ciao! Po 12 urah spanja in prvi prvoaprilski šali (ura je ena, je reku Miha
, jest pa zum iz postle
) pa še moje poročilce. Moje kopitljanje po Sežani in okolici si sicer zasluži prostora bolj v pegazovem hlevu kot tukaj, ampak nej bo...
torej, zaradi izjemnih obveznosti barona Von Pegasushauzna smo štartali že ob nečloveški uri PA ŠE ura se je premaknila, tko da se jutra skoraj ne spomnim, le to vem, da se je Staša kar naenkrat pojavila v avtu in da je bila glavna okupacija do Sežane privezovanje in odvezovanje varnostnih pasov treh potnikov v ozadju, but never mind that.
no
kaj naj rečem o vremenu? boljšega nam pečenko ne bi mogel naštimati. TF štant je deloval s polno paro, kar naprej sem srečevala znane obraze, iz vsakega žbunja je štrlela kakšna natrenirana rita, obiskali smo več različnih wcjev in potem je nekdo ustrelu s pištolo in smo šli. Sam to vem, ne me vprašat.
z Borom, ki se je kar naprej pritoževal nad svojimi kilami (tile desci...pha...kar naprej samo sprašujejo, če se nam zdijo predebeli pa če morjo shujšat
) sva štartala povsem na repu in se tega tudi etično držala. vmes sva za boljši vtis prehitela par ničhudegaslutečih, ki pa so naju na prvi okrepčevalnici spet pustili za sabo. Pohvalila bi delilca vode, ki je v stilu nizkoprežečega šprinterja držal kozarec, da bi ga mimoleteči lovilec stotink lahko prevzel, Bor se je pa mirno ustavil in gledal prijaznega človeka kot čudo božje:"Ej, jest bi se tut mal ustavu pa spočil!" Sej res, kaj pa naj, se zadušimo z vodo med tekom in potem dosežemo tistih zmagoslavnih 2 uri petnajst minut?!
in sva šla v lahnem drncu naprej. vmes sva obdelala vse teme od freze in fiatov do finančnih naložb, si ogledala vse okoliške znamenitosti (konje in to), srečala moje tastare (fotr spet ni uspel ugotovit, kdo sem, in pravočasno prtisnt na sprožilc fotoaparata), nekoga na smrt ustrašla (se na tem mestu globoko opravičujem) in v bistvu ugotovila, da sva čez zimo dobila toliko mišic, da sploh ne moreva tečt hitreje, ker sva preprost preveč močna. Izruvat drevo, to ja, ali zmagat, to ne.
ok, vmes prečkamo nekaj carinikov, ne gledamo živčnih voznikov v italijanskih merdžotih in se ne sprašujemo, kdaj bomo na cilju.
Sicer pa - težko govorim o pomanjkljivostih organizacije. Če tečeš v zenu, ne opaziš marsičesa, kar je tistim ta hitrim pomembno. Upoštevati pa bi morali prav vse, se mi zdi. Vode in pomaranč in vsega je bilo dovolj, se mi zdi, delilci prav prijazni (ok, en mulček je bil jezen, ker mu je Bor hotel spulit cel lavor pomaranč
), kilometrske oznake le ene nisva opazila, majčke so pa bile pa res adijo in tisti za štanti v cilju tudi ne preveč dobre volje. Ne rečem, da ni bila dobro izpeljana prireditev, samohvala v Poletu je pa mogoče res malo pretirana. Sploh zato, ker je tak poudarek na "samo".
Analizo smo tokrat zamenjali za pico v logatcu, kjer smo se prav fajn zabavali ob obnovi friendsov, jajčkih, pleskah in obdelavi pice v stilu layeringa.
Samoanaliza pa...če bi gledala na čase, bi lahko že obupala. Res. In včasih me prav mine, ko pomislim, da tečem še počasneje kot dve leti in pol nazaj, ko sem komaj začela. So dnevi, ko komaj komaj zmorem 6 km, potem pa sem jih včeraj sedem pretekla z zame nenormalno hitrostjo. kar mi je spet dalo elana. lahko je govoriti o zenu, če te na cilju vsak le vpraša, kok si tekel. In potem še sama sprašujem druge, čeprav me dejansko ne zanima, ampak "se spodobi". Ne bom več. Čestitke vsem, ki ste uživali med tekom, ostalim pa več sreče prihodnjič.
zmagal je pa itak Miha
kot na pohvale 
. Jaz sem se imela lepo, na vrste pred WC-ji in vse ostalo kar pač ni bilo čisto idealno pa bom pozabila.
včeraj sva šli prvič čez Rožnik, obe bili zelo zadovoljni 
poglej, tale je bila tudi v Sežani 
