
Tudi jaz sem bil med srečneži, ki so se udeležili 15. Jungfrau maratona, ki je letos štel tudi za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu.

Potek dirke: postavil sem se relativno precej naprej, da bi se izognil gneči. Ki pa ja kljub več kot 4.200 tekačem na štartu ni bilo. Postavil si se kamor si želel, prostora povsod, neprimerljivo z LM npr.
Rekel sem si, Peter, začni počasi, pot je dolga. Pa ja, prav gotovo. 1. km-4:18 bruto, 2. 4:17, 3. 4:27 in tako naprej. Vseskozi sem se skušal brzdati, hkrati pa sem imel občutek, da tekači kar padajo mimo mene. In tako je šlo, od kilometra do kilometra, od vasi do vasi, od godbe do godbe. Do 10. km sem prišel v približno 45 minutah, do malega maratona, ki pa ni povsem raven pa v 1:41. Prehitro seveda, glede na to, kaj me je še čakalo. Na 27. km smo menjali ploščo. Zelo strm klanec. Opravil sem ga z odliko. Ko pa se je čez čas klanec ulegel, ko bi se dalo nekoliko pospešiti, so se začele muke. Pa sem stisnil zobe, se boril. Nekje na 32 km sva se srečala z Alešem Samcem. Pravkar je prišel iz boksov (masaža). Mene so tovrstni dogodki še čakali. Nekje na 35. km so me začele zategovati zadnje stegenske mišice, pa sem šel na ponjavo za masažo. Gospe so bile prijazne, so si pa vzele čas, pa sem vzel eno kremo v roke, se na hitro divje zmasiral, njih spravil v smeh, sebe pa v nadaljno bitko. Potem sem imel še težave s prebavo, posledica meni čudne pašte, ki sem jo prejšnji večer kupil na pašta partiju. Nedaleč od vrha je šla mimo Mihaela, tako ob robu. Šel sem za njo. Na spustu me je še 1x zagrabil krč. Prav pred prvo pomočjo. Na hitro sem se dokopal na do kreme, se zmasiral in oddrvel proti cilju. Kar padel sem mimo kopice tekačev, prav na oznaki 42 km tudi mimo Zdravka, ki je imel očitno velike težave s krči. Šprint v cilj in zadovoljstvo nad opravljeno nalogo.

Tekel sem 4:34:32, to je zadostovalo za 720. mesto med 3463 moškimi in za 111. od 658 v kategoriji M45. Verjetno bi šlo hitreje ob bolj umirjenem začetku. Pa kaj, vse je to del dirke. Se bom vrnil? Precej verjetno. Ne morem si še obljubiti ali naslednje leto ali kasneje.

Organizcija je bila brezhibna. Ogromno prostovoljcev. Navijanje. Glasba. Na različnih postajah različna. Od njihovih zvonov, dolgih rogov, do moderne glasbe, razpoloženjske in bobnov. Ko sem tekel mimo vrste bobnarjev, me je kar dvignilo od tal. Kako naj človek v takem počasi začne.

Švica in domorodci. Dežela je v lepem vremenu pokazala svoj najlepši obraz. Njeni prebivalci - notorični skopuhi, pa so me pustili nekoliko razdvojenega.

Mi. Slovenci. Vsi smo pritekli v cilj. V glavnem v okviru svojih trenutnih sposobnosti. Po mojem smo se izkazali. Še posebej Mihaela, Stane in Marjan.

Za Jungfrau me je pred leti animiral tekaški prijatelj Marino Bajič, kasneje še Aleksander. Hvala vama.

Rezime. Izjemna tekma. Zaradi takšnih tekov sem vesel, da sem tekač, da sem del tega gibanja. S takimi teki se polnim, da lažje in bolj polno živim. Zato. Jungfrau, hvala ti!