- 19 Jun 2004, 00:25
#12440
Ravno sem prišel domov in ura je pol polnoči 
in čeprav je bilo poročilo z današnjega poletnega teka zahtevano že pred nekaj urami, je bilo to praktično in teoretično nemogoče storiti prej. Ampak pojdimo od začetka. 
Proti kozolčku v Tivoliju se je z vseh strani valila množica tekačev, katerih značilnost je bila škrlatna krogla na majicah. Preko Trojan, izpod gorenjskih vršacev, iz notranjskih gričev, zasavske pokrajine, dolenjskega nižavja in iz same prestolnice je potekala samo ena pot, ne v Rim, čeprav tja vodijo vse poti in potemtakem pomeni, da kamorkoli greš, prideš v Rim. Narobe, vse poti so potekale pod kozolec v Tivoliju. Ko so se tekači zbrali, je izgledalo da so bele majice tekačev s škrlatnimi pikami kot bel šopek vrtnic z rdečimi cvetovi in točno tako je tudi bilo, namreč, bele majice tekačev s škrlatnimi pikami so izgledale kot bel šopek vrtnic z rdečimi cvetovi. 
Sledila je burna medsebojna debata, v kateri skoraj nihče ni vedel s kom se pogovarja, najprej zato, ker se še nismo vsi predstavili, drugič pa zato, ker smo govorili kar eden čez drugega. Izredno pozitivno je delovalo, da so nas fotografi nagnali na sonce in na travnik, nas postavili v vrste stoječih klečečih in ležečih postav, nas z leve in desne stisnili toliko, da so imeli digitalni aparati dovolj velike ekrančke, da so nas lahko vse zajeli vanje in nam namigovali, naj se jim nasmejčakamo, kar pa smo radi storili, saj je smeh naša pogosta preokupacija.
Potem smo šli na tek. Prve tri metre smo vodili Matjaž, Saša, Dušan in Fotr, potem pa je v tekačih vzplamtel ogenj, velik kot kres, ki je značilen za kresno noč, ki je začetek poletja in prav temu je bil posvečen tudi današnji tek in zakopali so v tivolski breg in klanec kot gosenica z derezami s hitrostjo vrtenja sekularja. Prva četverica je ostala zadnja četverica, ki pa se ni sekirala za orkanski veter, ki so ga vodeči tekači zapustili za sabo, ampak smo mirno klepetali vsakdanje stvari kot da se ni nič zgodilo. Ko smo že tekli proti cerkvi nenadoma završi še enkrat in četverica smo pomislili, da se nam bliža letalo s sedemkratno hitrostjo macha. Preden smo utegnili dobro pogledati, je bila peščica tekačev že mimo, opazili smo samo Barb, pa ne zato, ker bi divjala kaj bolj počasi kot drugi, ampak, ker od zadaj zgleda daleč bolje, kot pa skupina tekačev, ki je podobna nadzvočnemu lovcu. Spraševali smo se, zakaj Barb sploh potrebuje svojo petko, saj teče hitreje kot vsak renault.
Četverica smo ostali hladni in mirni, nič nas ni vrglo iz tivolske proge in tako smo vsi srečni, veseli in popolnoma prešvicani prispeli nazaj do kozolčka, kjer so vsi ostali že bili. Debata se je nadaljevala pod kozolcem, a ne dolgo. Ker se kozolec še zdaleč ne more primerjati s piramidami, niti po veličini, niti po zgodovinski vrednosti, se je skupina TF tekačev preselila v Piramido. Tam je imel glavno besedo Lojze, pa naj še sedaj on pove kako je bilo, a moram zmeraj jaz, ki sem čisto tiho, Lojze pa vse ve in še govori tako hitro, da ga ne dohajam, pa naj še napiše, a veste. No, samo toliko lahko še povem, da je razpoloženje raslo kot že ime pove, piramidalno. Ker smo sedeli tokrat pri več mizah, naj poročilo napiše kar vsaka miza zase, jaz mize nisem imel, samo klop, zato tudi ne morem opisati vse debate in razpoloženja za mizo, ker jo ni bilo, saj sem že povedal.
Saj vem, da je to poročilo pomanjkljivo, bedasto, neresno in netočno, ampak kakšno pa naj bo, če ga pišem pozno ponoči, takorekoč opolnoči, ko sem ravno prišel iz 60 km oddaljene Piramide v Šiški in mi je ves čas po glavi odmevalo zadovoljstvo nad današnjim uspelim tekom v počastitev poletnega enakonočja, na dan, ko se pobesi, torej ob kresi. Pobesi pa se dan. Ravnokar bo tudi zunaj dan, jaz pa še kar tolčem po tipkah in pišem nekakšno poročilo. Vsaj ne bom mogel reči, da ga boste brali šele jutri, ampak že danes. No, tko. Nisem ga nič pregledal, zato je lahko kakšna napaka vmes, pa nerazumljiv stavek, pa iz konteksta iztrgan odstavek in tudi poročilo je lahko odštekano do nerazumljivosti, za kar se že vnaprej opravičujem, pa še v Piramidi nisem bil do konca, tako da tole poročilo sploh še ni dokončano, ampak ga bomo pilili še nekaj dni in tednov.
Na zdej je pa že pol enih ura.
in čeprav je bilo poročilo z današnjega poletnega teka zahtevano že pred nekaj urami, je bilo to praktično in teoretično nemogoče storiti prej. Ampak pojdimo od začetka.
Proti kozolčku v Tivoliju se je z vseh strani valila množica tekačev, katerih značilnost je bila škrlatna krogla na majicah.
Preko Trojan, izpod gorenjskih vršacev, iz notranjskih gričev, zasavske pokrajine, dolenjskega nižavja in iz same prestolnice je potekala samo ena pot, ne v Rim, čeprav tja vodijo vse poti in potemtakem pomeni, da kamorkoli greš, prideš v Rim. Narobe, vse poti so potekale pod kozolec v Tivoliju. Ko so se tekači zbrali, je izgledalo da so bele majice tekačev s škrlatnimi pikami kot bel šopek vrtnic z rdečimi cvetovi in točno tako je tudi bilo, namreč, bele majice tekačev s škrlatnimi pikami so izgledale kot bel šopek vrtnic z rdečimi cvetovi. Sledila je burna medsebojna debata, v kateri skoraj nihče ni vedel s kom se pogovarja, najprej zato, ker se še nismo vsi predstavili, drugič pa zato, ker smo govorili kar eden čez drugega. Izredno pozitivno je delovalo, da so nas fotografi nagnali na sonce in na travnik, nas postavili v vrste stoječih klečečih in ležečih postav, nas z leve in desne stisnili toliko, da so imeli digitalni aparati dovolj velike ekrančke, da so nas lahko vse zajeli vanje in nam namigovali, naj se jim nasmejčakamo, kar pa smo radi storili, saj je smeh naša pogosta preokupacija.
Potem smo šli na tek.
Prve tri metre smo vodili Matjaž, Saša, Dušan in Fotr, potem pa je v tekačih vzplamtel ogenj, velik kot kres, ki je značilen za kresno noč, ki je začetek poletja in prav temu je bil posvečen tudi današnji tek in zakopali so v tivolski breg in klanec kot gosenica z derezami s hitrostjo vrtenja sekularja. Prva četverica je ostala zadnja četverica, ki pa se ni sekirala za orkanski veter, ki so ga vodeči tekači zapustili za sabo, ampak smo mirno klepetali vsakdanje stvari kot da se ni nič zgodilo. Ko smo že tekli proti cerkvi nenadoma završi še enkrat in četverica smo pomislili, da se nam bliža letalo s sedemkratno hitrostjo macha. Preden smo utegnili dobro pogledati, je bila peščica tekačev že mimo, opazili smo samo Barb, pa ne zato, ker bi divjala kaj bolj počasi kot drugi, ampak, ker od zadaj zgleda daleč bolje, kot pa skupina tekačev, ki je podobna nadzvočnemu lovcu. Spraševali smo se, zakaj Barb sploh potrebuje svojo petko, saj teče hitreje kot vsak renault.
Četverica smo ostali hladni in mirni, nič nas ni vrglo iz tivolske proge in tako smo vsi srečni, veseli in popolnoma prešvicani prispeli nazaj do kozolčka, kjer so vsi ostali že bili.
Debata se je nadaljevala pod kozolcem, a ne dolgo. Ker se kozolec še zdaleč ne more primerjati s piramidami, niti po veličini, niti po zgodovinski vrednosti, se je skupina TF tekačev preselila v Piramido. Tam je imel glavno besedo Lojze, pa naj še sedaj on pove kako je bilo, a moram zmeraj jaz, ki sem čisto tiho, Lojze pa vse ve in še govori tako hitro, da ga ne dohajam, pa naj še napiše, a veste. No, samo toliko lahko še povem, da je razpoloženje raslo kot že ime pove, piramidalno. Ker smo sedeli tokrat pri več mizah, naj poročilo napiše kar vsaka miza zase, jaz mize nisem imel, samo klop, zato tudi ne morem opisati vse debate in razpoloženja za mizo, ker jo ni bilo, saj sem že povedal.
Saj vem, da je to poročilo pomanjkljivo, bedasto, neresno in netočno, ampak kakšno pa naj bo, če ga pišem pozno ponoči, takorekoč opolnoči, ko sem ravno prišel iz 60 km oddaljene Piramide v Šiški in mi je ves čas po glavi odmevalo zadovoljstvo nad današnjim uspelim tekom v počastitev poletnega enakonočja, na dan, ko se pobesi, torej ob kresi. Pobesi pa se dan.
Ravnokar bo tudi zunaj dan, jaz pa še kar tolčem po tipkah in pišem nekakšno poročilo. Vsaj ne bom mogel reči, da ga boste brali šele jutri, ampak že danes. No, tko. Nisem ga nič pregledal, zato je lahko kakšna napaka vmes, pa nerazumljiv stavek, pa iz konteksta iztrgan odstavek in tudi poročilo je lahko odštekano do nerazumljivosti, za kar se že vnaprej opravičujem, pa še v Piramidi nisem bil do konca, tako da tole poročilo sploh še ni dokončano, ampak ga bomo pilili še nekaj dni in tednov.
Na zdej je pa že pol enih ura.
Dokler tečem upam!
Toliko o tem. Da se ve in ne bo potem izgovorov v stilu 'nisam znala, nisam htjela'. 
Po slikanju se kar nismo mogli spravit na pot in so jo najprej ubrale 5rca s kompanijo. Ero je potegnil v drugo smer, kamor je potem zavila vecina. Malo sem se zapodil za vodilno ekipo in tam pri graficnem centru ujel cyc-a s katerim sva potem skupaj zmlela pot cez Roznik. Nisva bila najhitrejsa, sva pa imela vsake toliko zelo lep razgled. Joj, kako lustno je hecat Nataso sredi klanca, ko sploh ne dobis odgovora ampak samo signal z roko. 
) in potem smo slozno mleli pot proti izhodiscu. Tam pa ze zbrana prijetna druzba, pa cvek, pa voda, pa ....... Skratka TF.
Še dobro, da me je pri cerkvi razsvetlilo-in zadnji bodo prvi-da nisem brez veze slikoaparata sabo vlaču 
ker sem pisal poročilo tako pozno, ko sem prebral Bojanuovo sporočilo in pregledal slike. 
Bojan je moral namreč preteči progo dvakrat, ampak ne v dveh krogih, temveč, da nas je lahko poslikal. 
