Zadnje novičke

[tae]

Vidim, da iz ozadja še vedno pridno spremljaš dogajanje tu gor. No, hotel sem reči, vesel sem, da si se spet malo javil tudi javno.

Se podpišem pod tole... Tae, ker nama rezultat nekaj pomeni, se bova verjetno težko sprijaznila, da sva v teku kar veliko zamudila...

Ali nama preostane kaj drugega. Ali se sprijazniš, da si kjer si, ali pa se ne greš več. Samo razmišljanje je potrebno spremeniti in vse ostalo se bo zgodilo samo od sebe. Počakaj, da bova midva pri 40ih ali 50ih in bova takratni mladini dala vetra.

[tae]

Tae, veš, da spoštujem tvoj tekmovalni duh, na nek način sem tudi sam mahnjen na cifre, na desetinke in podobno - ampak kar milo se mi stori, ko vidim, kako spregleduješ ono bistveno... kako naj povem? Poskusimo dialektično: spregleduješ ves proces, ki te bo potem pripeljal (ali pa tudi ne, morda čez leto, morda nikoli) do nekega željenega rezultata. In četudi ga dosežeš - ga boš znal potem videti kot zgolj špičko cele piramide? Ko obsega tudi mikro-zmage, povsem ne-treninške napredke in razvoje (morda še najbolj tisto alkimistično enačbo, kako uskladiti trening z družino in drugimi družabnimi nalogami a bogami i užitki...).
Meni se zdi, da si zdajle samo zmatran od baze, neučakan, ker je do prvih tekmovalnih testov še daleč (kje je še Sežana!) in seveda negotov, ali bo nov način treninga res rezultiral v želene rezultate.

Meni se je zdelo nekaj najbolj vrednega s filozofično-športnega stališča, ko mi je zadnjič naš legendarni Matej, ko sva nekaj žalostno drncala zadaj za prvaki, rekel: ma eden od ciljev tega obdobja je tudi, da ne zbolimo!

Ton, ti je že kdo povedal, da znaš biti pravi psiholog, znaš prebrati človeka. Vidim, da hočeš biti ful prijazen, da me nebi užalil. Ni problema, dovolim ti, da mi poveš direktno v obraz, ker iz tvojih besed čutim pozitivno energijo. Zanimivo se mi zdi, da se sploh še ne poznava osebno, včasih imam pa občutek, da me ti bolje poznaš, kot se sam, npr. tole:
Meni se zdi, da si zdajle samo zmatran od baze, neučakan, ker je do prvih tekmovalnih testov še daleč (kje je še Sežana!) in seveda negotov, ali bo nov način treninga res rezultiral v želene rezultate.
Zlasti zadnje.

[tae]

Absolutne zmage...dej ga srat veš da so za nas nedosegljive.Porkaš a veš kolk enga znanja in km je treba. Jest vem da sam nisem sposoben narest enga treninga kot je treba.Ne vem kaj so ti hudiča stopil v glavo teli absolutni rezultati...ce pač nismo talenti pač nismo in upam da te to nekoč ne odvrne od teka ali pa še huje da te ne zamikajo kakšni špageti z epo omakco.

kovit, niso mi v glavo stopili absolutni rezultati, ti so le del celotnega razmišljanja. Oba sva že stala na stopničkah, zato oba veva, kako dober filing je to (no, vsaj meni). Glej, če ne bo tek, bo verjetno kaj drugega. V različnih življenjskih obdobjih sem se pač ukvarjal z različnimi športi in trenutno je to tek. Je pa res, da s čimerkoli sem se že ukvarjal, sem se takrat tistemu zelo posvetil in povsod želel doseči kaj več od povprečja.

[ton]

Hehe, psiholog moja zadnja plat.

Če te slučajno razumem, Tae, je to predvsem zato, ker zelo podobne ideje (karseda neuspešno) tudi sam zakrivam v razne 'rekreativne' teorije... ampak razgled s stopničk - TA je pa še zmeraj najlepši, kenede.
Ampak jaz zase vem tudi, da si ne zaupam, zato pa sem velik del odgovornosti preložil na trenerja, zdaj pa kar nekako 'od strani gledam', kako uspešna bova pri obeh letnih ciljih. Da bi se lotil tako smelih načrtov tako junaško kot večina med vami - žal, ni moja liga.
Ampak tolažim se s tem, da za nov lap top tudi ne bom šel sam pisat programov od dosa do oken in brkljalnikov - bom pač zaupal, da je to kdo dobro naredil že pred mano, ne.

Lej, zadnje tri dni smo v Tamarju noreli na tekaških smučeh. Po natanko 14 letih 'samouštva' sem prvič delal pod nadzorom dveh mojstrov in seveda spoznal, da tamle ene 50 % energije dobesedno vržem v sneg zaradi neustrezne tehnike - koje vajde? Če samo ene pol tega zdaj dobim nazaj - Eldorado!

[tae]

Filozofija in psihologija sta me vedno zanimali. Glede na to, da je naslov teme "Razmišljanje", lahko tudi malo zafilozofiramo, mar ne?

V bistvu je to filozofija poti - cilji so samo sredstvo za opravljanje določene poti...

Mar niso cilji "kontrolne točke" na naši poti? In kje je konec poti ? Ga ni, ko živimo, ker si vedno postavljamo nove cilje. Ko umremo ni več poti in ne ciljev. Sredstvo za opravljanje določene poti do nekega cilja pa je naša volja in pa trma.

Torej Tae - seveda imam cilje ampak imam jih zato, ker bi rad opravil pot.

Recimo, da je pot tvoje življenje. S pomočjo teka bi torej rad čimbolje prišel skozi tvoje življenje. V teku se torej skriva pot do sreče, zadovoljstva, zdravja in izpolnjenja. Morda, ne vem, ker sem na začetku svoje poti. Kakšen je torej tvoj življenjski cilj ? Je ta le trenuten, dokler ga ne dosežeš, ali je morda večen? Kaj se skriva na koncu poti ? Bomo kdaj spoznali bistvo vsega. Filozof ima 1000 vprašanj in morda 1000 odgovorov, ali pa nobenega.

Ne, ne, kar notri padam v neka moja razmišljanja, to moram končati, ker to ne vodi nikamor.

Pa tudi če cilja ne bom dosegel, pot pa bom opravil, bom zadovoljen...

Sorry, tega ne razumem. Če govorimo o tekaških ciljih in če ga ne dosežeš, to pomeni lahko dvoje, je cilj trenutno previsok in mu še nisi dorasel, oziroma se zanj nisi dovolj trudil, ali pa je realno sicer dosegljiv in zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ni uspelo. Če sem prav razumel, si ti zadovoljen, če veš, da si se za neko zadevo trudil, čeprav ti na koncu ni uspelo. To je podobno, kot v šoli. Doma bi se na veliko učil, prišel bi na izpit, katerega nebi opravil, na koncu pa bi bil vseeno zadovoljen, ker si se pač trudil.

Da pa bom hitrejši od koga ali pa 1.254 na maratonu ali pa pretekel več km ali pa... - to pa mi je čisto vseeno.

Glej klatež, tebi maraton v treh urcah ni problem, zato ti to ne pomeni toliko. Dejstvo je namreč največkrat takšno, boljši kot si manj ti je pomemben rezultat, ker si itak vedno v vrhu. Tisti na sredini in repu, pa bi radi malo okusili zmagoslavje v zgornji polovici.

[Damijan]

Sorry tega ne razumem..... ter..... To je podobno, kot v šoli. Doma bi se na veliko učil, prišel bi na izpit, katerega nebi opravil, na koncu pa bi bil vseeno zadovoljen, ker si se pač trudil.

Žal, a tole ne zdrži: izpit si MORAL narediti, saj drugače nisi sfural letnika,
prišel do mature/diplome, posledično si imel dost slabšo štartno pozicijo pri
iskanju službe. Je pač tako, da je izobrazba nek "ticket" za dostop do
določenih delovnih mest.

A je kdo taki as - res jih je malo - ki so na faks hodili npr. zgolj zato, da
bi osvojili znanja, brez definitivne želje po doseženem cilju (=opravljen izpit)?
Drugače - a gre kdo "popoldne, al pa, ko imamo dopust", na kak faks, odsedi
urco ali dve na kakem predavanju? Kr tak, za bolj bogato življenje? Ja, seveda!

No, da se vrnem k teku: ja - tečemo pa iz tega razloga - za bolj bogato žiljenje.
"Popoldne, al pa, ko imamo dopust". In ni niti nuje po
"izpitu", al pa doseči cilj. Glavno, da odlaufamo svoje, da prehodimo pot,
če bomo nagrajeni z "oceno" na koncu te poti, pa toliko bolje.

Žal v šoli ne gre tako razmišljati.


PS: hvala za lepe želje!

[izyemna]

Samo bezno spremljam tole debato.
O cilju in poti najlepse govori Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot:

"Kdor isce cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi".

lp

[Damijan]

Ta citat pa je "žebljico na glavico"!

[tae]

"Kdor isce cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi".

Dejansko zanimiva misel, moram priznati. Mi je dala misliti. Morda se spet javim v tej temi točno na to misel, ko bom razčistil pri sebi. Za to pa je potreben čas.

[vencelj]

V tokratnih razmišljanjih se od samega teka malce oddaljujem.
Napisano je iz knjige Ne pozabi na veselje Phil-a Bosmansa:

GOVORJENJE JE V MODI

V današnjem času je toliko govorjenja kot nikoli doslej.
Še nikoli se nad glavami ljudmi
ni valil tak plaz praznih besed.
Vsak hoče govoriti.
Vsak hoče imeti pravico do soodločanja.

Toda malokdo ima res kaj povedati.
Kajti malo jih je, ki bi prenesli
tihoto in napetost razmišljanja.

Gospod, pomagaj mi,
da bom brzdal svoja velika usta
in spregovoril šele, ko bom vedel
kaj moram reči.

Kar manjka našemu svetu,
kar dandanes bridko pogrešamo,
so preprosti, dobri ljudje,
prijazni ljudje,
ki te v trgovini veselo postrežejo,
ki pri okencu ne izgubljajo potrpljenja,
ki v prometu ne izgubljajo živcev,
ki ne vzkipijo takoj, če narediš napako.

Bodi previden v svojem govorjenju.
Besede so močno orožje
in lahko povzročijo mnogo gorja.
Po nikomur ne pljuvaj
in nikogar ne ponižuj
s svojimi velikimi usti.
Trda, ostra beseda-
lahko globoko rani,
lahko dolgo boli in
zapusti v srcu brazgotino.

Sprijazni se s tem,
da so drugi drugačni,
da drugače mislijo,
drugače ravnajo,
drugače čutijo in
drugače govorijo.

V govorjenju bodi ljubezniv.
Besede naj bodo "luč",
besede naj prinašajo spravo,
naj nas zbližujejo med seboj,
naj prinašajo mir.
Kjer so besede "orožje",
tam si stojijo nasproti sovražniki.

Življenje je mnogo prekratko
in naš svet mnogo premajhen,
da bi iz njega naredili bojišče.

Lep dan še naprej, vencelj

[Vreme]

Vencelj več kot odlično, pa še kako paše v današnji svet.

[vencelj]

Phil Bosmans ima v svojem arzenalu še veliko zelo aktualnih !
Morda pa kdaj, ob primernem času, še katero ponudim v branje.
lp, vencelj

[vencelj]

Začnimo dan vedro.Tudi kakšna jutranja bolečina v glavi, križu ali kjerkoli naj nas ne zmoti. Naj nam telo ne narekuje občutkov in razpoloženja.

Naj bo ravno nasprotno, telo naj se prilagodi dobremu razpoloženju. Ne stokajmo in ne dopovedujmo si, češ, še en težak dan je pred nami, vse me boli, in zelo se smilim samemu sebi.

Ne začnimo dneva s skrbmi in ne zagrenimo si razpoloženja že navsezgodaj. Skrbi? Kdo jih pa nima? Ali nam bo kaj bolje, če jih bomo že navsezgodaj premlevali?

Ne bo, torej začnimo dan drugače, z dobro voljo, s prijaznostjo, ki jo prenašamo tudi na druge...

Če imate možnost zajeti nekaj svežega zraka, si to privoščite. Narava nas očisti vsega, česar se nalezemo v prenatrpanem urbanem okolju.

[vencelj]

Včeraj sva s tae-tom v Lipici začela debato (ampak res samo začela) o tem, kako mi je (v teku) šlo v nekem obdobju kar dobro, potem pa je sledila neka prekinitev, kriza, v kateri sem se bistveno manj udeleževal tekem, slabše tekel...lahko bi rekli nekakšna prenasičenost, morda pretreniranost. Vprašanje je bilo, ali sem rezultatsko že tam, kot v najboljšem obdobju. Jaz sem odgovoril le to, da bo to pač vedno teže oz. bo za to potrebno vedno več vlaganja. Nato je nekaj (pa se ne spomnim, kaj točno je to bilo) prekinilo najin pogovor...
Bilo je dovolj, da sem pobrskal po starejših tekaških dnevnikih in ugotovil:
moje najboljše tekaško leto je bilo 2000, vendar primerjave skoraj niso možne. Kljub temu, da sem takrat tekel na 25 tekmah, lani na 27-ih, sta bili samo dve primerljivi, torej enaki progi (za ostale-vremenske itd. pogoje ne vem). Vse ostalo so nove tekme, spremenjene proge...Časi se spreminjajo Me je presenetilo, če ne bi brskal, tega sploh ne bi opazil.
lp, vencelj

[tae]

vencelj, zadovoljen sem, da te tudi preprost pogovor z mano, pripravi do globjih razmišljanj.