Danes nekaj čez šesto zjutraj sem štartal s spodnje postaje žičnice na Kokrško sedlo. Cilj Grintovec. Sneg se začne malo više od edinih jeklenic na poti proti sedlu. na mestu. ko prideš iz gozda so se začele muke. Južen sneg in posledično neprestano vdiranje do kolen in čez. Stopinje predhodnikov niso kaj dosti v pomoč. Še prej sem v gozdu srečal trojico mladcev, ki so proti Grintovcu štartali že ob enih zjutraj a so prišli samo do Kokrškega sedla in nato obrnili. Na Kokrškem stadlu me je pričakal močan veter vendar to tu ni nič novega. Proti Grintovcu še ni bilo nobenih stopinj, kar je pomenilo da bom jaz prvi.

In sem šel, malo sem sicer okleval, ampak na koncu sem se odločil da vendarle grem. Od nadaljevanja me je odvračal predvsem pogled proti vrhu, ki ga zaradi megle sploh ni bilo videti. No tudi misel na gaženje ni bila prijetna. Vendar sploh ni bilo tako hudo. Lažje kot do Kokrškega sedla. Še najtežji je bil tisti začetni strmi del vzpona, tam se je kar močno vdiralo. Navzgor sem ubral kar neko svojo linijo, vmes sem pospravil palici, nataknil dereze in vzel v roke cepin, je pač postalo ledeno. Proti vrhu je bila tako gosta megla, da se je komajda kaj videlo, piha pa tam itak vedno.

Me je kar malo skrbelo, predvsem zaradi megle. Slik z vrha zato ni, megle pač nisem slikal. Navzdol brez posebnosti, razen da sem 200 metrov pred Kokrškim sedlom stopil v neko luknjo in imel veliko srečo, da se nisem poškodoval. Spust s Kokrškega zaradi južnega snega tudi ni bil preveč prijeten, se je preveč vdiralo. Skratka ena lepa turca. Slike sledijo.