Ker je bil lep dan, sva z ženo šla po progi. V Termah je bilo malce nerodno, ker nama na recepciji niso mogli prav dosti pomagati na vprašanje o poteku poti

A se nisva dala, pomagala sva si z zemljevidom z internetne strani in šla mimo naselja do vasi Snovik. Tam sva se lovila na prehodu s ceste na gozdno pot, kjer je težko najti markacijo na travniku (je na zgornjem delu ob žici). Potem pa je bilo vse lepše in lepše. Megla se je razkadila in pred nama je bil krasen dan

Pri cerkvici je bilo že skoraj kičasto! Nato spust po bližnjici, saj sem se nameraval podati po poti še enkrat, drugič seveda v tekaški opremi, žena pa je imela v načrtu obisk kopališča.
Spust je zelo strm a po svoje prav tako lep. Nekoliko pred Hruševko, tam kjer pot iz gozda počasi prehaja v travnik, pa je žena, ki je hodila prva, zavpila od bolečine in omahnila. Skočil sem k njej in opazil, da je čez markirano pot

napeta močna pocinkana žica, že malo oksidirana. Takšne v jesenskem gozdu niti slučajno ne moreš opaziti. Saj razumem, da je treba kdaj kakšno zemljišče omejiti, toda ne na takšen način!
Pa je šel lep jesenski dan!
Ženo sem za silo oskrbel, nato pa sva odšepala v dolino. To me sicer ne bo odvrnilo od udeležbe na Miklavževem teku in tudi z ženo bova najbrž še kdaj šla tja, ker je res lepo gori pri cerkvici.
Le tebe, Tomi, prosim, da poskusiš kaj urediti. Če že mora biti tam kaj zagrajenega, naj bo ovira vidna

, da se ne bo polomil še kdo, ki se bo vračal po tej bližnjici.
Lep pozdrav!