Potreboval sem nekaj dni, da sem zbral vtise in imel že dva treninga, ki sta me “prizemljila”, da lahko napišem kako sem jaz doživel S6.
Meni se je zdelo, da smo začeli prehitro, vendar sem se vseeno držal vodilne skupine, ker sem računal, da bom imel kakšen postanek na stranišču ali pa na okrepčevalnici. Tako za rezervo. Kmalu so (nepričakovano) odpadli vsi favoriti in kar naenkrat sva se znašla sama z Zvezdo, pa še ta me je zapustil, da sem potem ves nesrečen tekel na prvem mestu do 31 kroga, ko sta me prehitela Lojze in Neža. Nesrečen zato, ker ne maram biti v ospredju, ker te ostali lovijo. Iz psihološkega vidika. No, po treh krogih sta mi že ušla naprej, jaz pa sem takrat doživljal prvo krizo. Zaradi preveč OH mi je šlo na bruhanje. Ko sem že mislil, da bo konec z mano, me je rešil - kozarec vode. Včasih pozabim(o), da je lahko zdravilo za težave - navadna voda. Med 3. in 4. uro mi je po pričakovanju padel tempo. Jaz temu pravim: “Dati se na rezervo”. Hiteti mi vseeno ni bilo treba, ker s(m)o imeli v ospredju vsak zase določene težave. Kot je pri meni običajno, mi je po 5. urah teka ponovno “zalaufalo” in sem pretekel še 14 krogov. Ves čas sem tekel na meji zmogljivosti, ker tako hitro še nisem nikoli tekel. Po eni strani me je bilo strah, da bom pregorel, po drugi strani pa sem užival, ker je tako “letelo”.
Hrana. Po mojem mnenju sem jedel premalo, ker mi ni ustrezalo oziroma sem imel želodec tako vzdražen, če bi karkoli konkretnega pojedel, bi verjetno imel težave. Tako sem v glavnem jedel energijske tabletke in pil izotonik, vodo ali kokakolo. Očitno je bilo dovolj, ker potem nisem imel nobenih težav.
Še nikoli se mi ni zgodilo, da me praktično nihče ni prehitel ampak sem jaz stalno prehiteval. Na koncu, ko po cesti nisem mogel teči zaradi nekoliko nagnjenega cestišča, sem se na pločniku drl: “Prehitevam!” Upam, da tekačem nisem bil preveč nadležen. Vsakemu sem se poskušal zahvaliti, ker so me spuščali naprej.
Toliko spodbujanja kot sem ga bil deležen, še nisem doživel. Upam, da sem vsaj malo nakazal, da sem (bil) hvaležen oziroma sem se trudil, da sem še jaz koga spodbujal. Drugače pa sem bil v svojem svetu in se prepričeval: “Še malo, še malo...” Še najbolj mi je pomagalo, da sem si predstavljal, kako bo dobro ko bo vsega konec.
Skratka to je za mene najboljša prireditev na katerih sem sodeloval. Čestitke vsem, ki so presegli svoje meje in vsem hvala za spodbujanje. Nekaterim, veste kateri, se še posebej zahvaljujem.
Vreme in družina, hvala vam za vse
P.S.: Če bo kdo videl prijavnico za naslednje leto, 2011, naj me nemudoma obvesti na ZS
