- 31 Avg 2007, 08:12
#100274
V bistvu še nimam izkušenj, niti ne vem, če jih bom imel.
Dejstvo pa je, da oba zwerglca (2+4 leta) vesta, da ati hodi tekat.
Vidita ritual oblačenja, nameščanja pasu za pulzmeter, hidriranje,
in že dolgo vesta, kaj sledi.
No, zadnjič sem ju peljal na stadion, bolj zato, da vidimo, če se kaj dogaja.
Tam je bilo par atletov + kak rekreativec, kakšna oboževalka na tribunah,
drugače pa... prazno. Najprej sta nekaj časa tekala.. bolje: se podila od
enega "peskovnika" do drugega, torej... skakala v daljino, simulirala 3-ali
7-skok. Nato je ta večji šel na stezo, rekel, da bo kar "po tračnicah" šibal
(za tiste z manj domišljije: bele črte, ki ločujejo proge 1-8, so v otroški
glavi perfekten eizenban) Jasno, ima obdobje, ko je vse čiha-puha,...
govorim o vlakih. In tako je tekel prvi, pa še drugi in končal kar tri kroge.
Budno sem ga spremljal, tisti atleti so tudi obračali glave, prav tako
damice na tribunah. Valjda, fotru se je fajn zdelo.
Kaj hočem povedat: če... poudarjam: če mu/jima bo, ju bom z veseljem
usmerjal, definitivno pa ne mislim bit tisti, ki že kar vidi belega Bekeleja,
ali pa, krščen matiček, da bi se mi kakšen indijsko-kitajski sindrom
pojavil (spomnimo se tistih otrok, ki jih silijo v dolge teke). Srečna ima
seveda prav, ko govori o hitrosti: še dolgo ne bomo skupaj tekali, delali
fartlekov ipd. A bom vseeno srečen, če bomo kakšno čihapuhanje
vkup nardili. Še bolje pa bo takrat, ko bom lahko rekel: ker pojdita naprej,
jaz ne morem tak hitro. No, bomo videli.
Upam, da se jima tisto, kar sem povedal v prvem odstavku, usede globoko
v podzavest...
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?