellulitisin danes od tega le še vneta pokostnica. Komaj čakam drugo leto, da se opravičim tistemu kamnu, gotovo je bolelo tudi njega
.Čestitke vsem, ki ste se podali na katerokoli razdaljo
Hvala vsem navijačem ob poti, hvala za vse vzpodbudne besede na poti
.Hvala organizatorju in vsem prostovoljcem, drugo leto
Lp
- 20 Apr 2014, 07:55
#324567
Neuničljiva si, Helena. Čim prej in dobro se pozdravi.
Še enkrat čestitke.
Še enkrat čestitke.
Naj noge, glava in srce še dolgo, dolgo služijo za te!
- 20 Apr 2014, 22:43
#324619
Še (pozno) poročilo s prostovoljskega zornega kota:
Želela sem si od blizu videt, kako izgleda ta slavna prireditev in se še pozimi javila za prostovoljko. Z lanskim stokilometrašem Andreom z Albe in hribovko študentko medicine Saško z Bakra smo bili razporejeni prvo noč na Veli Planik in drugi dan v popoldansko smeno v Zamask. Na vrh Planika smo se vzpeli še v dnevni svetlobi, postavili šotor, se oblekli v uniforme, spili pivo in čakali tekače. Imeli smo pregled nad celim območjem med Učko in našim vrhom in spremljali premikanje lučk, ki so prihajale vse bližje. Najprej smo pričakovali tiste iz bližnjega Lovrana, a ob 22,20 nas prva obišče številka 34, ki se predstavi kot Marjan Zupančič. Petnajst minut za njim je pritekel angleško govoreč tekač, ki smo ga pozabili vprašat iz kje je (a je to moral biti zmagovalec 100 km Čeh Kriz). Tretjega smo potem čez deset minut vprašali iz kje je in bili presenečeni nad odgovorom 'I'm from U.S.A., I'm old, I'm old.' Naslednji mislim da je bil Goran, pa Stiven in Ivan, potem spet nekaj tekačev nismo poznali, prevladovalo pa je sporazumevanje v angleščini in italijanščini, potem mislim, da je bil že Matej, pa malo za njim Tomaž, pa Janez, Marija, Neža, Miran, Ivan, Katja, Andrej. Se mi je zdelo fajn, da sem vas toliko prepoznala, a na žalost še več spregledala v trdni temi in na čase kar gneči na naši kontrolni točki. Se mi je zdelo, da vas kar malo zadržujem s svojimi vprašanji, a sem upala, da se par minut pri več kot sto kilometrih ne pozna preveč. Po dveh ponoči so se razmere malo umirile in na vrh nam je prišel družbo delat GSS-jevec, ki nas je tudi malo širše informiral o dogajanju. Mi smo na našem hribu imeli slab signal in predvsem je bilo premrzlo za tipkanje po pametnih telefonih, tako da smo vedeli samo tisto, kar smo videli na terenu. Reševalci so na sedlu pod nami zakurili ogenj, a so še spočiti tekači hodili v glavnem mimo njih naprej. Lani da so imeli več obiska, ko so bili hribi na koncu poti. Ogrevali smo se tako, da smo v pavzah hodili po vrhu dol in gor in delali počepe. Ob štirih se je naša smena zaključila in pod vrhom v smeri našega parkiranega avta smo videli še par lučk, ki smo jim šli počasi naproti. Za zadnjo skupinico pa je hodila še t.i. metla, z reflektorjem, ki je že pobirala simpatične oranžne odsevne zastavice. (A so jih potem v soboto res uporabili kar na Gorenjskem? Z napisom Istra? Fajn! ) Torej je bilo tudi pri prostovoljcih vse perfektno organizirano!
Namesto it vmes ob petih zjutraj za par ur domov spat in potem verjetno na internetu spremljat Racebase sem se dopoldne raje še sama peš vzpela iz Lovrana do Grnjača pri Učki. Vmes me je celo en domačin, ki je kuhal kosilo za lovce, povabil na kosilo, ko se bom vračala nazaj. A s Saško sva bili ob enih že zmenjeni v Opatiji, z Andreom okrog dveh v Pazinu in ob treh smo prispeli v Zamask, menda geografsko središče Istre. To je vas, kamor tablice še niso prišle, ampak se otroci zunaj igrajo s – po izgledu pravimi – puškami. Okolica pa je zgledala valovita kot v Toskani in tekači so morali na skoraj vse tamkajšnje hribčke. Kmalu po našem prevzemu smene je na kontrolno točko prispela razigrana skupina lokalcev s štartnimi številkami, ki so se nam predstavili kot metla na 65-kilometrski tekmi. Torej smo pričakovali samo še redko kapljajoče sto-miljaše. Kakih šest na uro jih je prišlo, smo izračunali. Med njimi Uršula, ki je izgledala res kot bi se pravkar odpravila na planinski izlet, pa še samo hvalila je vse skupaj. Jaz sem se potem odpravila v izvidnico na predhodno KT na jezu Butonige, kjer je bilo dogajanje pred garažo z radiem, klopcami in štedilnikom precej bolj živahno kot v naši vasi. In bili so o vsem podrobno informirani. Tam je prijateljico čakala Tadeja, ki je na Poklonu prestopila med spremljevalce in Ivan, ki sem ga zaradi klepetanja in bolj civilnih oblačil tudi imela za spremljevalca, a se je izkazalo, da vodi naprej na pogled omagano Latvijko. Do naslednjega time-limita sta imela še čisto dovolj časa. Z njima sem se vrnila proti naši kontrolni točki. Na začetku smo še klepetali, potem pa se mi je zdelo, da jima bo brez pogovarjanja lažje hoditi. Vmes se je spet stemnilo in ohladilo. Razmere po dnevu so mi izgledale mnogo bolj ugodne kot razmere po temi/noči. Že sredi noči je prišel k nam Simon, ki se je odločil, da bo odstopil in nas spraševal, kje smo, da si naroči prevoz. Poskušali smo ga prepričat, da naj le nadaljuje, ker do cilja ni več daleč, a neuspešno, in ker sem si jaz želela videt še dogajanje na cilju, smo sklenili, da sta v Zamasku sredi noči čisto dovolj tudi samo dva 'kontrolorja' in sem tako jaz spotoma Simona odpeljala v Umag. Ga je bilo v množici križišč še z avtom težko najti.
Dogajanje v cilju okrog 22h je bilo živahno, a na žalost nisem srečala nikogar poznanega, da bi mu v živo čestitala.
In se mi je zdelo, da dlje kot bom tam, težje bom (po prejšnji neprespani noči) potem vozila domov in sem Umag čez kake pol ure zapustila.
Ja ČESTITKE vsem, ki ste se upali odpraviti na to pustolovščino in še dodatno tistim, ki so prišli do cilja!!! Se nam je – posebej ponoči – zdelo, da vam ni prav lahko.
Želela sem si od blizu videt, kako izgleda ta slavna prireditev in se še pozimi javila za prostovoljko. Z lanskim stokilometrašem Andreom z Albe in hribovko študentko medicine Saško z Bakra smo bili razporejeni prvo noč na Veli Planik in drugi dan v popoldansko smeno v Zamask. Na vrh Planika smo se vzpeli še v dnevni svetlobi, postavili šotor, se oblekli v uniforme, spili pivo in čakali tekače. Imeli smo pregled nad celim območjem med Učko in našim vrhom in spremljali premikanje lučk, ki so prihajale vse bližje. Najprej smo pričakovali tiste iz bližnjega Lovrana, a ob 22,20 nas prva obišče številka 34, ki se predstavi kot Marjan Zupančič. Petnajst minut za njim je pritekel angleško govoreč tekač, ki smo ga pozabili vprašat iz kje je (a je to moral biti zmagovalec 100 km Čeh Kriz). Tretjega smo potem čez deset minut vprašali iz kje je in bili presenečeni nad odgovorom 'I'm from U.S.A., I'm old, I'm old.'
Naslednji mislim da je bil Goran, pa Stiven in Ivan, potem spet nekaj tekačev nismo poznali, prevladovalo pa je sporazumevanje v angleščini in italijanščini, potem mislim, da je bil že Matej, pa malo za njim Tomaž, pa Janez, Marija, Neža, Miran, Ivan, Katja, Andrej. Se mi je zdelo fajn, da sem vas toliko prepoznala, a na žalost še več spregledala v trdni temi in na čase kar gneči na naši kontrolni točki. Se mi je zdelo, da vas kar malo zadržujem s svojimi vprašanji, a sem upala, da se par minut pri več kot sto kilometrih ne pozna preveč. Po dveh ponoči so se razmere malo umirile in na vrh nam je prišel družbo delat GSS-jevec, ki nas je tudi malo širše informiral o dogajanju. Mi smo na našem hribu imeli slab signal in predvsem je bilo premrzlo za tipkanje po pametnih telefonih, tako da smo vedeli samo tisto, kar smo videli na terenu. Reševalci so na sedlu pod nami zakurili ogenj, a so še spočiti tekači hodili v glavnem mimo njih naprej. Lani da so imeli več obiska, ko so bili hribi na koncu poti. Ogrevali smo se tako, da smo v pavzah hodili po vrhu dol in gor in delali počepe. Ob štirih se je naša smena zaključila in pod vrhom v smeri našega parkiranega avta smo videli še par lučk, ki smo jim šli počasi naproti. Za zadnjo skupinico pa je hodila še t.i. metla, z reflektorjem, ki je že pobirala simpatične oranžne odsevne zastavice. (A so jih potem v soboto res uporabili kar na Gorenjskem? Z napisom Istra? Fajn! ) Torej je bilo tudi pri prostovoljcih vse perfektno organizirano!Namesto it vmes ob petih zjutraj za par ur domov spat in potem verjetno na internetu spremljat Racebase sem se dopoldne raje še sama peš vzpela iz Lovrana do Grnjača pri Učki. Vmes me je celo en domačin, ki je kuhal kosilo za lovce, povabil na kosilo, ko se bom vračala nazaj.
A s Saško sva bili ob enih že zmenjeni v Opatiji, z Andreom okrog dveh v Pazinu in ob treh smo prispeli v Zamask, menda geografsko središče Istre. To je vas, kamor tablice še niso prišle, ampak se otroci zunaj igrajo s – po izgledu pravimi – puškami. Okolica pa je zgledala valovita kot v Toskani in tekači so morali na skoraj vse tamkajšnje hribčke. Kmalu po našem prevzemu smene je na kontrolno točko prispela razigrana skupina lokalcev s štartnimi številkami, ki so se nam predstavili kot metla na 65-kilometrski tekmi. Torej smo pričakovali samo še redko kapljajoče sto-miljaše. Kakih šest na uro jih je prišlo, smo izračunali. Med njimi Uršula, ki je izgledala res kot bi se pravkar odpravila na planinski izlet, pa še samo hvalila je vse skupaj. Jaz sem se potem odpravila v izvidnico na predhodno KT na jezu Butonige, kjer je bilo dogajanje pred garažo z radiem, klopcami in štedilnikom precej bolj živahno kot v naši vasi. In bili so o vsem podrobno informirani. Tam je prijateljico čakala Tadeja, ki je na Poklonu prestopila med spremljevalce in Ivan, ki sem ga zaradi klepetanja in bolj civilnih oblačil tudi imela za spremljevalca, a se je izkazalo, da vodi naprej na pogled omagano Latvijko. Do naslednjega time-limita sta imela še čisto dovolj časa. Z njima sem se vrnila proti naši kontrolni točki. Na začetku smo še klepetali, potem pa se mi je zdelo, da jima bo brez pogovarjanja lažje hoditi. Vmes se je spet stemnilo in ohladilo. Razmere po dnevu so mi izgledale mnogo bolj ugodne kot razmere po temi/noči. Že sredi noči je prišel k nam Simon, ki se je odločil, da bo odstopil in nas spraševal, kje smo, da si naroči prevoz. Poskušali smo ga prepričat, da naj le nadaljuje, ker do cilja ni več daleč, a neuspešno, in ker sem si jaz želela videt še dogajanje na cilju, smo sklenili, da sta v Zamasku sredi noči čisto dovolj tudi samo dva 'kontrolorja' in sem tako jaz spotoma Simona odpeljala v Umag. Ga je bilo v množici križišč še z avtom težko najti.Dogajanje v cilju okrog 22h je bilo živahno, a na žalost nisem srečala nikogar poznanega, da bi mu v živo čestitala.
In se mi je zdelo, da dlje kot bom tam, težje bom (po prejšnji neprespani noči) potem vozila domov in sem Umag čez kake pol ure zapustila.Ja ČESTITKE vsem, ki ste se upali odpraviti na to pustolovščino in še dodatno tistim, ki so prišli do cilja!!! Se nam je – posebej ponoči – zdelo, da vam ni prav lahko.
Nazadnje spremenil Indi, dne 20 Apr 2014, 23:58, skupaj popravljeno 1 krat.
- 20 Apr 2014, 23:07
#324622
ČESTITAM
prijetno in zanimivo branje
mal potraja 
pa si mormo tud za to uzet cajt.... 
vsak ma svojo zgodbo ki jo z veseljem pove...tukejle...
Regeneracija mislim da dobro poteka, sem bil že zapazil kakšne na NAJNAJ teku...so bli kar gibčni 
Mejte se....VSI,,,,fajn
ČESTITAM prijetno in zanimivo branje
mal potraja pa si mormo tud za to uzet cajt.... vsak ma svojo zgodbo ki jo z veseljem pove...tukejle...Regeneracija mislim da dobro poteka, sem bil že zapazil kakšne na NAJNAJ teku...so bli kar gibčni
Mejte se....VSI,,,,fajn
se vidmo k se srečamo
- 23 Apr 2014, 08:27
#324757
Nekoč ko bom velika, bom napisala knjigo z zgodbami mojega življenja. Eno poglavje bo imela naslov 100 MILJ ISTRE – ALI KAKO SO SANJE POSTALE RESNIČNOST. Tule je nekaj za pokušino...
Spoznal sem, da lahko dosežem tudi tisto, ki je videti neskončno daleč, nedosegljivo, če le hočem biti enako neskončno potrpežljiv, če se le zmorem podrediti enako nedosegljivemu hrepenenju… (Nejc Zaplotnik)
...Začelo se je enkrat jeseni, ko se je ob jutranjem vzponu na Planino pojavil klic Istre. Ja, Tomaža Humarja so klicale gore, mene pa je v svoje nedrje vabila Istra. Na začetku sem ta klic ignorirala, vendar bolj ko sem ga odmikala, glasnejši je postajal. In ni bilo druge, kot odzvati se vabilu. Takoj so se v meni pojavila vprašanja: kako se pripraviti na tako preizkušnjo, kako trenirati, si morda ogledati progo… Ko sem to omenila Andreji, je bila takoj navdušena. Prav nobenega dvoma ni bilo v njenih besedah. Ja, Urša, ti to zmoreš narediti, mi je še rekla... Kako lepo je imeti ob sebi ljudi, ki te brezpogojno podpirajo, čeprav se po drugi strani bojijo zate…
…V vasi Zamask se spet zaklepetam na kontrolni toči. Nekam znani se mi zdijo. Ne motim se. Sredi noči smo se že srečali na vrhu V. Planika. Po nočni izmeni tam na vrhu Čičarije, bodo oddelali še eno dnevno izmeno tu v čudoviti vasico. Od ganjenosti sem brez besed. Med njimi je tudi ena Slovenka. Povpraša me po imenu. Povem ji ga, pozabim pa njo vprašati. Kasneje izvem, da je Indi (njen vzdevek na TF). Hvala, ker si poskrbela, da ste bili med prijaznimi prostovoljci tudi Slovenci. Ob odhodu se zahvalim za njihovo pripravljenost in prijaznost, a se jim ne zdi, da delajo nekaj posebnega...
...Ob 4. uri zjutraj pride trenutek, o katerem sem sanjala. V lahkotnem tempu stečem proti cilju. Andreja mi pride naproti in z roko v roki skupaj stečeva v cilj. Andrejin objem! 100 milj Istre je za menoj. Noro! Nepredstavljivo! Neponovljivo! Hvala ti, Andreja. Hvala, ker si verjela, da to zmorem. Hvala, ker si pomagala dosanjati še ene sanje! Kako lep občutek je te trenutke deliti…Tudi Iza in Maja sta tu. Objemi, čestitke, unikatna majica FINISHER-ja. Ni besed, ki bi mogle to opisati. Če me ne bi zeblo, bi kar stala tam sredi Umaga in uživala v teh enkratnih, neponovljivih trenutkih. V bistvu sploh ne morem verjeti, da sem že v cilju. Po tihem sem si želela, da bi do cilja prišla v 46 – 47 urah, tako pa sedaj stojim v cilju po 35 urah – noro! Globoko v sebi ne čutim velike evforije, samo ena sama hvaležnost, da mi je bilo dano to doživeti…
Spoznal sem, da lahko dosežem tudi tisto, ki je videti neskončno daleč, nedosegljivo, če le hočem biti enako neskončno potrpežljiv, če se le zmorem podrediti enako nedosegljivemu hrepenenju… (Nejc Zaplotnik)
...Začelo se je enkrat jeseni, ko se je ob jutranjem vzponu na Planino pojavil klic Istre. Ja, Tomaža Humarja so klicale gore, mene pa je v svoje nedrje vabila Istra. Na začetku sem ta klic ignorirala, vendar bolj ko sem ga odmikala, glasnejši je postajal. In ni bilo druge, kot odzvati se vabilu. Takoj so se v meni pojavila vprašanja: kako se pripraviti na tako preizkušnjo, kako trenirati, si morda ogledati progo… Ko sem to omenila Andreji, je bila takoj navdušena. Prav nobenega dvoma ni bilo v njenih besedah. Ja, Urša, ti to zmoreš narediti, mi je še rekla... Kako lepo je imeti ob sebi ljudi, ki te brezpogojno podpirajo, čeprav se po drugi strani bojijo zate…
…V vasi Zamask se spet zaklepetam na kontrolni toči. Nekam znani se mi zdijo. Ne motim se. Sredi noči smo se že srečali na vrhu V. Planika. Po nočni izmeni tam na vrhu Čičarije, bodo oddelali še eno dnevno izmeno tu v čudoviti vasico. Od ganjenosti sem brez besed. Med njimi je tudi ena Slovenka. Povpraša me po imenu. Povem ji ga, pozabim pa njo vprašati. Kasneje izvem, da je Indi (njen vzdevek na TF). Hvala, ker si poskrbela, da ste bili med prijaznimi prostovoljci tudi Slovenci. Ob odhodu se zahvalim za njihovo pripravljenost in prijaznost, a se jim ne zdi, da delajo nekaj posebnega...
...Ob 4. uri zjutraj pride trenutek, o katerem sem sanjala. V lahkotnem tempu stečem proti cilju. Andreja mi pride naproti in z roko v roki skupaj stečeva v cilj. Andrejin objem! 100 milj Istre je za menoj. Noro! Nepredstavljivo! Neponovljivo! Hvala ti, Andreja. Hvala, ker si verjela, da to zmorem. Hvala, ker si pomagala dosanjati še ene sanje! Kako lep občutek je te trenutke deliti…Tudi Iza in Maja sta tu. Objemi, čestitke, unikatna majica FINISHER-ja. Ni besed, ki bi mogle to opisati. Če me ne bi zeblo, bi kar stala tam sredi Umaga in uživala v teh enkratnih, neponovljivih trenutkih. V bistvu sploh ne morem verjeti, da sem že v cilju. Po tihem sem si želela, da bi do cilja prišla v 46 – 47 urah, tako pa sedaj stojim v cilju po 35 urah – noro! Globoko v sebi ne čutim velike evforije, samo ena sama hvaležnost, da mi je bilo dano to doživeti…
- 23 Apr 2014, 09:00
#324758
- 27 Maj 2014, 00:34
#326625
Res dobri posnetki z vseh treh tras, seveda na spodnjem videu. Pa še nekaj znanih obrazov.
http://vimeo.com/96435655
http://vimeo.com/96435655
- 19 Jun 2014, 14:11
#327685
Uršina zgodba je poleg drugih zanimivih vsebin objavljena v zadnji - junijski številki Poleta Fit.
- 20 Jun 2014, 19:42
#327733
Čestitke vsem!
Istra je itakda čudovita! Sem rojena Istrijanka, dok, kot mi rečemo, zato sem toliko bolj uživala v gledanju filmčkov in fotk, in občudovala pokrajino.....
Še enkrat, čestitke vsem tekačem in tekačicam, ki ste zmogli to razdaljo!
Istra je itakda čudovita! Sem rojena Istrijanka, dok, kot mi rečemo, zato sem toliko bolj uživala v gledanju filmčkov in fotk, in občudovala pokrajino.....
Še enkrat, čestitke vsem tekačem in tekačicam, ki ste zmogli to razdaljo!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA