Še moja Barcelona.
Z Alenko sva maraton združila z najinim prvim obiskom Španije. Zraven sta šli še dve moji sodelavki, tko da je bil izlet že od vsega začetka zlo turistično naravnan. Prileteli smo v Girono (Španci pravijo herona) že v sredo zvečer, tu najeli avto in se odpravili iskat našo ulico Violante de Hungria. Moja prva izkušnja z vožnjo po milijonskem mestu je bila kar prijetna. Alenka in telefon(z GPSom) so se kar izkazali. Večja težava je bila najti primerno parkirišče. Apartma je bil ravno pravi, še Francisko se je potrudil in nas razveselil s par angleškimi besedami, ko pa je dostavil še wireles router je bil pa sploh zvezda.
Sledili so trije dnevi čistega turizma. Mal sem se uštel pri planiranju in smo prvi dan preživeli na odprtem busu ter si vodeno ogledali znamenitosti najprej "iz zraka". Naslednje dva dni pa še peš.. Sagrada, park Guel, Picassov muzej, katedrala, Casa mila, akvarij, Montjuic, .. k sreči sem večino časa fotkal, tko da lahko zdaj mal zbrano urejamo spomine. Prvi dan je bilo oblačno, od petka naprej pa le še sonce, s prav prijetnimi 18-20 stopinjami.
Kakšne posebne utrujenosti od neprestane hoje sicer nisem čutil, a razen počitka večer pred maratonom (ko so me punce zapustile in šle same na sangrijo) si nisem privoščil. Napaka. Ali pa tudi ne..
V nedeljo sem le s težavo pojedel Enervitovi ploščici, se izmenično nalival z vodo in obiskoval WC. Štartal sem zelo na začetku kolone, po moje sem bil spet med najobilnejšimi tekači v mojem boksu. Kljub bližini štartnih balonov poka nisem slišal in smo tudi mi zelo medlo začeli. Prvi klanci proti Nou Campu so kr leteli, še bolje je šlo potem po diagonali proti desetki. 42 minut, zelo zadovoljen, le pulz sem imel malo previsok. Na dvajsetem se je pojavil veter, na enem nadvozu sem se priključil skupini treh Špancev in z njimi tekel nekaj kilometrov. Polovička je šla v 1.30, a že s slutnjo, da ne bo šlo več dolgo tako. Ko me je z neverjetno hitrostjo prehitel še Dušan sem se kar prepričal, da bo bolje iti mal počasneje.
Na širokih cestah ob obali je začelo pripekati sonce. Malo pred menoj se je tekač samo malo zamajal, k sreči sta pristopila dva sotekača in v trenutku ga je pobralo. Le toliko sem še pogledal nazaj, da sem videl da so ga položili v travo pod drevo in mal panično klicali reševalce. Mene sicer sonce ni tako motilo, le večni klanci in spusti so me načeli zadnjih sedem kilometrov. Sem si omislil "CEP like" nogavice, pa so se krči iz meč preselili v stegenske mišice, tko da sem prehodil kar nekaj kilometrov po okrepčevalnicah. Tri ure so že zdavnaj splavale po morju, nekaj časa me je gnala misel na tri deset, potem pa sem se prepustil počutju in prav lagodno odtekel do cilja. 3.15.16 je navsezadnje izboljšan osebni rekord za sedem minut, a v cilju žal ni bilo tistega pravega zadovoljstva.
Zato pa sem bil že takoj, ko sem se preoblekel pripravljen na nove turistične podvige. Najprej pivo pri Štajercih, tuš doma in že smo bili na Rambli. V ponedeljek smo si potem ogledali še Montserat in se podali na praznjenje rezervoarja v Andoro, ki nas sicer ni prav očarala, a je bila prijetna popestritev izleta.
V torek smo imeli ravno še toliko časa, da smo si peš ogledali Girono, katedralo in na hitro nakupili za domače.
Španija me kulinarično ni ravno očarala. Smo pa prvi dan jedli odlično(a mal prižgano) paeljo, naslednji dan sipe v zanimivi lokalni gostilnici Rodrigo. Žal mi je Živa prepovedala pečt ribe v apartmaju, sploh so bile moje punce zlo pogumne in niso prav veliko pritrjevale..razen enkrat pol ure.
Torej. Maraton pod pričakovanji, morda celo pod trenutnimi zmožnostmi, a turistično zelo lep izlet. Vsekakor priporočam, ne ravno za podiranje rekordov, a vseeno.
Rezultat me ni potrl, zdaj sem na Nizozemskem že našel
novega: tu bova z Alenko preživela prvomajske počitnice. Takrat pa nastanitev v soboto, maraton v nedeljo in potem pet dni kolesarjenja, turizma.. Gre še kdo?
se pravi da nas je 
zen tekačev 
