No, pa še moje mnenje o teku okol Bohinjskega.
Na ta tek sem se prijavila po "trenutnem navdihu". V končni fazi sem šla tja zato, da bi se imela fajn. Iz tega razloga sem tudi pustila uro doma.
Kmalu po štartu sem ostala daaaleč zadaj. Torej zadnja. Vseeno sem tekla. Sredi gozda in tistih korenin in skal, se je moj gleženj ene dvakrat hudo fejst pritožil. Hvalabogu me je srečala pamet, pa sem si rekla, da itak sem zadnja in nima smisla, da si uničim gleženj. Pa sem hodila. Če je bilo možno sem tekla. Tam nekje na pol poti sem prehitela eno punco. Mislila sem, da pač samo hodi, kasneje sem zvedela, da si je zvila gleženj. Hkrati s tem sem dohitela prijateljico in sva pot nadajevali skupaj. Večinoma v super ultra zen polžji varianti (beri: sprehod).
Šokirana sem bila, ko me je eden od organizatorjev (na poti) vprašal če sem zadnja. Khm... kako pa naj jaz to vem? Madonca, sem mislila, da je to naloga organizatorjev. Torej, če bi jaz padla sredi gozda, bi lahko lih do naslednjega leta čakala, da bi me kdo pogrešil in prišel na pomoč?
No, tale vidik mi je povaril vso dobro voljo.
Do cilja sva pritekli zadnji. Itak. Pa mende so pogrešali še kar nekja ljudi.
Torej če se sprašujete zakaj ste tako dolgo časa čakali na rezultate... jaz sem kriva
Pa da ne bom samo kritizirala: Bučke so bile noro dobre. Pa všeč mi je bilo da smo lahko dobili repete.
Ma majčke so mi všeč... edin zelena barva mi ni
