Iskrene čestitke vsem trem!
Verjamem, da je ob teh pogojih ta tek bil res "morilski" in niti "sanja se mi ne" kaj vse ste preživeli na tej preizkušnji.
Želim vam hitro regeneracijo.
Lep dan še naprej! Zvone
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 23 Jun 2008, 12:17
#134527
Bravo Miro, Inot in Zdravko!
Iskrene čestitke vsem trem!
Verjamem, da je ob teh pogojih ta tek bil res "morilski" in niti "sanja se mi ne" kaj vse ste preživeli na tej preizkušnji.
Želim vam hitro regeneracijo.
Lep dan še naprej! Zvone
Iskrene čestitke vsem trem!
Verjamem, da je ob teh pogojih ta tek bil res "morilski" in niti "sanja se mi ne" kaj vse ste preživeli na tej preizkušnji.
Želim vam hitro regeneracijo.
Lep dan še naprej! Zvone
.
- 23 Jun 2008, 14:43
#134545
Ekipi Tekaškega foruma udeleženi na Ultarmaratonu okoli Balatnega jezera VSA ČAST
Znova in znova dokazujete, da se s trezno glavo, krepkim korakom, nekaj tekaške sreče (vreme!) osebni rezultati premikajo preko nepredstavljivih meja. Z vašimi dosežki smo tudi ostali "cepajoči" spodbujeni k doseganju osebnih uspehov. Želim vam uspešno okrevanje in novih podvigov v bodoče !
DARE
Znova in znova dokazujete, da se s trezno glavo, krepkim korakom, nekaj tekaške sreče (vreme!) osebni rezultati premikajo preko nepredstavljivih meja. Z vašimi dosežki smo tudi ostali "cepajoči" spodbujeni k doseganju osebnih uspehov. Želim vam uspešno okrevanje in novih podvigov v bodoče !
DARE
- 23 Jun 2008, 15:27
#134551
ZdravkoC, Inot, MiroR, z besedami ne morem izraziti spoštovanja do vaše pripravljenosti in zdržljivosti.
Res nadčloveški dosežki, fantje kapo dol.
Hitro okrevanje in še mnogo podvigov.
ZdravkoC, Inot, MiroR, z besedami ne morem izraziti spoštovanja do vaše pripravljenosti in zdržljivosti.
Res nadčloveški dosežki, fantje kapo dol.
Hitro okrevanje in še mnogo podvigov.
- 23 Jun 2008, 16:22
#134560
Najprej bi se rad vsem zahvalil za čestitke in tudi tistim,ki so bili v mislih
z menoj in mi želeli,da mi uspe podvig,ki ga sanja marsikateri rekreativni
tekač.Posebej,pa se moram zahvaliti Sebi,ki je zelo skrbela zame,če
sem kaj potreboval in je razkirala celo noč,da sva imela s Inotom vse
pri roki,kar sva potrebovala
.Prav tako se moram zahvaliti
ZdravkuC,ki me je spremljal zadnjih 10 km.Njegovi ženi,hčerki in seveda
svoji ženi,ki so me pričakali 10 km pred ciljem.
Še enkrat se zahvaljujem vsem,ki ste mi bili v veliko podporo.Poročilo
sledi !
z menoj in mi želeli,da mi uspe podvig,ki ga sanja marsikateri rekreativni
tekač.Posebej,pa se moram zahvaliti Sebi,ki je zelo skrbela zame,če
sem kaj potreboval in je razkirala celo noč,da sva imela s Inotom vse
pri roki,kar sva potrebovala
.Prav tako se moram zahvaliti
ZdravkuC,ki me je spremljal zadnjih 10 km.Njegovi ženi,hčerki in seveda
svoji ženi,ki so me pričakali 10 km pred ciljem.
Še enkrat se zahvaljujem vsem,ki ste mi bili v veliko podporo.Poročilo
sledi !
http://mirorezonja.blogspot.com/ - Zdravje merim v km
- 23 Jun 2008, 16:24
#134561
Če se je Miro spraševal zakaj mu to treba je pa resnično moralo biti hudo. Sploh pa si ne znam predstavljati, kako ste zmogli v takšni vročini teči, sem čez vikend mislil na vas, a hladnejše vreme mi očitno ni uspelo narediti!
Vsekakor pa kapo dol pred vami. Resnično si zaslužite čestike. Najprej Mirotu, ki je vztrajal in dokončal cilj, prav tako tudi Zdravkotu in Inotu, ki sta zmogla in odstopila po pameti. Vsekakor pa ste v mojih očeh vsi zmagovalci.
Vsekakor pa kapo dol pred vami. Resnično si zaslužite čestike. Najprej Mirotu, ki je vztrajal in dokončal cilj, prav tako tudi Zdravkotu in Inotu, ki sta zmogla in odstopila po pameti. Vsekakor pa ste v mojih očeh vsi zmagovalci.
- 23 Jun 2008, 17:08
#134563
Ultrabalaton
Že kar nekaj časa je, odkar sem se odločil preteči Ultrabalaton. Za razdaljo 212 km se itak ne moreš odločit na hitro. Vsekakor pa je bilo to že veliko prej, ko sem dobil »kilo«. Ob spoznanju da gre za resno poškodbo prepone, in sicer le dva tedna pred startom, sem od projekta Ultrabalaton odstopil. V petek pred sobotnim startom sem imel zdravniški pregled. Povedal sem, da sem (ultra)maratonec in ob naročilu na operacijo mi je dohtarca rekla, da ne smem nič dvigovat, tek pa ni tako težek - edino če bi začelo bolet moram odstopit. Tako sem se na hitro odločil, da grem. Še isti petek smo z družino že spali v kraju Tifany na Balatonu.
Da je to noro, mi ni treba pravit, saj sem zadosti pameten, da z lahkoto prepoznam takšne norosti.
Od štirih prijavljenih Slovencev smo krenili trije. Inot in Sebastjana sta šla že kak dan prej, Miro in Zdenka sta odrinila v petek zjutraj, Anka Valentina in jaz pa smo krenili v petkovo popoldne, ko je promet najbolj nemogoč. Tik pred dvajseto uro smo prispeli v Tifany in se uspem v startno/ciljnem prostoru še prijavit in zmazat testenine s špinačo. Srečamo se z Mirotom. Sledi namestitev v hotelu in še nočni sprehod po mestu. Ob 23 uri zvečer je bilo še 24 stopinj. Nora vročina.
Na startu, tik pred pokom pištole zaslišim, da nekdo kliče »Abrahamovec«. Ob ograji zagledam Istoka Potočnika »Klopotca« in njegovo ženo s kolesi. Pa sta res prišla, oba nasmejana z izrazom zadovoljstva, da sta prispela v zadnjem trenutku.
Po poku startne pištole se gruča kar nerazumno hitro požene v klanec. Potrudil sem se, da se držim Inota in Mira. Malo poklepetava z Inotom in opazim, da je Miro nekaj metrov zadaj. Pametno si rečem in nekje na 5 km malenkost upočasnim, ter tečem z Mirom do 25 kilometra. Miro ni mogel prehvaliti, kako dobro se počuti in večkrat mi pove svoj pulz. Običajno med 120 in 140. Vedno primerjam s svojim, ki je vsakokrat 15 do 20 udarcev višji od njegovega. To mi je dalo jasen znak, da se ga ne smem držati. Nazadnje se srečava še na okrepčevalnici na 26 km, nakar je Miro prestavil še v višjo prestavo. Noro! Naknadno sem po vmesnih časih videl, da je naslednjih 14 kilometrov pretekel 14 minut hitreje kot jaz.
Prvih 28 kilometrov je bil teren dokaj razgiban. Okrog šestnajstega kilometra se proga vzpne na najvišjo točko prvega dela, ki je skoraj 250 m višje od starta.
Nekje med 10 in 20 kilometrom ob teku tudi malo pokramljamo s Klopotcem. Vprašal je, če lahko kaj pomaga, če bi kaj peljal na kolesu. Iz pasu, ki je bil kar dobro obtežen, oddam le najtežji gel.
Imel sem pet gelov in osem enervitovih tabletk, mobilni telefon, bidonček in dve torbici (igla za žulje, hanzaplast, protibolečinske zadeve … Nič od navedenega nisem potreboval, razen GSM-a za fotografiranje in klic za odstop.
Za odstop sem se kaj kmalu odločil. Ko sem spuščal tempo in s hojo poizkusil znižati pulz, je bila prava sreča, če sem ga spravil pod 140. Z malo teka je takoj spet poskočil na 155. To je za tako dolg tek vsekakor preveč. Moja bledokoža ramena so bila po dveh urah že kar ožgana od sonca in tek se je sprevrgel v pekel. Še večje spoštovanje sem začutil do podvigov Dušana Mravljeta. Vročina mi je jemala voljo, čeprav ni bila ravno nepremagljiva. Vedel sem, da se bo malo shladilo in ponoči bo lažje. Kaj pa jutri? Po ca 160 kilometrih bo ponovno pekel in zadnjih 50 km bo za umret. Zadnja misel me je prepričala, da odstopim že zvečer in si privoščim hladno pivce.
Sebastjana, ki je spremljala Inota, je po enih informacijah nameravala prvi dan pot zaključit okrog šestdesetega kilometra. Pokličem jo na GSM, če me vzame s seboj in da bom odstopil. Med potjo je izvedela, da se da opravit spremstvo na celotnem krogu in pove, da bo nadaljevala. Zadnja rešilna bilka je bila, da pokličem svoje. Medtem, ko so prihajali pome, sem pritekel do 69,5 km. Odstop v Kehztely. Tek je postal znosen, noge so tekle brez hoje, pretežno ravnina, pulz se je stabiliziral med 125 in 135 udarci na minuto. Pravi užitek. Pravi užitek pa je bila tudi misel, da naslednjega dne ne bom doživljal reprize na vročem soncu.
Spanje in počitek, pa kopanje v bazenu se mi je res prileglo. Po tem pričnem zbirati informacije o mučenikih. Sebi je poslala SMS, da je Inot zaključil. Opoldne se odpravimo Miru nasproti. Najprimernejša točka ob progi je bil bife v Balatonfüred-u. Počasi sem cedil pivca in občudoval in fotografiral mimo vlečeče se ultraše. Tekli so skoraj z nultim tempom. Na progi so že preko 28 ur, ženske celo po 30 ur. Vročina ubijalska. Pekel je premili izraz za to morijo. Niti kapljice potu več nimajo na telesu. Dresi so porisani z belimi lisami soli. Ob tem, ko smo jih vzpodbujali, so delili iskrene nasmeške ali blagi dvig roke. Vsaka čast.
Napočil je čas, ko Zdenka zajavka z zadnjo sapo »Miro je«. V manjši prihajajoči skupinici se je res skrival Miro. Ves razsušen objame Zdenko, še stisk roke in že pričakujemo, da bo kaj povedal. Ni bil preveč zgovoren, niti navdušen nad bližino cilja. Majico je imel poveznjeno preko glave, da se je skrival pred soncem. Na okrepčevalnici je vzel vodo in jo takoj izpljunil. Ni mogel več piti tople vode, ki se je ves dan sončila in parila na stojnici. V bližini smo imeli avto s hladno pijačo. Končno naredi nekaj požirkov in se malo polije po glavi. Ženske so se odpeljale do prve trgovine po hladno kokakolo, jaz pa sem jo z Mirom mahnil proti cilju. Malo naprej že hladna kokakola in upi na povrnitev vsaj delca energije. Na zadnji postaji vzamem še plastenko z vodo, da sem mu namakal majico, poveznjeno čez glavo. Še zadnji vzpon, izjemoma v senci dreves in spust v cilj. Ciljni tek je bil v znaku zmagovalca. Bravo Miro.
V šotoru se dobimo vsi slovenski člani tekaške odprave, manjkala je le kolesarska sekcija. Bilo je nepozabno.
Tega ne počnite, vsaj ne pri 33 stopinj Celzija.
Že kar nekaj časa je, odkar sem se odločil preteči Ultrabalaton. Za razdaljo 212 km se itak ne moreš odločit na hitro. Vsekakor pa je bilo to že veliko prej, ko sem dobil »kilo«. Ob spoznanju da gre za resno poškodbo prepone, in sicer le dva tedna pred startom, sem od projekta Ultrabalaton odstopil. V petek pred sobotnim startom sem imel zdravniški pregled. Povedal sem, da sem (ultra)maratonec in ob naročilu na operacijo mi je dohtarca rekla, da ne smem nič dvigovat, tek pa ni tako težek - edino če bi začelo bolet moram odstopit. Tako sem se na hitro odločil, da grem. Še isti petek smo z družino že spali v kraju Tifany na Balatonu.
Da je to noro, mi ni treba pravit, saj sem zadosti pameten, da z lahkoto prepoznam takšne norosti.
Od štirih prijavljenih Slovencev smo krenili trije. Inot in Sebastjana sta šla že kak dan prej, Miro in Zdenka sta odrinila v petek zjutraj, Anka Valentina in jaz pa smo krenili v petkovo popoldne, ko je promet najbolj nemogoč. Tik pred dvajseto uro smo prispeli v Tifany in se uspem v startno/ciljnem prostoru še prijavit in zmazat testenine s špinačo. Srečamo se z Mirotom. Sledi namestitev v hotelu in še nočni sprehod po mestu. Ob 23 uri zvečer je bilo še 24 stopinj. Nora vročina.
Na startu, tik pred pokom pištole zaslišim, da nekdo kliče »Abrahamovec«. Ob ograji zagledam Istoka Potočnika »Klopotca« in njegovo ženo s kolesi. Pa sta res prišla, oba nasmejana z izrazom zadovoljstva, da sta prispela v zadnjem trenutku.
Po poku startne pištole se gruča kar nerazumno hitro požene v klanec. Potrudil sem se, da se držim Inota in Mira. Malo poklepetava z Inotom in opazim, da je Miro nekaj metrov zadaj. Pametno si rečem in nekje na 5 km malenkost upočasnim, ter tečem z Mirom do 25 kilometra. Miro ni mogel prehvaliti, kako dobro se počuti in večkrat mi pove svoj pulz. Običajno med 120 in 140. Vedno primerjam s svojim, ki je vsakokrat 15 do 20 udarcev višji od njegovega. To mi je dalo jasen znak, da se ga ne smem držati. Nazadnje se srečava še na okrepčevalnici na 26 km, nakar je Miro prestavil še v višjo prestavo. Noro! Naknadno sem po vmesnih časih videl, da je naslednjih 14 kilometrov pretekel 14 minut hitreje kot jaz.
Prvih 28 kilometrov je bil teren dokaj razgiban. Okrog šestnajstega kilometra se proga vzpne na najvišjo točko prvega dela, ki je skoraj 250 m višje od starta.
Nekje med 10 in 20 kilometrom ob teku tudi malo pokramljamo s Klopotcem. Vprašal je, če lahko kaj pomaga, če bi kaj peljal na kolesu. Iz pasu, ki je bil kar dobro obtežen, oddam le najtežji gel.
Imel sem pet gelov in osem enervitovih tabletk, mobilni telefon, bidonček in dve torbici (igla za žulje, hanzaplast, protibolečinske zadeve … Nič od navedenega nisem potreboval, razen GSM-a za fotografiranje in klic za odstop.
Za odstop sem se kaj kmalu odločil. Ko sem spuščal tempo in s hojo poizkusil znižati pulz, je bila prava sreča, če sem ga spravil pod 140. Z malo teka je takoj spet poskočil na 155. To je za tako dolg tek vsekakor preveč. Moja bledokoža ramena so bila po dveh urah že kar ožgana od sonca in tek se je sprevrgel v pekel. Še večje spoštovanje sem začutil do podvigov Dušana Mravljeta. Vročina mi je jemala voljo, čeprav ni bila ravno nepremagljiva. Vedel sem, da se bo malo shladilo in ponoči bo lažje. Kaj pa jutri? Po ca 160 kilometrih bo ponovno pekel in zadnjih 50 km bo za umret. Zadnja misel me je prepričala, da odstopim že zvečer in si privoščim hladno pivce.
Sebastjana, ki je spremljala Inota, je po enih informacijah nameravala prvi dan pot zaključit okrog šestdesetega kilometra. Pokličem jo na GSM, če me vzame s seboj in da bom odstopil. Med potjo je izvedela, da se da opravit spremstvo na celotnem krogu in pove, da bo nadaljevala. Zadnja rešilna bilka je bila, da pokličem svoje. Medtem, ko so prihajali pome, sem pritekel do 69,5 km. Odstop v Kehztely. Tek je postal znosen, noge so tekle brez hoje, pretežno ravnina, pulz se je stabiliziral med 125 in 135 udarci na minuto. Pravi užitek. Pravi užitek pa je bila tudi misel, da naslednjega dne ne bom doživljal reprize na vročem soncu.
Spanje in počitek, pa kopanje v bazenu se mi je res prileglo. Po tem pričnem zbirati informacije o mučenikih. Sebi je poslala SMS, da je Inot zaključil. Opoldne se odpravimo Miru nasproti. Najprimernejša točka ob progi je bil bife v Balatonfüred-u. Počasi sem cedil pivca in občudoval in fotografiral mimo vlečeče se ultraše. Tekli so skoraj z nultim tempom. Na progi so že preko 28 ur, ženske celo po 30 ur. Vročina ubijalska. Pekel je premili izraz za to morijo. Niti kapljice potu več nimajo na telesu. Dresi so porisani z belimi lisami soli. Ob tem, ko smo jih vzpodbujali, so delili iskrene nasmeške ali blagi dvig roke. Vsaka čast.
Napočil je čas, ko Zdenka zajavka z zadnjo sapo »Miro je«. V manjši prihajajoči skupinici se je res skrival Miro. Ves razsušen objame Zdenko, še stisk roke in že pričakujemo, da bo kaj povedal. Ni bil preveč zgovoren, niti navdušen nad bližino cilja. Majico je imel poveznjeno preko glave, da se je skrival pred soncem. Na okrepčevalnici je vzel vodo in jo takoj izpljunil. Ni mogel več piti tople vode, ki se je ves dan sončila in parila na stojnici. V bližini smo imeli avto s hladno pijačo. Končno naredi nekaj požirkov in se malo polije po glavi. Ženske so se odpeljale do prve trgovine po hladno kokakolo, jaz pa sem jo z Mirom mahnil proti cilju. Malo naprej že hladna kokakola in upi na povrnitev vsaj delca energije. Na zadnji postaji vzamem še plastenko z vodo, da sem mu namakal majico, poveznjeno čez glavo. Še zadnji vzpon, izjemoma v senci dreves in spust v cilj. Ciljni tek je bil v znaku zmagovalca. Bravo Miro.
V šotoru se dobimo vsi slovenski člani tekaške odprave, manjkala je le kolesarska sekcija. Bilo je nepozabno.
Tega ne počnite, vsaj ne pri 33 stopinj Celzija.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 23 Jun 2008, 19:05
#134571
Že pred ene dvema mesecema sem se dogovarjal z enim tekačem, da bi ga spremljal s kolesom na Ultrabalatonu. Potem se je on premislil, ni rabil spremljevalca. Jaz sicer nisem kolesar, tu pa tam sva se z ženo malo popeljala s kolesi. Vedel sem, da preteći Balatona ne zmorem, me je pa mikalo, da ga občutim vsaj s kolesa. Potem sem navdušil še ženo Marijo in sva se pred dobrim mesecem začela pripravljati tako, da sva se vsako jutro peljala v 22 km oddaljeno službo in popoldne nazaj domov. Tako sva prekolesarila vsak dan 44 km. Vse to sva počela s kolesi bolj "eksotične" znamke, jaz z gorskim, Marija s treking. En teden pred Balatonom sva skupaj prekolesarila 80 km in to je vse. Mariji sem rekel, da je proga čista ravnina, ker ona vzponov nima rada. Nisem vedel, da rine Ultrabalaton tudi čez hribčke, ki jih niti ni tako malo.
Marija je bila v petek do polnoči in je šla spat ob enih zjutraj, v soboto pa sva vstala ob sedmih, spakirala kolesa in stvari in proti Mađariji. Malo sva se uštela v časovnici, pa v Tihaniyu nisva takoj našla štarta. In res sva prišla 5 do dvanajste. Dobesedno. Na štartu pozdravim naše tri mušketirje, poslikam in že so odbrzeli. Okoli Balatona sem se že vozil z avtom in vedel sem kaj jih čaka. Midva sva s hitro preoblekla, zložila potrebno na kolesi in za njimi. Potem pa je šla cesta gore dole, Marija me je malo čudno gledala, češ kje je ta ravnina, ki sem jo obljubljal. Dohitiva Mirota in Zdravka. Oba dobre volje, ampak za Mirota se je takoj videlo da je to dan za njega. Bilo je vroče, ampak na kolesu ne, med vožnjo je bilo prijetno. Da vas ne utrujam z najino vožnjo. Na kratko, nobenih težav nisva imela, vse skupaj je bil pravi užitek. Ne čisto vse. Riti so naju zadnjih 40 ali 50 km bolele neznosno. In dlani. Zdaj si mislim, zakaj kolesarji nosijo rokavice. Mimogrede, pozneje sva doma maji tašči pripovedovala, da so naju bolele dlani in je rekla "ja zakaj pa nista imela rokavic". Ženska stara 85 let ve za rokavice, jaz pa ne. Malo mi je bilo nerodno. Eksotična kolesa so delovala brezhibno, imela pa sva preslabe lučke. Zato sva na slabih terenih, ki pa jih je bilo precej, vozila počasneje kot bi lahko.
Prvih 50 in nekaj km vodi steza vstran od jezera , kot da bi nam hoteli pokazati tudi dvoje vinorodno območje in tam kar precej kilometrov tudi skozi gozd, po slabih kolovozi, blatu, travnikih, vse je posuto z ostrimi kamni. Tam sva kolesa potiskala, ker sva se bala defekta. Se je pa splačalo, ker je bil na tem delu ena zanimiva okrepčevalnica. Dekleti sta imeli zanimivi krilci, slike prilepim malo kasneje. Pozneje sem misli, da bi takšna postaja morala biti nekje proti koncu, ker je imela tak budilni učinek. Ma boste videli. Inota sva nekje prehitela in sva ga spregledala. Kar nekaj tekačev je imelo spremljevalce na kolesih in to je dobra rešitev. Tako imaš vse pri roki, hrano, ki tebi odgovarja, vedno tudi vodo in oblačila za prfeoblečt. Nekaj tekačev je imelo težave "že" okoli 42 km. Enega je odpeljal rešilec, drugih intervencij pa nisva opazila. Po 60 km se je začela ravnina okoli jezera. Pri mestu Kesthely smo bili spet ob jezeru in tam je Marija zadihala, da sem jo komaj dohajal. Vmes sva parkrat srečala Sebi. Nadaljnih cca 100 pa gre proga ob obali, ki pa je vse eno strnjeno naselje. Kraji se držijo skupaj, kar zlivajo se eden z drugim in tam do polnoči je bila po ulicah prava gužva. Marija pa je kar drvela med vsemi temi ljudmi in res sem se bal, da koga še povozi. Ene trikrat sva bila v dilemi, kje je prava pot. In sva lutala. Sicer pa je bila proga dobro označena s puščicami na tleh. Po gozdu, ki sem ga opisal prej pa tudi s trakovi.
Nekje na 100 km sva bila, ko me je poklical Zdravko in povedal, da je odstopil. Tako mi ni bilo več treba skrbeti za gel, ki bi mu ga moral dostaviti naslednji dan okoli 10 ure. Žal. Odločila sva se, da voziva nepretrgano do jutra s postanki na okrepčevalnicah, kjer sva pila vodo in pojedla kak kes ali banano. Po kolenih sva bila precej ožgana in sva se hotela izogniti soncu naslednjega dne. Začela sva loviti vodilnega Grka Courosa. Bil je približno uro pred nama, tako so nama rekli na okrepčevalnici. Ajde greva za njim, sprašujeva po okrepčevalnicah in dobivava različne informacije. Zdaj je bil pol ure pred nama, zdaj 15 minut, nato celo 45 minut, kot da on teče hitreje kot midva voziva. Sva rekla, tu nekaj ne štima in mi še sedaj ni jasno, kaj ni štimalo. Ker pa si stvari nisem zapisoval, ne bom ničesar trdil. Vendar močno dvomim, da je bilo vse v redu. Ujela sva ga nekje 40 km pred ciljem. Tam se teče in vozi po neosvetljeni kolesarski stezi in naenkrat zagledava pred sabo polno utripajočiih rdečih lučk. Ko se približava vidiva tri kolesarje in med njimi tekača. Njega seveda, Grka. Tekel je tako počasi, da ga je bilo s kolesom težko spremljati. Ups, kje je sedaj tista brzina, da ga tako dolgo nisva ujela. In se trudiva lepo počasi za njimi, ker sem ga hotel nekaj časa gledati kako teče. To je vendarle vrhunski ultraš. Spremljevalci nama kažejo naj greva naprej, midva pa ne. Kar naprej se umikajo in nervozno kažejo naj jih prehitiva, midva pa trmasta. Zadnja spremljevalka nama vidno (slišno ) nervozno reče v neščini naj bova previdna, ker je med njimi tekač. Midva rečeva ok, nato pa se vsi štirje ustavijo in se obrnejo proti nama. No on se ni obrnil, ampak se je nekaj prestopal in z obema rokama držal za bedra. Deloval je, kot da je nekaj narobe z njim. Ja in potem sva videla da sva nezaželjena in sva seveda šla naprej. Takšno je bilo srečanje z enim od junakov prejšnjega Špartatlona. In njegovim številnim spremstvom. Vse to skupaj nama je dalo misliti, da se je gospod vmes tudi malo vozil. Ker pa tega ne moreva dokazati, o tem ne bom več razpredal.
Potem sva do cilja vozila več ali manj na pedalih, ker so naju riti že zelo bolele. Pač nimava zadosti kolesarskih kilometrov. In ob 6.30 sva bila v cilju. Tedaj pa se nama je začelo dremati. Počakala sva zmagovalca in drugouvrščenega, poslikala, spakirala in proti domu. Srečna. Obvoziti Balaton s kolesom v času maratona je krasna svtar. Priporočava. Kujeva pa že nove načrte. Tekaške in kolesarske.
Vem da sem napisal dosti. Ne me kregat. Slikce bom prilepil takoj ko jih uspem pomanjšat. Imam nekaj težav okoli tega.
Marija je bila v petek do polnoči in je šla spat ob enih zjutraj, v soboto pa sva vstala ob sedmih, spakirala kolesa in stvari in proti Mađariji. Malo sva se uštela v časovnici, pa v Tihaniyu nisva takoj našla štarta. In res sva prišla 5 do dvanajste. Dobesedno. Na štartu pozdravim naše tri mušketirje, poslikam in že so odbrzeli. Okoli Balatona sem se že vozil z avtom in vedel sem kaj jih čaka. Midva sva s hitro preoblekla, zložila potrebno na kolesi in za njimi. Potem pa je šla cesta gore dole, Marija me je malo čudno gledala, češ kje je ta ravnina, ki sem jo obljubljal. Dohitiva Mirota in Zdravka. Oba dobre volje, ampak za Mirota se je takoj videlo da je to dan za njega. Bilo je vroče, ampak na kolesu ne, med vožnjo je bilo prijetno. Da vas ne utrujam z najino vožnjo. Na kratko, nobenih težav nisva imela, vse skupaj je bil pravi užitek. Ne čisto vse. Riti so naju zadnjih 40 ali 50 km bolele neznosno. In dlani. Zdaj si mislim, zakaj kolesarji nosijo rokavice. Mimogrede, pozneje sva doma maji tašči pripovedovala, da so naju bolele dlani in je rekla "ja zakaj pa nista imela rokavic". Ženska stara 85 let ve za rokavice, jaz pa ne. Malo mi je bilo nerodno. Eksotična kolesa so delovala brezhibno, imela pa sva preslabe lučke. Zato sva na slabih terenih, ki pa jih je bilo precej, vozila počasneje kot bi lahko.
Prvih 50 in nekaj km vodi steza vstran od jezera , kot da bi nam hoteli pokazati tudi dvoje vinorodno območje in tam kar precej kilometrov tudi skozi gozd, po slabih kolovozi, blatu, travnikih, vse je posuto z ostrimi kamni. Tam sva kolesa potiskala, ker sva se bala defekta. Se je pa splačalo, ker je bil na tem delu ena zanimiva okrepčevalnica. Dekleti sta imeli zanimivi krilci, slike prilepim malo kasneje. Pozneje sem misli, da bi takšna postaja morala biti nekje proti koncu, ker je imela tak budilni učinek. Ma boste videli. Inota sva nekje prehitela in sva ga spregledala. Kar nekaj tekačev je imelo spremljevalce na kolesih in to je dobra rešitev. Tako imaš vse pri roki, hrano, ki tebi odgovarja, vedno tudi vodo in oblačila za prfeoblečt. Nekaj tekačev je imelo težave "že" okoli 42 km. Enega je odpeljal rešilec, drugih intervencij pa nisva opazila. Po 60 km se je začela ravnina okoli jezera. Pri mestu Kesthely smo bili spet ob jezeru in tam je Marija zadihala, da sem jo komaj dohajal. Vmes sva parkrat srečala Sebi. Nadaljnih cca 100 pa gre proga ob obali, ki pa je vse eno strnjeno naselje. Kraji se držijo skupaj, kar zlivajo se eden z drugim in tam do polnoči je bila po ulicah prava gužva. Marija pa je kar drvela med vsemi temi ljudmi in res sem se bal, da koga še povozi. Ene trikrat sva bila v dilemi, kje je prava pot. In sva lutala. Sicer pa je bila proga dobro označena s puščicami na tleh. Po gozdu, ki sem ga opisal prej pa tudi s trakovi.
Nekje na 100 km sva bila, ko me je poklical Zdravko in povedal, da je odstopil. Tako mi ni bilo več treba skrbeti za gel, ki bi mu ga moral dostaviti naslednji dan okoli 10 ure. Žal. Odločila sva se, da voziva nepretrgano do jutra s postanki na okrepčevalnicah, kjer sva pila vodo in pojedla kak kes ali banano. Po kolenih sva bila precej ožgana in sva se hotela izogniti soncu naslednjega dne. Začela sva loviti vodilnega Grka Courosa. Bil je približno uro pred nama, tako so nama rekli na okrepčevalnici. Ajde greva za njim, sprašujeva po okrepčevalnicah in dobivava različne informacije. Zdaj je bil pol ure pred nama, zdaj 15 minut, nato celo 45 minut, kot da on teče hitreje kot midva voziva. Sva rekla, tu nekaj ne štima in mi še sedaj ni jasno, kaj ni štimalo. Ker pa si stvari nisem zapisoval, ne bom ničesar trdil. Vendar močno dvomim, da je bilo vse v redu. Ujela sva ga nekje 40 km pred ciljem. Tam se teče in vozi po neosvetljeni kolesarski stezi in naenkrat zagledava pred sabo polno utripajočiih rdečih lučk. Ko se približava vidiva tri kolesarje in med njimi tekača. Njega seveda, Grka. Tekel je tako počasi, da ga je bilo s kolesom težko spremljati. Ups, kje je sedaj tista brzina, da ga tako dolgo nisva ujela. In se trudiva lepo počasi za njimi, ker sem ga hotel nekaj časa gledati kako teče. To je vendarle vrhunski ultraš. Spremljevalci nama kažejo naj greva naprej, midva pa ne. Kar naprej se umikajo in nervozno kažejo naj jih prehitiva, midva pa trmasta. Zadnja spremljevalka nama vidno (slišno ) nervozno reče v neščini naj bova previdna, ker je med njimi tekač. Midva rečeva ok, nato pa se vsi štirje ustavijo in se obrnejo proti nama. No on se ni obrnil, ampak se je nekaj prestopal in z obema rokama držal za bedra. Deloval je, kot da je nekaj narobe z njim. Ja in potem sva videla da sva nezaželjena in sva seveda šla naprej. Takšno je bilo srečanje z enim od junakov prejšnjega Špartatlona. In njegovim številnim spremstvom. Vse to skupaj nama je dalo misliti, da se je gospod vmes tudi malo vozil. Ker pa tega ne moreva dokazati, o tem ne bom več razpredal.
Potem sva do cilja vozila več ali manj na pedalih, ker so naju riti že zelo bolele. Pač nimava zadosti kolesarskih kilometrov. In ob 6.30 sva bila v cilju. Tedaj pa se nama je začelo dremati. Počakala sva zmagovalca in drugouvrščenega, poslikala, spakirala in proti domu. Srečna. Obvoziti Balaton s kolesom v času maratona je krasna svtar. Priporočava. Kujeva pa že nove načrte. Tekaške in kolesarske.
Vem da sem napisal dosti. Ne me kregat. Slikce bom prilepil takoj ko jih uspem pomanjšat. Imam nekaj težav okoli tega.
Tudi na korenček gre.
- 23 Jun 2008, 23:06
#134591
Pa še moje poročilo oz. analiza tekme.
Da nisem uspel priti do cilja sem si kriv popolnoma sam, ker sem pač naredil nekaj osnovnošolskih napak med tekom. Nekaj je dodalo še vreme in splet določenih okoliščin.
No pa lepo po vrsti.
Začetek ob 12h v največji vročini. V prvem delu tja 50 km je kar precej vzponov. Začnem lepo počasi, vendar že na 25 km ugotovim, da ne bo dobro. Noge so že težke. Jem in pijem kolikor se le da. Okrog 40. kilomera me dohiti Miro in nato nadaljujeva skupaj. Vročina ubija toda gre nama kar dobro. Vsake toliko časa naju ob poti pričaka Sebi. Za par minutk se usedem, kaj malega pojem in popijem in gremo dalje. Z Mirotom planirava ponoči narediti čimveč kilometrov, da bi ostalo dovolj rezerve za naslednji dan, ko bo res pekel. Upava, da se tudi Zdravko dobro drži.
Na 50. kilometru je čas okrog 5:25 kar je super. Računava, da bi lahko na 100 km prišla pod 12. urami. Po 60. kilometrih začutim, da bom dobil žulje. Malo popustim v tempu, Miro gre dalje. Na prvi postaji z toplim obrokom na 70. kilometru me počaka Miro in pove, da se je že malce spočil in najedel. Ravno tisti trenutek niso imeli juhe zato se odločim, da ne bom čakal in greva dalje.
Na 73. kilometru naju spet počaka Sebi, tam si obujem sveže nogavice in zamenjam copate.
Nato pa sledi prava kriza. Miro šiba dalje, temperatura zunaj je že kar znosna. Meni se pa totalno ustavi. Za 5 km potrebujem pa 50 minut tako, da Miro v naslednjih 15 km naredi za celih 40 minut prednosti.
Kot čudežno zdravilce mi pomaga en Iboprufen in proti 90. kilometru se spet spravim v normalno stanje. Na postaji, kjer bi moral kaj konkretnega pojesti sem preveč evforičen tako, da vzamem samo eno pečeno kurje bedro in šibam dalje. Vmes se skorajda izgubim (celotna proga je v bistvu označena samo s puščicami na tleh, ki so se v temi zelo slabo videle), vendar gre vse skupaj brez večjih problemov.
Na 100 km pritečem malo čez polnoč, tam so imeli tudi prenosnik in trenutne uvrstitve. Miro na trenutnem 26., jaz pa na 29. mestu. Super. Prehitim še nekaj tekačev in prispem na 111. kilometer. Tu sem verjetno naredil največjo napako. Miro, ki je bil pred menoj si je privoščil konkretno večerjo, nato še masažo. Jaz sem imel v glavi samo to, da moram ponoči narediti čimveč kilometrov in da bom že počival drug dan podnevi. Pojem samo neko majhno štručko, ki pa je bila tako papricirana, da je kar žgalo v ustih. Tečem dalje, kmalu me spet dohiti in prehiti Miro. Nekaj časa tečem sam, nakar nepričakovano zagledam kako gresta proti meni Miro in še en tekač. Povesta, da je dalje en odcep in da ni več nobenih označb. Gremo nazaj kakšnih 15 minut in najdemo končno eno smerno puščico. Spet tek nazaj do spornega odcepa, v temi se ne vidi nič, gremo vsak na svojo stran. Tečem malo naprej, nobenih oznak, potem po eni drugi poti nazaj. Kličem Mirota, vendar se nihče ne javi. Končno v temi zagledam eno tekačico z čelno svetilko, ki pa tudi ne ve, če smo na pravi poti. Vseeno grem za njo dalje. Končno spet pridemo do oznak na cesti. Na 116. kilometru se spet dobiva s Sebi. Še zadnje okrepčilo, ker me bo potem čakala komaj na 135. kilometru. Res si je krvavo zaslužila malo počitka nekje ob poti.
Spet pride do hude krize, malo tečem malo hodim. Do jutra se končno privlečem do 135. kilometra. Vmes sem pridelal precej žuljev, ki jih oskrbim (na celi poti so žulji povzročali še najmanj problemov). Upam, da bo kriza minila. Časa je še več kot dovolj, naslednja limitna točka je pri 163. kilometrih - tja je treba prispeti v 24. urah. Spet se začne vročina in res hude muke. Muči me prebava, tečemo skozi neko naselje, nikamor ne morem na WC. Morala je že na psu, toda že pred tekmo sem se odločil ,da bom vztrajal toliko časa dokler se bom lahko premikal. Končno se lahko tam okrog 140. kilometra olajšam, Sebi me zmasira in vzamem si kakšnih 20 minut počitka. Odločim se, da si izmerim pulz in če bo po počitku okrog 150 definitivno neham. Pulz je čist normalen 74 udarcev, zato zberem voljo in se odvlečem dalje. Zadajam si majhne cilje kot je recimo tek do naslednje ulične svetilke ali sence ipd. Žal pa skupaj ne spravim več kot kakšnih 50 do 100 metrov teka naenkrat. V glavi je samo ena misel, da če tudi morebiti pridem do cilja mi to ne bo pomenilo nič. Želim odstopiti, toda enostavno me morem. Največji pozitivni problem predstavlja čas, ki ga je še na pretek, največjo težavo pa dejstvo, da ne morem več teči in da si niti v sanjah ne predstavljam, da bi se še 10 ur tako nečloveško mučil. Sebi me čaka vsaka 2. kilometra.
Na 158. kilometru je ena super okrepčevalnica, ki so jo imeli preko neki triatlonci. Skupaj s Sebi me vzpodbujajo in to mi še da kanček volje, da nadaljujem. Potem sledi strm vzpon in iskanje zadnjih atomov moči, preračunavanje časa in tehtanje realnih možnosti.
Prispem do 163. kilometra, še vedno uro in pol pred limitom. Do konca bi tako imel še 9 ur in pol časa za 49 kilometrov. Sliši se, da je v normalnih okoliščinah časa še zadosti toda, če ne moreš več teči je tudi tempo hoje 5 - 6 km na uro težak. Začnejo se težave z orientacijo, kljub dobro vidnim oznakam zgrešim progo in samo Sebi se imam zahvaliti, da me z vpitjem opozori, da sem zgrešil smer.
Še zadnji obupni poizkus. Z Garminom sem tekel do 73. kilometra, potem me je začel žuliti in sem ga dal dol. Zdaj sem Sebi prosil, da mi ga spet da ker bi tako lahko spremljal tempo in mogoče v limitu prišel do cilja.
Naslednje 3 kilometre sem nekako še držal tempo med 10 in 11 minutami na kilometer do oznake 166 km. Tam sem začutil, da telo ne vzdrži več, da je še samo vprašanje časa kdaj me bodo zgrabili krči. Sam pri sebi sem si rekel, da jebeš vse skupaj in da ne želim crkniti pri teh Madžarih. Malo naprej me je čakala Sebi in odločil sem se, da po malo več kot 23. urah zaključim. Če bi si takrat vzel kakšno urico spanja oz. počitka bi potem mogoče še lahko nadaljeval. Toda, ko sem kasneje zagledal Mirota in videl v kakšnem stanju je sem zdaj prepričan, da sem ravnal prav. Tekma se je zaključila ob 20h, mi smo šli nazaj v apartma malo prej in imel sem priložnost videti še precej tekačev, ki so se vlekli proti cilju. Ob poti ustaviva, da bi malo vzpodbudila enega madžarskega tekača s katerim sem pretekel precejšen del poti. Človek v tistih zadnjih dveh kilometrih ni več vedel v katero smer mora iti. Takrat se vprašaš do katere točke ima zadeva še smisel in če je cilj res vedno vreden vsega tega napora.
No to mora vsak človek ugotoviti in razčistiti sam pri sebi.
Za konec moram čestitati Mirotu in Zdravkotu ter se v prvi vrsti zahvaliti moji dragi Sebi, ki me je neutrudno spremljala celo pot. Brez nje ne bi dosegel tega kar sem. Seveda pa še posebna zahvala vsem vam za vzpodbudo in čestitke in ker ste bili z mislimi z nami.
Če si lahko zamisliš pekel v tekaški obliki je to definitivno bil. V senci 32 stopinj, na cesti verjetno prek 40. Toda preživeli smo, po okrepčilnem pivcu pozabiš na bolečine in težave. Mene je najbolj skrbelo kaj bo po tekmi oz. kaj bo, če me bo ponoči pritisnilo lulat pa se ne bom mogel vstati iz postelje.
Razen nekaj žuljev, bolečin v kolenih in ne pretirano bolečih mišic drugo jutro večjih problemov ni bilo. Če bi bilo treba bi lahko tudi tekel. Toda vseeno bom dal telesu par dni počitka. Glavno, da ni bilo poškodb.
Balaton bo torej še počakal, mogoče spet drugo leto…
Da nisem uspel priti do cilja sem si kriv popolnoma sam, ker sem pač naredil nekaj osnovnošolskih napak med tekom. Nekaj je dodalo še vreme in splet določenih okoliščin.
No pa lepo po vrsti.
Začetek ob 12h v največji vročini. V prvem delu tja 50 km je kar precej vzponov. Začnem lepo počasi, vendar že na 25 km ugotovim, da ne bo dobro. Noge so že težke. Jem in pijem kolikor se le da. Okrog 40. kilomera me dohiti Miro in nato nadaljujeva skupaj. Vročina ubija toda gre nama kar dobro. Vsake toliko časa naju ob poti pričaka Sebi. Za par minutk se usedem, kaj malega pojem in popijem in gremo dalje. Z Mirotom planirava ponoči narediti čimveč kilometrov, da bi ostalo dovolj rezerve za naslednji dan, ko bo res pekel. Upava, da se tudi Zdravko dobro drži.
Na 50. kilometru je čas okrog 5:25 kar je super. Računava, da bi lahko na 100 km prišla pod 12. urami. Po 60. kilometrih začutim, da bom dobil žulje. Malo popustim v tempu, Miro gre dalje. Na prvi postaji z toplim obrokom na 70. kilometru me počaka Miro in pove, da se je že malce spočil in najedel. Ravno tisti trenutek niso imeli juhe zato se odločim, da ne bom čakal in greva dalje.
Na 73. kilometru naju spet počaka Sebi, tam si obujem sveže nogavice in zamenjam copate.
Nato pa sledi prava kriza. Miro šiba dalje, temperatura zunaj je že kar znosna. Meni se pa totalno ustavi. Za 5 km potrebujem pa 50 minut tako, da Miro v naslednjih 15 km naredi za celih 40 minut prednosti.
Kot čudežno zdravilce mi pomaga en Iboprufen in proti 90. kilometru se spet spravim v normalno stanje. Na postaji, kjer bi moral kaj konkretnega pojesti sem preveč evforičen tako, da vzamem samo eno pečeno kurje bedro in šibam dalje. Vmes se skorajda izgubim (celotna proga je v bistvu označena samo s puščicami na tleh, ki so se v temi zelo slabo videle), vendar gre vse skupaj brez večjih problemov.
Na 100 km pritečem malo čez polnoč, tam so imeli tudi prenosnik in trenutne uvrstitve. Miro na trenutnem 26., jaz pa na 29. mestu. Super. Prehitim še nekaj tekačev in prispem na 111. kilometer. Tu sem verjetno naredil največjo napako. Miro, ki je bil pred menoj si je privoščil konkretno večerjo, nato še masažo. Jaz sem imel v glavi samo to, da moram ponoči narediti čimveč kilometrov in da bom že počival drug dan podnevi. Pojem samo neko majhno štručko, ki pa je bila tako papricirana, da je kar žgalo v ustih. Tečem dalje, kmalu me spet dohiti in prehiti Miro. Nekaj časa tečem sam, nakar nepričakovano zagledam kako gresta proti meni Miro in še en tekač. Povesta, da je dalje en odcep in da ni več nobenih označb. Gremo nazaj kakšnih 15 minut in najdemo končno eno smerno puščico. Spet tek nazaj do spornega odcepa, v temi se ne vidi nič, gremo vsak na svojo stran. Tečem malo naprej, nobenih oznak, potem po eni drugi poti nazaj. Kličem Mirota, vendar se nihče ne javi. Končno v temi zagledam eno tekačico z čelno svetilko, ki pa tudi ne ve, če smo na pravi poti. Vseeno grem za njo dalje. Končno spet pridemo do oznak na cesti. Na 116. kilometru se spet dobiva s Sebi. Še zadnje okrepčilo, ker me bo potem čakala komaj na 135. kilometru. Res si je krvavo zaslužila malo počitka nekje ob poti.
Spet pride do hude krize, malo tečem malo hodim. Do jutra se končno privlečem do 135. kilometra. Vmes sem pridelal precej žuljev, ki jih oskrbim (na celi poti so žulji povzročali še najmanj problemov). Upam, da bo kriza minila. Časa je še več kot dovolj, naslednja limitna točka je pri 163. kilometrih - tja je treba prispeti v 24. urah. Spet se začne vročina in res hude muke. Muči me prebava, tečemo skozi neko naselje, nikamor ne morem na WC. Morala je že na psu, toda že pred tekmo sem se odločil ,da bom vztrajal toliko časa dokler se bom lahko premikal. Končno se lahko tam okrog 140. kilometra olajšam, Sebi me zmasira in vzamem si kakšnih 20 minut počitka. Odločim se, da si izmerim pulz in če bo po počitku okrog 150 definitivno neham. Pulz je čist normalen 74 udarcev, zato zberem voljo in se odvlečem dalje. Zadajam si majhne cilje kot je recimo tek do naslednje ulične svetilke ali sence ipd. Žal pa skupaj ne spravim več kot kakšnih 50 do 100 metrov teka naenkrat. V glavi je samo ena misel, da če tudi morebiti pridem do cilja mi to ne bo pomenilo nič. Želim odstopiti, toda enostavno me morem. Največji pozitivni problem predstavlja čas, ki ga je še na pretek, največjo težavo pa dejstvo, da ne morem več teči in da si niti v sanjah ne predstavljam, da bi se še 10 ur tako nečloveško mučil. Sebi me čaka vsaka 2. kilometra.
Na 158. kilometru je ena super okrepčevalnica, ki so jo imeli preko neki triatlonci. Skupaj s Sebi me vzpodbujajo in to mi še da kanček volje, da nadaljujem. Potem sledi strm vzpon in iskanje zadnjih atomov moči, preračunavanje časa in tehtanje realnih možnosti.
Prispem do 163. kilometra, še vedno uro in pol pred limitom. Do konca bi tako imel še 9 ur in pol časa za 49 kilometrov. Sliši se, da je v normalnih okoliščinah časa še zadosti toda, če ne moreš več teči je tudi tempo hoje 5 - 6 km na uro težak. Začnejo se težave z orientacijo, kljub dobro vidnim oznakam zgrešim progo in samo Sebi se imam zahvaliti, da me z vpitjem opozori, da sem zgrešil smer.
Še zadnji obupni poizkus. Z Garminom sem tekel do 73. kilometra, potem me je začel žuliti in sem ga dal dol. Zdaj sem Sebi prosil, da mi ga spet da ker bi tako lahko spremljal tempo in mogoče v limitu prišel do cilja.
Naslednje 3 kilometre sem nekako še držal tempo med 10 in 11 minutami na kilometer do oznake 166 km. Tam sem začutil, da telo ne vzdrži več, da je še samo vprašanje časa kdaj me bodo zgrabili krči. Sam pri sebi sem si rekel, da jebeš vse skupaj in da ne želim crkniti pri teh Madžarih. Malo naprej me je čakala Sebi in odločil sem se, da po malo več kot 23. urah zaključim. Če bi si takrat vzel kakšno urico spanja oz. počitka bi potem mogoče še lahko nadaljeval. Toda, ko sem kasneje zagledal Mirota in videl v kakšnem stanju je sem zdaj prepričan, da sem ravnal prav. Tekma se je zaključila ob 20h, mi smo šli nazaj v apartma malo prej in imel sem priložnost videti še precej tekačev, ki so se vlekli proti cilju. Ob poti ustaviva, da bi malo vzpodbudila enega madžarskega tekača s katerim sem pretekel precejšen del poti. Človek v tistih zadnjih dveh kilometrih ni več vedel v katero smer mora iti. Takrat se vprašaš do katere točke ima zadeva še smisel in če je cilj res vedno vreden vsega tega napora.
No to mora vsak človek ugotoviti in razčistiti sam pri sebi.
Za konec moram čestitati Mirotu in Zdravkotu ter se v prvi vrsti zahvaliti moji dragi Sebi, ki me je neutrudno spremljala celo pot. Brez nje ne bi dosegel tega kar sem. Seveda pa še posebna zahvala vsem vam za vzpodbudo in čestitke in ker ste bili z mislimi z nami.
Če si lahko zamisliš pekel v tekaški obliki je to definitivno bil. V senci 32 stopinj, na cesti verjetno prek 40. Toda preživeli smo, po okrepčilnem pivcu pozabiš na bolečine in težave. Mene je najbolj skrbelo kaj bo po tekmi oz. kaj bo, če me bo ponoči pritisnilo lulat pa se ne bom mogel vstati iz postelje.
Razen nekaj žuljev, bolečin v kolenih in ne pretirano bolečih mišic drugo jutro večjih problemov ni bilo. Če bi bilo treba bi lahko tudi tekel. Toda vseeno bom dal telesu par dni počitka. Glavno, da ni bilo poškodb.
Balaton bo torej še počakal, mogoče spet drugo leto…
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA