Večkrat sem s spoštovanjem in začudenjem brala o dosežkih na K-24.

Na začetku je bila to le pobožna želja, kasneje pa sem vseeno razmišljala, da bi morda enkrat to poskusila tudi sama.
In tako je napočil dan D. Z Nežko sva se odpravili preko Avstrije v Črno na Koroškem. Tja sva prispeli ob 18 uri, tako da sva imeli časa za pripravo več kot dovolj. Skrbno sva pripravili nahrbtnik, da se ne bi v njem nahajalo slučajno kaj nepotrebnega in prebrali vtise sotrpinov

, ki so se že odpravili po tej progi.
Ob 20.00 sem startala v družbi Nežke, Zvoneta in Rudija. Vsem nam je bil skupni cilj da opravimo s progo v 24 urah. Temu primerno je Zvone tudi naravnal tempo.

Z lučkami na glavah smo se odpravili v smeri Uršlje gore. Tempo je bil blag in pri sebi sem si mislila, da to pa ne bo problem v takem ritmu držati 24 ur.

Pa ni bilo tako enostavno. 10 ur nočne hoje, teka in koncentracije, kam stopiš naredi svoje

.
Ko se nam je zjutraj začelo kazati sonce, so nas noge kar same ponesle na vrh Raduhe

. Po pazljivem spustu pa smo prispeli do koče, kjer so nam pripadala ocvrta jajca s šunko

. Če pomislim kakšen "picajzelj" sem pri hrani, tokrat ni bilo prav nič pomembno, ali so jajca dovolj zapečena, kakšna je šunka ipd.

Vsi smo bili namreč enotnega mnenja, da tako dobrih jajc še nismo jedli.
S polnimi želodci nas je pot vodila proti Olševi. Kdo bi si mislil, da je pot tam gori lahko tako strma. No, pa je vseeno šlo, pa tudi časovno nam je kazalo kar dobro. Čakal nas je samo še vzpon na Peco . Postavili smo se v vrsto in pot pod noge. Vzpon je bil počasnejši, a kljub temu uspešen. Vrhovi so bili osvojeni. Na obrazu se mi je pojavil nasmešek

, kaj ne, ko pa je bil pred nami samo še spust, ki pa ga imam zaenkrat tako ali tako najraje.
Ko smo v dolini prispeli do ceste, se je bilo potrebno odločiti: ali teči, ali hoditi

. Zmagal je tek in tako smo v lepem tempu pritekli v cilj. Prva misel je bila: USPELO NAM JE in to vsem

. Rudijevi ženi smo se verjetno zasmilili

, saj nam je za nagrado in spodbudo ob zaključku spekla odlično pecivo - Rudi, ne vem kako da se nič ne zrediš ob tako okusni hrani !?
S progo smo opravili v 22 urah in 36 minutah, kar je več kot zadovoljivo. Zadovoljna sem, da ni uspelo samo meni ampak celotni ekipi.

Pogoje smo imeli idealne, skoraj neponovljive in ne vem kaj bi si lahko še več želeli.
Ne boste verjeli, toda danes se mi najbolj pozna utrujenost na očeh

, vnetja mišic ni, le rahlo me bolijo roke.
Na koncu pa še posebna zahvala Zvonetu za uspešno vodenje, koristne nasvete in dobro voljo.
Prav tako hvala Rudiju, ki je potrpežljivo hodil na začelju in nama dajal občutek, da je vsaj nekdo počasnejši od naju.
Hvala vsem za vzpodbudne besede in čestitke, vsem tistim ki še omahujete pa to vzdržljivostno preizkušnjo ob dobri telesni pripravljenosti toplo priporočam.
Simona