Damijan napisal/-a:
Midva s Klatežem preživela, a ni bilo lahko. V Bistrico prišla ob 3:00... Več kasneje...
Najprej proti Bellevueju: BP. Pravzaprav moteče hrumenje ski-canonov, a kr tekoče. Po poti sva že vedela, da bo do Areha hudič. Ob nenehnem padanju je vidljivost bila med 1 in 5 metri, če je fejst pihnilo, še manj. Na vrhu pohorja par mulcev treniralo obračanje avtov z zategovanjem ročne, nakar sva zavila v šumo. Spet vse OK do razcepa: levo MB koča, ravno pa.. kam že? Greva ravno... Kje sva hodla, niti ne veva, bilo je precej široko, tak da smrek levo in desno nisva zaznavala, a važno, da je bila podlaga zaštanfana, tak da gazenje 10 cm pršiča relativno trde podlage ni bilo težko. Počasi prisopihava do stolpa. težava: vrh raven, vidljivost nikakva, narediva par korakov naokoli in se zaženeva po strmini levo navzdol. Nekak je delovala logika, da če pride dvoseda iz desne, potem pač morava levo ... dol, ker se naj bi itak slej kot prej znašla - če ne drugje - na poti med MB kočo in arehom. Napaka! Snega čez kolena, vse skupaj široko, torej, podobno smučarski progi, ko .. kliče Rok. Hvala bogu, dobro si nam a povedal, kaj morava iskat! Zgleda, da sva se proti Rušam zagnala, po desni strani proge Videc? Torej - po celcu, v breg. ok sva spet pri zajlah, iščeva in tudi najdeva markacije. No, sneg ima eno prednost. v njem ostajajo sledi, nej? Vidla sva, od kod sva prišla, po Rokovih navodilih se končno orientirava prav. Od tu sva bolj pazljiva na markacije, ne zmedejo naju odcepi za Pečke in Glažuto. Aja, enkrat sva ugasnila lučke... Kaj si ti nor!!! Da bi pocrkale, bi pa res gagala. Popolna tema...
Torej - počasi greva mimo unega TV stoplpa, še enkrat zalutava tako, da se znajdeva na vrhu Partizanke, a se vrneva na Enko. Po tistem odcepov več ni, samo še hrib... Morda malce globlje gazenje, a tistega brega ni konc, pa tudi oni kandelabri na razširjeni poti pred Arehov se doolgo nočejo pojavit. No, potem pa vendarle: luč.. Cesta, in spet mularija.
Še to: doslej oprema super špila: brez gamaš bi bil hudič, copati dobro dihtajo, lučke svetijo, edino - pijača v cevkah kamele začne zmrzovat. In kljub temu, da sem pogosto vlekel, in pihal v cev, da bi jo spraznil... je meni zatajila. Ajd, vsaj Duškotu je kr držala diza, pa tudi ... konc koncev je tista v mehu še vedno bila topla, tak da ni blo panike.
Areh.. hotel zaprt, odtajevanje cevi nemogoče. Tableta malo pomaga proti sphovanju po kurčevih jurčkih, zdaj, ko sva na AC Areh - Cojzerca ni blema. Okoli polnoči srečanje s sankači... hudiči! No, vseeno sva jim hvaležna, saj so kar fajn splanirali cesto Areh Šumik, ki bi sicer bila zasuta s pol metra snega. Prečkanje Cojzarce je bilo tudi svojevrstno doživetje_: pihalo kot hudič, naenkrat sva bila na progi, kočice sploh nisva vidla, kaj šele zajl. Takorekoč na slepo prideva na cesto, samo upal sem, da je prava... Šele pri prvi obcestni km tablici sem v to prepričan.
Po cca 3. urah se kaže prva utrujenost. Tisti 5 km spusta proti križišču za Šumik je čisto nekaj drugega po kopnem. Nikam ne gre, malo hodiva, nekaj tečeva... in upava, da ne bo kakega zahrbtnega napada sankačev.
Cesta Od tega križišča proti 3K ni bila zvožena, a vseeno zgledala kot da je bila še isti dan plužena. Na njej morda 20 cm pršiča, spodaj pa trda inoprijemljiva podlaga, tak da tisti 1km vzpona ter dodatna 2 do križišča Šmartno-Areh-3K minejo dost hitro... Še zmeraj me pa zanima, kaj so bile tiste ogromne sledi v desnem jarku priblićno na polovici tega odseka. Shocked
Ko si enkrat na spluženi cesti Šmartno 3K, morda misliš, da si zmagal, toda... do Bistrice je še kar nekaj km. In mene so stegna že kar pekla, ni šlo laufat več kot kakih par sto metrov, pa spet hoja... Tečno, a ... če ne gre, ne gre... Vseeno kr hitro pri Ramšaku, spust preko Ošlja in Zg. nove vasi pa je res bila le še formalnost.
Hudiča, zakaj je blo tak težko?!
Iščem razloge, en je sigurno petkovo pretiravanje na fucbalu, ko sem še v soboto zjutraj bil ves trd. Drugo - želodec: vsaj enih dvakrat bi ziher kozlal, če bi si prste v usta porinil. Ne jest gob pred laufom!!! Kaj še... ja, napor, pet ur je vseeno dolgo, pa težke razmere... In še priznanje: samo enkrat, tam na vrhu Videca, sem upal, da se ta avanturica ne bo nadaljevala s taki nepotrebnim spuščanjem, lutanjem.. Okoliščine niso bile lahke: tema, ne glih odlično poznavanje proge, sneg na tleh, sneg v luftu... Hvala bogu opremi, še enkrat!
Plusi: izziv! Vroč tuš doma! Zdravkova foušija... Zadekane smrečke in sploh neizmerna zimska pravljica. Pa božička sva vidla proti Europarku šibat. Ho-ho-ho...
Na še!