če je že govora o najmanjšem zlu, mislim - kaj; prepričana sem!! - da je daleč najmanjše zlo globok vpogled v lasten pisker, premislek in nato še akcija - na osebnem nivoju.
elektrike in nasploh energije vsi skupaj, kot družba, porabimo mnogo preveč! pomislimo na
lasvegas btc-ja ponoči, pa na sicer romantične, a drugače hudo svetlobnopolucijske osvetlitve objektov na hribčkih v noči, na ves nakupovalni šit, ki ga natrpamo v svoje itak prevelike avtomobile ob obiskih megaštacun, na svojo komoditeto, ko se raje vsedemo v avto, kot se peljemo z busom, vlakom, biciklom...
sem proti vetrnicam na volovji rebri.
živim v mestu in blizu mestnega prevoza - tudi zato, da bi se mi ne bi bilo treba veliko fjakat z avtom. sem proti stanovanjski politiki, ki mlade ljudi sili investirat v nepremičnine izven mesta, nato pa se z avti dnevno vozijo nazaj.
kolesarim in pešakam.
od prvega kontejnerja za papir, ki sem ga zagledala v ljubljani (v začetku 90ih?) ločeno zbiram odpadke.
po nakupe hodim peš do prve malce večje štacune v soseski in ob tem sprehodim še svoja dva psa. sploh se trudim podpirati lokalne trgovce, da ne bi prišla do tega, da bom nekoč po štruco kruha morala v megacentre.
namesto bi pozimi ful grela flet, prisegam na srednjeveški grelni pripomoček, imenovan termofor.
in še je tega... in vem, lahko bi še več... ob bolj prijaznem javnem prevozu bi bila definitivno tudi brez avta.
zaradi mene temeljno vprašanje sploh ni, če so vetrnice boljše ali slabše od jedrske ali termo energije... vprašanje je, kako vplivat na spremembo potrošniške miselnosti in odpravo t.i. masovnega individualizma. kako ne postat amerika. žal pa tale družba po hitrem postopku tone v otopelost in kapital z nami očitno lahko dela, kar se mu zahoče. eto, proti temu se borim.