En težak tek je bil to zame (ves čas smo tekli v prašne vrhniške klance), a po zaslugi prijaznih gostiteljev (čokolada ne le na cilju, ampak tudi na vmesni postaji - hvala, Barb

), sotekačev, ki so bili ali v funkciji preganjanja medvedov (tisti spredaj) ali pa so mi varovali hrbet, in zanimive analize (ki se ni končala tam, kjer se je začela) sem preživela tudi to in se celo smejala.
Se bom pa jutri na Bledu najbrž bolj sprehajala kot tekla.