lp
Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 30 Sep 2006, 21:26
#74247
... 
ma ste srečni ... in imate zakaj bit ...
... če bi jaz to prebredo, bi dal za pijačo ...
... gratuliren ... bravisimo ... čestitammmmo ...
Bravo gorski zvodnik Zvone in bravo ekipa
ma ste srečni ... in imate zakaj bit ...
... če bi jaz to prebredo, bi dal za pijačo ...
... gratuliren ... bravisimo ... čestitammmmo ...
Bravo gorski zvodnik Zvone in bravo ekipa
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 01 Okt 2006, 23:18
#74308
Večkrat sem s spoštovanjem in začudenjem brala o dosežkih na K-24. 
Na začetku je bila to le pobožna želja, kasneje pa sem vseeno razmišljala, da bi morda enkrat to poskusila tudi sama. 
In tako je napočil dan D. Z Nežko sva se odpravili preko Avstrije v Črno na Koroškem. Tja sva prispeli ob 18 uri, tako da sva imeli časa za pripravo več kot dovolj. Skrbno sva pripravili nahrbtnik, da se ne bi v njem nahajalo slučajno kaj nepotrebnega in prebrali vtise sotrpinov
, ki so se že odpravili po tej progi.
Ob 20.00 sem startala v družbi Nežke, Zvoneta in Rudija. Vsem nam je bil skupni cilj da opravimo s progo v 24 urah. Temu primerno je Zvone tudi naravnal tempo.
Z lučkami na glavah smo se odpravili v smeri Uršlje gore. Tempo je bil blag in pri sebi sem si mislila, da to pa ne bo problem v takem ritmu držati 24 ur. 
Pa ni bilo tako enostavno. 10 ur nočne hoje, teka in koncentracije, kam stopiš naredi svoje 
.
Ko se nam je zjutraj začelo kazati sonce, so nas noge kar same ponesle na vrh Raduhe
. Po pazljivem spustu pa smo prispeli do koče, kjer so nam pripadala ocvrta jajca s šunko 
. Če pomislim kakšen "picajzelj" sem pri hrani, tokrat ni bilo prav nič pomembno, ali so jajca dovolj zapečena, kakšna je šunka ipd. Vsi smo bili namreč enotnega mnenja, da tako dobrih jajc še nismo jedli. 
S polnimi želodci nas je pot vodila proti Olševi. Kdo bi si mislil, da je pot tam gori lahko tako strma. No, pa je vseeno šlo, pa tudi časovno nam je kazalo kar dobro. Čakal nas je samo še vzpon na Peco . Postavili smo se v vrsto in pot pod noge. Vzpon je bil počasnejši, a kljub temu uspešen. Vrhovi so bili osvojeni. Na obrazu se mi je pojavil nasmešek
, kaj ne, ko pa je bil pred nami samo še spust, ki pa ga imam zaenkrat tako ali tako najraje.
Ko smo v dolini prispeli do ceste, se je bilo potrebno odločiti: ali teči, ali hoditi
. Zmagal je tek in tako smo v lepem tempu pritekli v cilj. Prva misel je bila: USPELO NAM JE in to vsem . Rudijevi ženi smo se verjetno zasmilili , saj nam je za nagrado in spodbudo ob zaključku spekla odlično pecivo - Rudi, ne vem kako da se nič ne zrediš ob tako okusni hrani !?
S progo smo opravili v 22 urah in 36 minutah, kar je več kot zadovoljivo. Zadovoljna sem, da ni uspelo samo meni ampak celotni ekipi. Pogoje smo imeli idealne, skoraj neponovljive in ne vem kaj bi si lahko še več želeli.
Ne boste verjeli, toda danes se mi najbolj pozna utrujenost na očeh
, vnetja mišic ni, le rahlo me bolijo roke.
Na koncu pa še posebna zahvala Zvonetu za uspešno vodenje, koristne nasvete in dobro voljo.
Prav tako hvala Rudiju, ki je potrpežljivo hodil na začelju in nama dajal občutek, da je vsaj nekdo počasnejši od naju.
Hvala vsem za vzpodbudne besede in čestitke, vsem tistim ki še omahujete pa to vzdržljivostno preizkušnjo ob dobri telesni pripravljenosti toplo priporočam.
Simona
Na začetku je bila to le pobožna želja, kasneje pa sem vseeno razmišljala, da bi morda enkrat to poskusila tudi sama.
In tako je napočil dan D. Z Nežko sva se odpravili preko Avstrije v Črno na Koroškem. Tja sva prispeli ob 18 uri, tako da sva imeli časa za pripravo več kot dovolj. Skrbno sva pripravili nahrbtnik, da se ne bi v njem nahajalo slučajno kaj nepotrebnega in prebrali vtise sotrpinov
, ki so se že odpravili po tej progi.
Ob 20.00 sem startala v družbi Nežke, Zvoneta in Rudija. Vsem nam je bil skupni cilj da opravimo s progo v 24 urah. Temu primerno je Zvone tudi naravnal tempo.
Z lučkami na glavah smo se odpravili v smeri Uršlje gore. Tempo je bil blag in pri sebi sem si mislila, da to pa ne bo problem v takem ritmu držati 24 ur. Pa ni bilo tako enostavno. 10 ur nočne hoje, teka in koncentracije, kam stopiš naredi svoje .
Ko se nam je zjutraj začelo kazati sonce, so nas noge kar same ponesle na vrh Raduhe
. Po pazljivem spustu pa smo prispeli do koče, kjer so nam pripadala ocvrta jajca s šunko . Če pomislim kakšen "picajzelj" sem pri hrani, tokrat ni bilo prav nič pomembno, ali so jajca dovolj zapečena, kakšna je šunka ipd. Vsi smo bili namreč enotnega mnenja, da tako dobrih jajc še nismo jedli.
S polnimi želodci nas je pot vodila proti Olševi. Kdo bi si mislil, da je pot tam gori lahko tako strma. No, pa je vseeno šlo, pa tudi časovno nam je kazalo kar dobro. Čakal nas je samo še vzpon na Peco . Postavili smo se v vrsto in pot pod noge. Vzpon je bil počasnejši, a kljub temu uspešen. Vrhovi so bili osvojeni. Na obrazu se mi je pojavil nasmešek
, kaj ne, ko pa je bil pred nami samo še spust, ki pa ga imam zaenkrat tako ali tako najraje.
Ko smo v dolini prispeli do ceste, se je bilo potrebno odločiti: ali teči, ali hoditi
. Zmagal je tek in tako smo v lepem tempu pritekli v cilj. Prva misel je bila: USPELO NAM JE in to vsem . Rudijevi ženi smo se verjetno zasmilili , saj nam je za nagrado in spodbudo ob zaključku spekla odlično pecivo - Rudi, ne vem kako da se nič ne zrediš ob tako okusni hrani !?
S progo smo opravili v 22 urah in 36 minutah, kar je več kot zadovoljivo. Zadovoljna sem, da ni uspelo samo meni ampak celotni ekipi.
Pogoje smo imeli idealne, skoraj neponovljive in ne vem kaj bi si lahko še več želeli.
Ne boste verjeli, toda danes se mi najbolj pozna utrujenost na očeh
, vnetja mišic ni, le rahlo me bolijo roke.
Na koncu pa še posebna zahvala Zvonetu za uspešno vodenje, koristne nasvete in dobro voljo.
Prav tako hvala Rudiju, ki je potrpežljivo hodil na začelju in nama dajal občutek, da je vsaj nekdo počasnejši od naju.
Hvala vsem za vzpodbudne besede in čestitke, vsem tistim ki še omahujete pa to vzdržljivostno preizkušnjo ob dobri telesni pripravljenosti toplo priporočam.
Simona
- 02 Okt 2006, 07:53
#74320
Kaj naj sploh še dodam, ko je že Simona vse tako lepo opisala. Bili smo res usklajena ekipa z Zvonetom načelom ter varuhom Rudijem od zadaj. In tako smo šli prav od začetka iz Črne in vse do konca. Pred odhodom na pot sem si mislila, da se bom komaj privlekla do Črne, pa smo vsi tako lepo pritekli do cilja. Seveda je bilo naporno, bili so tudi trenutki, ko se ti spi, ko misliš, da pa res ni več moči, pa trenutki zaskrbljenosti, ko pogledaš z Olševe proti Peci. Ampak na koncu smo v lepem tempu, brez kakršnihkoli večjih težav na poti, to veličastno pot pretekli oz. prehodili. Tudi posledice niso prehude, ob vsem veselju in zadovoljstvu, ki ga občutiš po tem, musklfiber ne pride niti do izraza.
Še enkrat najlepša hvala Zvonetu za izvrstno vodenje ter Rudiju, ki je prav lepo pazil na naju. Seveda gre zahvala in pohvala tudi Rudijevi ženi za odlično okrepčilo in lepa hvala tudi vsem, ki ste bili v mislih z nami na poti.
Nežka
Še enkrat najlepša hvala Zvonetu za izvrstno vodenje ter Rudiju, ki je prav lepo pazil na naju. Seveda gre zahvala in pohvala tudi Rudijevi ženi za odlično okrepčilo in lepa hvala tudi vsem, ki ste bili v mislih z nami na poti.
Nežka
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA