V soboto sem zamudil Visoški tek, pa sem to zamudo nadoknadil z udeležbo na teku okoli Cerkniškega jezera. Čeprav sem se bal, da bi srečal medveda, je lepo vreme premagalo strah in zapeljal sem na Notranjsko proti Cerknici. Kot je že moja usoda, sem se spet izgubil in to zato, ker sem zamenjal kraja Dolenja vas in Dolenje jezero. Tako sem se vozil okoli jezera po samotni in z gostim drevjem obdani gozdni poti, kar mi je še dodatno vlilo strah v kosti pred srečanjem z medvedom.
Tokrat je dejstvo, da sem zašel imelo pozitivne posledice. Pripeljal sem se namreč naravnost na start teka, v Ribiški kot, sicer bi moral pustiti avto v Dolenjem jezeru (sedaj vem) in nato peš priti do Ribiškega kota. Mislim, da je to edina pomanjkljivost tega teka, saj je v Ribiškem kotu kar precej prostora za parkiranje. Ali pa naj bi bil start teka na parkirišču. Ampak to samo mimogrede.
Na startu sem srečal kar nekaj forumcev in oseb, za katere sem bil še posebej vesel. Najprijetneje me je presenetila Manika, ki se je v velikem slogu vrnila med tekačice. Bravo in najlepše želje za vnaprej. Tone me je po teku vabil na Snežnik, a sem sklenil, da se odločim po koncu teka. Nekateri so mi s pripovedovanjem prigode o srečanju z medvedko in mladiči še dodatno vzbujali strah in domišljijo.
Startali smo v breg, tako da je že na prvem kilometru kar precej zrasel srčni utrip. Vendar se je trasa počasi nagnila navzdol, drevje ob poti je dajalo blagodejno senco in res je bilo prekrasno teči. Če ne bi bila to tekma in visok utrip, bi se človek še zasanjal v taki lepi okolici. Malo je bilo klančkov gori doli, tekači in tekačice pred menoj so ušli naprej, pogledam nazaj, tudi nobenega ni bilo na vidiku. Takoj sem se spomnil na medvedko, kaj če sedaj plane iz gozda. Ker po svojih zmožnostih in hitrosti teka spadam v Polžjo sekcijo, si nisem bil na jasnem, kako naj divji živali uidem.
Ravno med najbolj intenzivnim razmišljanjem v gozdu v bližnjem grmovju nekaj zašumi in videti je bilo neko postavo. Medved si rečem, v trenutku je narastel utrip čez vse norme, srce mi je z visokim utripom vred padlo v hlače, noge so se zatresle in postale kot iz pudinga. Ustavil sem se in se naredil čisto majhnega in nevidnega, kar je pri mojih sto kilogramih in dresu z veliko rdečo piko skoraj nemogoče. Iz gozda je planila postava, poleg sebe pa je imela kolo. Medved s kolesom? sem se najprej začudil, šele potem sem ugotovil, da je bil le kolesar, ki je v grmovju opravil eno ali več človeških nujnih potreb. Že dolgo nisem bil tako vesel človeka s kolesom, verjetno od takrat, ko mi je policaj pripeljal nazaj drago plačano ukradeno kolo. Glavno, da ni bila medvedka, si mislim, kolesar pa je samozavestno zajahal kolo in se odpeljal.
A srčni utrip je bil previsok, bil sem bled, noge so se mi tresle, cesta pa je zavila iz gozda, na katero je sijalo močno majsko sonce. Ustavil sem se in globoko dihal in dokler nisem prišel povsem k sebi, sem raje hodil. Ko me je Manika prehitela, je zaskrbljeno vprašala, če je vse v redu, pa sem rekel, da je vse to pač od vročine, saj nisem upal povedati, da sem se tako ustrašil kolesarja, da bi kmalu namesto njega naredil potrebo v forumaški dres. Vroče sonce je tudi pripomoglo, da sem hodil malo dalj, čeprav se je srčni utrip že umiril. Kar oddahnilo se mi je, ko sem pritekel v cilj.
Kljub vsemu je tek okoli Cerkniškega jezera lep tek, dobro organiziran, narava enkratno lepa, trasa malo po gozdu, malo ob jezeru, nagajali so samo medved, kolesar in vroče sonce. No, kolesar ni nič nagajal, on je bil pozitivna oseba, saj ni bil medved. Medved tudi ni nagajal, saj ga sploh ni bilo. Sonce je pa normalno, da je vroče, še posebno če sije. Tako, da je vse v redu.
Zaradi mehkih nog in težkega stresa tudi nisem imel več moči in počutja, da bi šel s Tonetom na Snežnik. Zato se bom teka udeležil tudi naslednje leto, mogoče bo Tone takrat še pri volji in se bo odločil, da gre še enkrat.
.
