Lepa temnina, bravo Mojcej 77
Moja najbolj temna pesem, kar sem jih kdaj napisal pa je tale:
Še danes ne morem verjeti, koliko črnine se da skup spraviti.
"Dan umira v noč.
Mrak – temen in zlovešč.
Tesnoba se združuje v akorde nemoči.
Tu je sam sredi noči.
Toni spominov igrajo hladno, črno melodijo,
postajajo sive sence in izginjajo v daljavi.
Ostaja sam na obali črnega morja.
Veter ostro udarja zdaj sem, zdaj tja.
Zopet je sam sredi noči.
Vampirski čas mu odšteva trenutke, drugega za drugim.
A njemu se zdi, da prepočasi.
Valovi tepejo čeri.
Kako boli, kako boli, kako boli … ko duša krvavi.
Čas se gosti
mraz sega do kosti in se mu zdi, da konca ni.
Megleni črni hrup pa brusi kremplje.
Zdaj je zunaj, a potem v njem.
Tu je sam sredi noči, le veter se podi.
Črni kremplji prek oči, stiskajo za vrat in zraka ni.
Kako duši, kako boli … ko hrup ga ulovi.
Njega ni, so le noči, ko se mu zdi,
da počrni obraz in črni pot kaplja iz las.
Strah boli, strah duši, ko po hrbtu gomazi.
Veter pa šumi – tu si sam sredi noči.
Duša krvavi.
Kako skeli, kako boli … ta črna kri."
Pa še eno bolj veselo, bolj v Razy zadnje čase slogu
Plamenov ni, ko stari panj se vname,
toplote pa zato nič manj ne daje.
Ko veter vitko brezo v ritmu maje,
z njo v plesni igri listov se ujame.
Ne vem, a to je znamenje predaje,
če tako rada se naslanja name,
vedno, ko se opre na moje rame,
ta svet do temeljev se mi zamaje.
In ko oči te lepe, mlade dame
pogledajo me malo bolj koketno,
zazdi se mi, da ustvarjena je zame.
Poljubljal bi jo vsak dan nediskretno,
utapljal jo v vrtincu bi omame,
kot bi hotela: nežno ..., strastno..., spretno...
in to zares, ne le takole spletno.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.