- 01 Jun 2008, 15:05
#131662
Dolgo sem razmišljal ali bi se tega teka udeležil ali ne. Na koncu sva z ženo vendarle odtekla tole desetko.
Kar se tiče organizacije je priokus grenak že v štartu zaradi dražje štartnine, katero prav potuhnjeno uspejo vsiliti že tretje leto zapored. Tako v neenakovreden položaj postavljajo ostale organizatorje v dolenjskem pokalu, ki nam v večini primerov nudijo vsaj toliko kot v Mokronogu, na nemalo tekih pa še celo bistveno več. Bila sva pozna zato sva se prijavila med zadnjimi in na hitro. Tek je bil naporen, dan vroč in sam sem popolnoma omagal in se že tretjič zapored obupan vlekel proti cilju. Vmes sem poizkušal dvigniti moralo sebi in gospe v najboljših letih, ki je tekla z mano v štric, ampak je moje nebuloze preprosto ignorirala, tako da sem izpadel precej patetičen. Za kazen sem jo prehitel. 600 m pred ciljem sem na svoji levici ugledal znan obraz iz svojega delokroga in oba prepričana v lastno zmago sva se pognala v živalski šprint. Tokrat sem bil zmagovalec jaz, ampak rezultat je bil porazen in če bo šlo tako naprej.....
Po koncu je zaigral ansambel Nemir in me napravil silno nemirnega, saj imajo resne težave z vsemi segmenti glebenega izraza v katerega so se podali in kateri je meni drugače silno pri srcu. Po dvorani je gromozansko donela pokvečena NZ glasba, tako, da je bil vsak poizkus verbane komunikacije zaman, za malico smo dobili čorbico, ki je bila premastna in rezultate smo čakali predolgo.
Govoril sem!
Kar se tiče organizacije je priokus grenak že v štartu zaradi dražje štartnine, katero prav potuhnjeno uspejo vsiliti že tretje leto zapored. Tako v neenakovreden položaj postavljajo ostale organizatorje v dolenjskem pokalu, ki nam v večini primerov nudijo vsaj toliko kot v Mokronogu, na nemalo tekih pa še celo bistveno več. Bila sva pozna zato sva se prijavila med zadnjimi in na hitro. Tek je bil naporen, dan vroč in sam sem popolnoma omagal in se že tretjič zapored obupan vlekel proti cilju. Vmes sem poizkušal dvigniti moralo sebi in gospe v najboljših letih, ki je tekla z mano v štric, ampak je moje nebuloze preprosto ignorirala, tako da sem izpadel precej patetičen. Za kazen sem jo prehitel. 600 m pred ciljem sem na svoji levici ugledal znan obraz iz svojega delokroga in oba prepričana v lastno zmago sva se pognala v živalski šprint. Tokrat sem bil zmagovalec jaz, ampak rezultat je bil porazen in če bo šlo tako naprej.....

Po koncu je zaigral ansambel Nemir in me napravil silno nemirnega, saj imajo resne težave z vsemi segmenti glebenega izraza v katerega so se podali in kateri je meni drugače silno pri srcu. Po dvorani je gromozansko donela pokvečena NZ glasba, tako, da je bil vsak poizkus verbane komunikacije zaman, za malico smo dobili čorbico, ki je bila premastna in rezultate smo čakali predolgo.
Govoril sem!
Ko tečeš, pojdi zmeraj do konca.....