pa še moji vtisi...
pričakovala sem...hja...poletje pač. Še sama sebi sem se smejala, ko sem tlačla bundo v nahrbtnik, kopalke pa pustila doma. Pa se je izkazalo, da imajo tokrat Pečenko in njegova rahlooblačna mafija prav. Plitvice navsezgodaj zjutraj so bile naravnost depresivne. Megla, dež, hlad...le kdo bi mislil na tek, če se ti pa sanja samo o topli postli...pa smo le nekak v počasnem motoviljenju sem in tja uspeli opravit prijavo, spit kofe, napisat kartico Filipidu, se v izmenah preoblečt na avtobusu in zraven na veliko jamrat (to velja zame, kar naprej sem težila, da se mi pa tečt pa RES ne da). No, mal sem bla zmatrana tudi od govorjenja

Ker je bil naš Alois Premrli (ja, v Plitvicah bi bil res

) odsoten, sem morala nadomeščat njegove verbalne sposobnosti in s Tjašo sva mleli od Lj do Plitvic. Jest sem potem mlela še celo pot nazaj (če ne besede, pa jagode, ane Simi?

).
skratka, bolj ko se je bližal štart, bolj zagreti smo bli. Od vremena cela štala, pada, prši, kaplja, megle se vlačjo od leve do desne in nazaj, mi pa hrabri borci v TF majčkah, z golimi nožicami in prezeblimi ušesi ter obilo kurje polti (Lučko). Opa cupa, ena dva, razteg prstov, razteg obraznih živcev, poskok prvi, poskok drugi, pokanje čunt (nej Simi prevede) in razkazovanje mišic. Ko smo šli na štart, smo bili že v svojem elementu - Tf še neporažen v dobri volji in hehetanju! Izvedli smo pozdrav, še mal poskakovali, se bodrili, Lučko je clo mal zaplesal..in potem se je začelo.
Jest sem spet užgala svoj klasični tempo in se zatopila v svoj svet. V nasprotju od Fotra med tekom ne vidim nič. Skozi možgane mi sicer šibajo najrazličnejše misli in podobe, ampak konkretno je pa zadeva a vrhu vratu bolj ali manj prazna. kot se za blondinko spodobi, kam smo pa pršli, da bom še razmišljala

Klanec naj bi se začel po 6km in mal sem se ga kar bala, saj sem do zdaj tekla na daljše proge samo po ravnini. Poleg tega štartam zmeri zelo počasi in pustim, da me vsi prehitevajo, obenem pa se moram kar precej trudit, da mi to ne zbije morale. Ampak sem se lepo šparala in to se mi je precej obrestovalo, saj sem "nikad kraja brdima" pretekla brez problemov in sem nazaj prehitela večino tistih, ki so prej leteli mimo mene.
Podobno kot Lučkota, ampak vseeno manj, me je zvilo na zadnjem kilometru pred ciljem. Najprej zato, ker sem mogoče preveč dirjala po klancu navzdol in me je potem mal zmanjkalo, sicer pa je bla stvar čist psihična. Pred mano ni bilo nikogar, turisti ob poti so se vlekli kot megle in noben ni navijal (naslednjič nesem tja vezane kopije mojga priročnika

) in nekak se mi je zdel, da to je pa že itak cilj, čeprav ni bil.
Ampak okej...bilo je super, na cilju sta me čakali Tjaša in Mateja in po zdravih tekaških navadah smo se takoj podprle s krofi in kokakoljo. Sledil je običajni striptiz v avtobusu, grožnje s smrtno nevarnim biološkim orožjem (prešvicani štumfi PRESS)

, čakanje na tinija, občudovanje maratoncev, ker to zmorejo, dočakanje tinija (ups, tole pa sigurn ni v SSKJ

), potem pa makarončiči, kofetek, analiza, skratka sam še lepe stvari z dobrim občutkom opravljenega dela. Vrhunec dneva pa je bilo seveda Tjašino kolo! Tako je bila šokirana, da celo pot nazaj ni skoraj nič povedala, ampak jest tega sploh nisem opazla ker sem (kot že povedano) celo pot govorila :Tjaša je samo zasanjano gledala skozi okno in po moje je imela v glavi samo še podobe sebe na bleščečem novem kolesu in bleščeče foušljivih fac sosedov na oknu...pa neeee, sej se hecam, ampak sigurn je že premišljevala, kera majčka bi najbolj pasala k barvi kolesa...TJaša, priznej!!!!
Vmes smo tud povišal proračun obcestnih prodajalk gozdnih jagod in s Simi sva jih zdrle vsaka po en liter, na žalost pa ljubitelji pečenega (sej veste, dlan ob dlan, nujno rabmo enga tacga smajlija

) niso prišli na svoj račun

...Mislili smo na vse vas, na odred Grosuplje, odred Pohorje in na Filipida, no, po pravic povedano sem pa pošteno mislila tudi že na toplo posteljo, ker je bil dan doooolg in napooooren, ampak vseen faaajn...kot je itak vedno s TF-jevci!!! Topla postelja je tud kriva, da me v nedeljo ni bilo v Logatec....
Čestitam vsem, mogoče pa še najbolj moji prjatlci Mateji, ki nikoli ne teče, pa gre vseeno pogumno na tako tekmo in odteče 7km brez problema.
p.s.: vsem ki ste pogrešali moje oglašanje na forumu...vam je po temle traktatu že mal žal a ne a ne he he
p.s.s.: tekla sem v dveh levih štumfih
