Tudi za mene je bila to ena prijetnih tekem, polna pozitivizma.
Spodaj na parkirišču sem imela avto, v njem pa vse kar sem pač mislila, da potrebujem za teh 24 ur. Zgoraj na Sv. Primožu nas je pričakal oskrbnik Peter, ki je, tako kot je omenila že Darja, vedno našel prijazno besedo za nas, pa tudi čokoladic se ni manjkalo
. Glede na to, da sem spodaj imela avto, zgoraj zato tudi nisem nič rabila, mogoče kdaj samo kakšen kozarec vode.
Funkcioniralo mi je vse
. Nekaj krize je imela edino glava okoli enajste ure zvečer, ko bi bilo dobro iti spat, pa še dolgčas mi je bilo.
14 in 15 vzpon sem imela družbo, saj je Marjan prišel z namenom, da mi vsaj malo prebije monotonost. Kaseneje pa se je izkazalo, da bom in sem imela družbo tudi zadnje tri vzpone
. Fantje hvala.
Vzdušje je bilo res prijetno in kadar si srečal enega od tekmovalcev, ti je le ta vlil s svojo dobro voljo novih moči za nadaljno pot. To vse je tudi pripomoglo, da sem brez večjih težav uspela opraviti 18 vzponov in se po času in številu vzponov uvrstila takoj za Andrejem
.
Na koncu pa še zaključek. Poskrbeli so za hrano (pohan piščanec, odojk, priloge), živo glasbo, dve majici in trak za lase
. Jaz sem prejela tudi šampanjec skupaj z velikim šopkom in moram reči, da me je vse skupaj prav prijetno presenetilo.
S Cvetom sva se kmalu spustila v dolino, vožnaj do doma pa je bila težavna, ker se me je že loteval spanec.
Iskrene čestitke vsem sotekmovalcem za dosežene uspehe in boj s samim seboj
, tebi Andrej pa vsaka čast,
(da ne govorim o tvojem tempu proti koncu tekme).
Lep dan še naprej,
Simona
p.s. Darja, hvala
na Primoža...
okoli Slovenije...
...
- z velikim veseljem.
