Zadnje novičke

[Jožko]

Pozdravi ga v imenu Kerlcow iz Baške grape, če boš kaj na vezi z njim!

[INOT]

Ivek se že spušča z Žavcarjevega vrha, čaka ga še zadnji del prek Urbana ali pa od Bobiča direkten spust v Kamnico na cilj.

[uros feldin]

Samo 4 dni nisem bil na forumu, pa toliko novega.

Bravo, Zvone, zares iskrene čestitke ob izjemnem podvigu!!!

Upam, da je tudi Ivan že v cilju ali vsaj čisto blizu......


Bravo, fanta!!!


Lp z Gorenjske, Uroš

[ZdravkoC]

Ivek verjetno že trdno spi.
Upam, da bomo jutri izvedeli kaj več o gozdnih živalih, ki jih je srečal na dolgi poti.

Čestitke še enkrat obema volkovoma iz teritorija gozdnih višav iz obeh bregov nad Dravsko dolino.

[tek_v_snegu]

Z veèjim opisom poti se bom oglasil po službi.

Hvala, ki ste držali energijo med javljanjem.

Zaèel sem ob 11h15 v Betnavskem gozdu, koncal pa ob 20.33 na cesti Kamnice po spustu iz Urbana ( pri kmetiji Skok ).

Sedaj so šele porasle želje in ideje kako zadevo narediti še boljšo in gladko.

Najbolj zanimivo je , da ti je praktièno na hišnem pragu pa vseeno zelo zanimivo in pestro.

Ja kmalu bo treba spet ponoviti .

Do takrat pa si bom še vzel èas za detajljo spoznavanje po delih ali zibka
po Dravski dolini ( ko greš s kolesom ali peš in se poguncaš iz kakšnega vrha na eni strani doline na vrh na drugi strani ).

Sem se vprašal kaj bi lahko bilo bistvo sporoèila predvsem nam Štajercem, Korošcem gorskim maratoncem, ki se lotevamo Pohorje Kozjaka. Ko sem gledal strugo Drave iz Kozjaka sem pomislil na Dravo.

Hmm bo treba enkrat speljati eno traso od izvira Drave do Maribora .

Prijeten dopoldan in tisti, ki ste na tak prelep dan kje v naravi vam že zavidam. .

[Jožko]

Čestitke Ivan tudi z moje strani, lepa tura, ki se jo bo potrebno lotiti v prihodnosti. Saj nam boš za vodiča kaj praviš. Pa dobro regeneracijo ti želim.

[klopotec]

Odlično. In že razmišljaš o ponovitvi. Je pa res, kot praviš. Mariborčani imate krasno darilo narave. Levo Pohorje, desno Kozjak, v sredini Drava. Kje že izvira Drava?
Torej jaz krenem v soboto zjutraj iz Dravograda. Ne glede na to do kam bom prišel in v kašnem času, vem da bom užival.

[tek_v_snegu]

Kje že izvira Drava?

Dobiaco ( ITA ) / Toblach ( NEM ) / Toblaško polje ( SLO )

http://www.drauradweg.com

[tek_v_snegu]

Ob 11h se pridružim dopoldanski atmosferi v Betnavskem gozdu:

osamljen tekaè, ki dela kroge po gozdu,
starši z otroci "adrenalinskih rekvizitih" pritjrenih na vsega vajenih drevesih skromnega mestnega gozda...

Manjkal mi je samo 4-nožni tekaški partner pa bi to bil povsem domaè tekaški krog èez Bolfenk, Areh v Pekre in nazaj. Vse je dalo videz domaènosti. Povsem tiho in obièajno.

Skok èez prometno Streliško. Ne bo nobene bonitete tudi èe grem na oooonkraj Pohorja èez Dravski most pa nazaj v mesto.

Po zelenih skritih otoèkih gozda izogibajoè se razritih travnikov do apartmejskaega naselja za hotelom Bellevue, markirana pot Ruška koèa, Bajgot pri Šumiku. Niè posebnega. Nad Bajgotom oz. lokacijo bivše drèe nad Lobnico že med vzpenjanjem na cesti opazim par, ki opazuje karto Pohorja. Prijeten pogled... Preden stopim na gozdno cesto da se izognem nepotrebnemu vznemirjanju zaradi mojega glasnega dihanja zaènem glasno nasilo pokašljevati. Nisem ju želel v preseneèenju prestrašiti. To se mi namreè dogaja zadnje èase ko teèem na poti do Areha do kakšne skupine. In ta zadnji v skupini se mora sooèiti s preseneèenjem ko naenkrat zasliši moje dihanje. Gospa in gospod oba poznih srednjih let. Gospa zaène s protokolom : ali ste od tod ali poznate. Skoraj nasilno sem prekinil ta protokol rekoè da se meni žal mudi in bi takoj želel vedeti kako konkretno lahko pomagam. Seveda jih je zanimala pot na Pesek. Standardna dilema za vsakega, ki prviè preèi Pohorje in ga na tej toèki zmedejo smerokazi: pot na Pesek preko Klopnega vs Preko Treh Žebljev.

No smo se hitro razumeli. Pa naprej.

Na Pesku spijem dva èaja in pojem tri od nekaj doma pripravljenih palaèink.

Vzpon na Lovrenška - niè posebnega. Bilo je nekje pozno popoldne. Pohodnih turistov iz Rogle veè ni bilo. Le èrnolaso mlajše dekle v tekaški opremi me je presenetila v teku iz smeri Lovrenških jezer proti Rogli.

Na Lovrenških èeprav vedno oèaran nad mirom tokrat nisem našel razloga da bi se zadrževal. Po 10 do 15 minutah teka na travnatih poljanah med Lovrenškimi jezeri in spustom v gozd sedla Šiklarica naletim na grmovja borovnic. Ne morem se upreti in zaènem zobati. S kotièkom pozornosti opazim jezerce boljše reèeno nekakšen škaf kjer se je nabrala voda. Ko se vrtim okoli grmièevja da uberem debelejših borovnic stopim na del grmièevje toèno zraven jezerca. Misleè tukaj pa ja ne bo vode v preseneèenju zavpijem "shiiit". Vmes pa me je zmanjkalo v potemneli gosti vodi. Hvala Bogu samo leva noga je bila v vodi in sicer malo nad koleni sem še èutil no ja recimo prijeten hlad.

Tako je ušel smisel odloèitve, ki sem jo sprejel dan prej ko sem poslušal nekaj kratkih Zvonetovih vtisom po mobilcu. Da je namreè zaèel na Kozjaku in da je koj na zaèetku pri vzponnu na Sv. Duh že imel mokro v supergah. Jaz sem na podlagi te informacije se odloèil da bom do Sv. Duha ostal suh. Bolj posledica travme in bojazni ponovitve junijskega poskusa ko sem zaradi padavin bil že na Pohorju ves mehurjast v nogah . Ampak desna noga je ostala suha. Leva pa je copotala ob vsakem koraku: pljac, pljac... spomin na Zdravkoc v preèenju Pohorja februarja .

Na Ribniški naroèim dve coca-coli , pojem še preostale tri palaèinke in v spomin mi prileti Zdravkotova zimska dilema : ali ima smisel preobuti nogavice, ko pa bodo te itak spet mokre. Niè preobujem se. Imel sem namreè rezervni par v nahrbtniku. In rekel sem si ...super morda po drugem poskusu ( dve nogavici ) pa bom že posušil notranjost pohodne obutve ( ne bom delal reklame ker je to ena mojih najbolj neumnih investicij letos poleti - kveèejmu bom kje napisal kot alarm NE KUPUJ za dolge pohode - pa firma slovi po opremi za pohodništvo, trekking, ... ).

Tako sem se preobul in nadaljeval. Kar mimo Grmovškoevega doma , Partizanke pa sem že na Kremžarci. Pri Slomškovemu spomeniku zazvonim na zvon in dam èelno baterijo na glavi.

Pred domom nekaj silhuet misleè par mimoidoèih planincev ali rekreativcev iz slovenj Gradca. Pozdravim jih in se kaj dosti ne zavzamem za naèin s katerim so mi odzdravili. Zdelo pa se mi je da ni bilo niè kar se sliši na Zdravo, Živjo, Dober veèer,....

V koèi še ujamem stara znanca oskrbnika. Simpatièno oskrbnico in njenega moža Matjaža. Ona me takoj prepozna. Vedno ji namreè presenetim v poznih urah ali sam ali v preteklosti z Zvonetom .

Hitro mi referira seznam ekstremnežev, ki so bili v preteklih dneh tukaj.
Nekaj K24 korošcev, ki tu redno trenirajo pa nekaj trekkingarjev, ki so bili v Peruju. In poèastila me je z opazko, da so se spomnili tudi name, kot da bi vedeli da bom naslednji dan tukaj. Namreè v pogovru sva se ustavila pri enem kolesarju ki je po Koroških hribih kolesaril v enem dahu 22ur. Tako, da zgleda da se ideja teka/marša v enem dahu vsaj 24 ur seli tudi na podroèje gorskega kolesarjenja. Upam da so nežnejši ...tako ponoèi strašiti po stezah s kolesom po gozdnih stezicah mora biti kar stres mar ne
( hmmm moji dogodki naprej na trasi )?

Po dveh coctah se spravim iz toplega ozraèja Kremžarce. Na odhodu še zaslišim ljubeèe zveneè nasvet oskrbnice svojemu možu zakaj ima probleme z ušesom ( ki ga je bolelo ). Medtem ko sta bila na odhodu noseè stvari v avto ( namreè v ponedeljek zveèer do srede zjutraj zapreta koèo ) me vprašujoèe oceni: Da pa jaz nimam problema z zdravjem ko toliko teèem po hribih. Pridušeno se nasmehnem in niè ne reèem mislim pa si: ali se ji zdi to zdravo tako ponoèi letati po hribih in strašiti živali .

Ko se odpravim na izohdišèe za markacijo po Šisernikovi poti ugotovim za tisto skupino silhuet, da gre za skupino Èeških planincev, ki so tukaj taborili.

Šisernikova pot...v dolino...splet gozdnih cest, ki se križajo kot pri kakšnem matematièno/logistiènem problemu iz teorije grafov. Zmeda..pa slabe oznake pa izmenjava hudourniškega jarka, strme teène poti v zgornjem delu, kjer ti grušèevje kamenje ne dopušèa lahnega teka ( še posebej ne èe imaš mokro v obutvi ). Skratka zveni na kakšnen Velebitski mit, ko te po celem dnevu in noèi zjutraj èaka zdolgoèaseno korakanje po kamenjastih poteh nad Senjem in pritiskanje na žulje.

Ampak Šisernikova pot ni samo to.
Je tudi lepo osvetljena cerkev Sv. Ane pa cel splet razpel in kapelic na križišèih, pa spust po hudurniškem jarku, pa poti med kmetijami pod jablanami. Je nekaj posebnega ponoèi opraviti Dravograjsko gugalnico.

Svetleèe oèi divjadi ponoèi. Ne samo divjadi tudi maèke, ki si privošèijo izlet globlje v gozd. Ko sem bil najbolj zdolgoèasen na enem takem prehodu iz gozdne poti na glavno gozdno cesto ( eno izmed mnogih križišè-Šisernikova pot je dejansko pot križišè mi pozornost prevzame par svetleèih oèi ki me gleda iz gošèavja. Zakaj sem postal pozoren? Saj sem celo noè se sooèal s temi pogledi! Ali maèke na robu gozda
( prepoznam jih ker utripajo z oèmi ) ali srnjad ( nemirno te opazuje in jih niè ne zmoti v kolikor nisi glasen v hoji ali teku ) ali podobno gamski
( ampak teh ni tukaj ). Ampak ta para oèi sta bil posebej zanimiva. Namrec eden par je bil negiben , drugi par pa je obraèal pogled tako, da jaz kot gledalec sem to videl kot ugašanje odseva. Kot bi soncu nastavljal ogledalo in svetil potem pa bi obraèal ogledalo v težnji da ohraniš odsev na ciljni toèki kjer ti pleše odsev. Tako sem se namreè jaz zaèel obraèati in vrteti v želji da ujamem še drug pogled. Morda nisem bil preprièan da gre za drugi par. Stopil sem proti gošèavju. Odgrnil tiste nekaj vej. Prizor, ki sem ga ugledal na vsega meter in pol mi bo verjetno ostal vse življenje.
V varstvu zelenega podrastja borovnièevja sta ležali dve srni. Ena veèja in ena manjša. Prav mirno sta opazovali, Tista manjša bi lahko bila mladiè. In tiste je tudi obraèala pogled. Nobenega vzemirjenja kar zaslepljeno sta motrili snop svetlobe iz moje èelne svetilke. Èutno raznežen grem se umaknem in okoli mene zaène kar vršati. Opazim trop v gibanju . Mislim da je bil eden srnjak kolikor sem videl ampak sodeè po šumu jih je bilo veè. To gozdno idilo je prežel naenkrat ropot crosserjev iz doline.

Konèno pridem do finala te poti. To je spust po hudourniškem jarku. Teèen zato ker se pod že gnijoèim listjem skrivajo pasti v kamnih in preèno ležeèih vej ali ostankov posekanih dreves ob katere se lahko hitro spotakneš in si sredi noèi tam kjer si noben ne želi.

Ampak tokrat je jarek bil èist po cel dolžini. Hmm nisem si mislil, da mi bo seènja dreves kdaj tudi v olajšanje. Namreè vleka hlodov po jarku navzgor je povsem oèisitla jarek. In tako sem skakljal kot srna sredi noèi po cca. 2 km spusta po jarku navzdol. Toliko navdušeno, da nisem bil veè preprièan kjer moram iz jarka ven in preklopiti na finale finala in sicer na strmo poboèje kjer kot a bi Pohorje se prav želelo sesuti na Dravograjsko železniško postajo. Mislil sem da sem že na tej toèki preklopa ampak sem v nekem stanju lenobe šel kar nazaj v jarek in se še dalje ugodno spusšèal. Seveda predaleè. Ampak to niti ni bilo tako slabo. Zaèuda se spet pojavi v jarku par svetleèih oèi. Opazim mlado maèko ( deloval mi je kot mladiè ). Zaènem ga nagovarjat ( kot da me razume ), kaj da poène tukaj v gozdu. A da on pa že tako obvlada gibanje po gozdu...potem še opazka, naj pazi da ga kakšna sova uharica ne èapne. Mladiè kot da mi je rekel Ja bom pazil in se zavihti v hrib in izgine v gozdu.

Ko se je jarek konèal sem prišel na eno ovinkasto makadamsko cesto, kjer sem lahko lep ougodno tekel cca. nekaj kilometrov v dolino.
Na trenutke sem med drevesi opazoval odseve luèi in se spraševal ali bom prišel ven kje ( Bog ne daj ) v Otiškem vrhu ali morda celo v samem Dravogradu. Urejen niz luèi ( vrstni red ) mi je vlival optimizem misleè morda pa je to Dravograjski most. No pa èetudi bom prišel ven pri novourejenem krožnem prometu ( Èrna, Slovenj Gradec, Dravograd ) to ni tako slabo. Tako sem se sprostil in opazoval prijetno okolico. Tako sem si celo privošèil da sem se ustavil pri enem spomeniku oz, kamnu. Ko usmerm snop èelne svetilke na napis preberem, da gre za spomenik padlim v staro jugoslovanski vojski, ki so leta 1941 branili tukaj vpad Nemcev in se poskušali spoprijeti z njimi. Menda jih je 23 tukaj padlo.

No še ena zanimiva tema, da si èlovek pogleda kaj se je tukaj dogajalo v navidez povsem nepomembnem delu Slovenije.

Prihod v Dravograd. Hmm moja nadutost in usmerjenost ko sem poslušal oskrbnico na Kremžarci kdo vse je v preteklih dneh bil na Kremžarci me je drago stala. nisem si namreè napolnil vode. Odvisniško sem pomislil kje bi lahko dobil steklenico coca-cole. Spomnim se prizora iz knjige Dean Karnazesa ko mu na "highway" sredi prerije Pizza Delivery Man "cin cin tidl du" pripelje naroèeno pizzo in coca colo ( nujna pijaèa nekaterih ultra maratoncev ). Na kolodovru ob pol dveh zjutraj vprašujoèe poglejujem po "kafièu" v katerem sva lani z Zvonetom imela majhen poèitek ob coca coli in vodi ter kratko dremanje. ponedeljek ponoèi jaz pa bi želel še odprt "kafiè". Skupina mladih v èrnem audiju s Ce registracijo me gleda skozi avtomobilske šipe ( na glavi sem še vedno imel èeln svetilko ) in v soju uliènih svetilk opazim jihove nasmeške. Prekinem to atmosfero s kretnjo pozdrava nakar eden od fantov odpre vrata in me vpraša èe lahko kako pomaga. Verjetno sem bil zanimiva pojava: èelna svetilka, nahrbtnik, dolge tekaške hlaèe, športna majica z dolgimi rokavi ter vprašujoè obraz, notranje pa hrepenel po navadnih dobrinah kot so kozarec hladne vode ali steklenici coca-cole . Ja niè sem odgovoril fantu. Mislim , da mi je bilo bolj nerodno in še mi ni bilo tako hudo da bi premagal to nadutost. In sem se kar zahvalil in šel v smeri Dravograjskega mostu. Najprej sem zavil na desno proti Mariboru misleè morda je odprta Petrolova èrpalka, morda je kje kakšen avtomat ( heheh potrošniška razvajenost )...Vse zaprto.

Potem grem na drugo strani mesta v tim trgovski del Traberg, kjer je hotel misleè hotel je odprt in bom lahko napolnil vodo, morda celo kupil coca-colo . Niè...Po cesti gre dekle tako ponoèi in sem se spraševal po razlogih zakaj v tako malem mestu kjer se niè ne dogaja bi nekdo hodil po cesti? Morda pa je kje kakšen kafiè odprt ( odvisniško v stilu pesmi Janeza bonèine ) . Ma niè. Nekako sprejmem situacijo in se vsedem na stopnice kioska s sadjem pri albancu, ki mi rešuje s svojimi lubenicami in ananasi kolesarske prihode v Dravograd iz logarske ali pa iz Avstrijske koroške...in sanjal o tistem svežem sadju. Nahrbtnik na rame, vstanem se iz stopnic in gremo v smeri naselja nad Dravograd koder vodi pot proti Ojstrici in od tam Košenjaku.

Grem skozi naselje lepih novih hiš z ograjami in varnostno usmerjenimi vrati kot bi gledal prizore iz kakšnega naselja v Beverly Hillsu. Poglejujem na dvorišèa, èe bi kje ugledal kakšno dvorišèno pipo.

Ta meditativni izhod iz mesta me pripelje do gozda. Nekako mi je bilo neznano. Moj problem tukaj je namreè da tukaj hodim na kozjak proti mariboru podnevi v dveh naèinih: kot kolesar ali kot pohodnik/tekaè. In ta dva naèina zahtevata razliène poti èeprav se malo višje obe poti združita.

Ampak tako kot sem bil malo razsejan in nesiguren. Èeprav pa sem bil na na pravi poti. V tem stanju igledam na gozdnem robu èudno žival za to podroèje ( vendarle gozd ) in izven naselja ...domaèega zajca kunca. Èrno bela žvalca je neakj kopala in poskakovala. Niè nisem bil kaj zavzet zanj. Ampak nadaljna pot me je privedla do toèke kjer sem se odloèil da grem nazaj in ponovno zaènem znova na križišèu poti ( Gorièki vrh ali preko Ojstrice ). ko sem šel skozi tisti prehodni gozd priskaklja tisti zajec pred moje noge in kar omahne. Ooops...kar pred mojimi nogami omahne in se ne premakne. Izèrpan, poginil? Nobene krvi, èutil sem njegovo izèrpanost in ves umazan od gozdne prsti. Malce nenavadno , še bolj nenavadno pa ...kje si mene našel da boš tukaj oginil pred mojimi nogami. Dvignem ga za ušesa in odnesem na malo dlje kjer je bila trava in ga psotavil pod grm.

Res nisem bil pripravljen kako bi ukrepal in kaj naredil.

Prvo kaj sem pomislil p otem dogodku: tukaj bitje umirja jaz pa hrepenim odvisniško za to neumno CocaColo. In ta zajec in ta žalosnti prizor
( malo perverzno ) sta mi dala moèi, da sem se zagnal proti košenjaku , uredil dihanje in pozabil na vodo, na potrebo po energiji...Ob poldveh sem štartal iz te toèke in še pred èetrto bil tik pod vrhom košenjaka.
Tukaj me je zopet aèela muèiti žeja. In kako sem bil vesel svežih od rose , hladnih borovnic. Kar ustavil sem se. Nad mano se je odprlo nebo , kristalno èisto. Spomnil sem se noènega programa na radiu slo1 in intervjuja atronomam ki je govoril o svetlobnem onesnaženju v mestih in primestju. Nad mano so šibali zvezdni utrinki, jaz pa sem v sklonjenem položaju pobiral borovnice in jih poželjivo stiskal v ustih in užival v tekoèini. Hmmm kako sveže je delovalo.

Tako sem porabil cas do pete ure ( morda kakih pet minut prej ) šele takrat sem se odloèil da prekinem to perverzno regeneracijo in se odpravil prav na vrh in potem v smeri vzhoda po grebenu in še v temi pogledoval kdaj se markacija obrne prot Lontharju. Namreè AUT markacija te vodi naprej do Sv. Urbana , slovenska pa je s spoti noter v gozdu in temi zlahka ti uide zavoj v gozd kjer se potem usmeriš na slovensko južno poboèje Kozjaka. Èeprav sem imel ambicije da bi do Pernic šel preko Sv. Urbana sem se sedaj odloèil, da bom kar ponovil Zvonetovo kombinacijo in ta izziv s preèenjem vseh kontrolnih toèk Kozjaka v scenariju Pohorje-kozjak oz. Zg Podravje 30ur prepustil nadaljnim mirnejšim treningom. Tako pridem do lovske koèe. To je tam kjer skozi "lulek" teèe sveža in tako dobra voda. koj si naredim jušni napitek in èeprav me je zeblo sem se oživljal v optimizmu in si zaèel žvižgati ter peti. Enako kot prej pri borovnicah in tistem odprtem nebu z utrinki in zvezdami.

Na cesto do Pernic sem prišel pri lesenem weekendu ki ima na dvroišèu zanimivo iz lesa narejen neke vrste indijanski šotor oz, zemljanko oz. ..ne vem morda ka jv zvezi s kobanico ( kobansko...) morda pa samo eksperimentiranje lastnika in igranje z zanmivim funkcionalnimi objekti.

Po cesti kombinacija marša in teka. Malo lenobno sem se vlekel in si zaželel spanca. Hmm verjetno prehrambeni konflikt borovnic na tekoèi sladkor prej popite cocte in coca cole...
Skratka pridevam se na Pernice in pri cerkvi Sv. Juda Tadej se nisem mogel upreti da se v soncu vležem malo na travo in uživam v idili jutra.

Spust v Bistriški jarek...Na pol poti kjer pot seka dvorišèe s staro leseno hišo in imajo teènega psa, ki pa je teèen zgleda samo èe ga presenetiš me
pozdravi zarašèen gazda z dobordušnim dovtipom: A danes pa tako zgodaj? Malce navdušen ker sem v tem videl sprejeanje mene skoraj kot domaèega tod po drugi strani pa se vprašal kako zgodaj ..saj je ura že èez osem zjutraj?!?

Bistriški jarek in tek po asfaltu kot bi tekel po žebljih ali kot da bi imel nekaj v obutvi, Blazinice v tistem mokrem copatu so rasle. O ne že spet ...pa saj to ni juniij in tukaj je lepo sonèno vreme .

Vzpon na Sv. Primož. Uberem enega gobana. Na zaèetku gozda kjer so obori za zaprto jelenjad sem sreèal simpatièno maljšo družino
( verjento lastniki ) ki so skupaj zbirali vejevje in ostanke podrtega drevja. Prijazno se pozdravimo jaz pa dalje navzgor proti Sv. Primožu. V ozadju z seboj še slišim jezni glas oèeta verjetno ker nek hlod oz. debela na pol preperela veja ni padla v pravi smeri ???.

Od Sv. primoža teèem kot blarina po prstih do zavetišèa pri glavarju.
Ja prej sem še ob spustu iz Pernic poklical starega gazdo ( tak imamo dogovor vsaj pozimi ko hodim tod s kolesom da ima gazdarca èas prirpaviti žgance ) da prihajam. Saj ne vem èe je to bilo ptorebno sedaj.
No takoj si izprosim dve cocti. Poskušam se izpogajati za kakšno juho.
Nekako nisem bil navdušen kaj bi lahko dobil. Ob lobiranju gazde me je gazdarca potem ko sem že opustil vsako upanje in se ulegel na sklop na soncu in sonèil tisto mehurajsto nogo in sušil obutev, mi je prišla s skledo prežganke ( kot sem prej namignil ) iz tistim gobanom in zlomljenim jajcem. Juha da bi še englci jedli so rekli vèasih. Noter ni dala soli kot sem prosil ampak sem samo vsipal jušno osnovo v prahu ki sem si ga vzel od doma. Omeniti še velja da je to juho gopsa prinesla ko sem zadremal v cca. 10 minut in to tako trdno da sploh èutil nisem da obstajam na planetu zemlja . Kar kulturni šok, ko sem se znašel pred polno skledo juhe. skrb, da mi mora prinesti še krožnik sem kar odpravil in se požejivo spravil na skledo juhe , še tista zajemalka me ni motila ko sem se zadeval ob njo z žlico.

Medtem je prišel Jože. Prijeten možakar ki ga vedno zanima kakšno kolo imam pozimi in ga vedno vidim v akciji. Vedno je priden na kmetiji in se mi zdi da bo zdaj zdaj kar šel dalje èeprav se pogovarja. Torkat je prišel s kolesom na katerem je imel grablje. Izmenjava vljudnostne dovtipe, èeš danes pa sem jaz peš pa on na kolesu , da sva obrnila vloge.

Juha zaužita...noge zaèuda suhe in spet zamenjam nogavico. Tako ce bo se naprej kriza pa mi ostanejo sam se rezervne spodnje hlace da jih dam na nogo. Ko sem stopil na noge sem zacudda zacutil priejten suh obcutek.
Tudi goratex je prisel do izraza in dihanje ker je levi del obutve zgledal dokaj suh ??? Pa to je super. Sveeeet je leeep. Še posebej potem ko sem opazoval Dravo in otok pri Vuzenici ...v sonènem dnevu, pripekajoèe sonce ter južni suhi veter. Tukaj gor na panoramski cesti pa atmosfera za umret od prijetnega razpoloženja.

Trije Kralji ( malce prijetnega spomina na koroški trekking , šmrc šmrc ) potem spust v Radeljski potok. Mosta ni veè teèno skakanje preko kamnov...pa da ne bi sluèajno mi kje zdrsnilo na mastnem kamnu pa da še enkrat ovlažim noge ....

Potem k Ž...do gostilne pod Radelpassu ( kako že Ž....??? Zvone, no Klopotec ti boš naslednji pa boš povedal ). Gazda je bil v Radljah. Vedno ga zanima ko preèimo Kozjak in vedno se sopomni ko smo z Zvonetom pred petimi leti naredili pravo kampanjo iz te trase: podpora, zamenjava oblaèil, obutve ....ma profi...pravi ultra-tekaški turisti z celotnim strojem in organizacijo.. Lahko bi odprli agencijo za ultra-tekakški turizem . Gospod je bil v dolini v Radljah po nakupih zato pa sem imel prijeten razgovor z njegovim sinom prijetnim in urejenim mladenièem. govorila sva o problemu dreves ( škoda ob zadnjih nevihtah )...mene je zanimala ostanek stare tlakovane ceste...ooops sem že dobil vire...in star obcestni kamen z letnico pred 19.stoletjem koder gre markacija za E6..skratka zanimiv zgodovinski spomenik po katerem teèemo in planinarimo...
Omenila sva Zvoneta ki je bil tukaj pred dnevi.
Potem nase nahrbtnik in naskok na Kapunar.

Evo sedaj vem zakaj nisem delal najprej Kozjaka in zakaj sem trmast zagovornik da je Kozjak za lep sonèen dan, Pohorje pa za noè.
Pot na Kapunar...vlažna zarasla. Med visokim rastjem kanali s kamenjem in se spotikaš in mimogrede stopiš v vodo. Sedaj sem vedel kaj mi je Zvone omenjal p otelefonu. In èe ta del delaš ob spustu pa še kje v mraku zna biti zelo teèen. Pritrdil sem si na svoje argumente in se spomnil Klopotca in na njegov pplaniran podvig preèenja kozjaka.

Vrh Kapunarja me ni veè vznemirjal. Sem šel kar naprej. Imam pa prijetne spomine. Tukaj sem tudi ujel morda prav meni namenjen trenutek o pivezavi narave in zdravljenju ( referenca jaz kolesar i nsreèanje z gospodom ki me ustavi med kolesarjenjem v hrib s polno vreèko zelenih divjih jabolk prav iz vrha Kapunarja - ne vem veè katero leto nazaj ).

Potem spust...podplati so zopet zaèeli peèi predvsem leva noga.
ko pridem do table ki je vèasih oznaèevala planinski mejni prehod Remšnik se obrnem v smeri planinskega zatoèišèa Hubenlenz.

Po gozdnem hodniku in hladu se presentiva z AUT lovcem ki kot stražar maršira po urejeni poti. NA hubenlenzu ( malo teèen zaradi pekoèih nog ) me draži z laježem hišni kuža. Na oèeh je imel èudne tvorbe kot neke tumorne blazinice ( lahko da je taka pasma ) ampak bolj verjetno da je to nek simptom bolezni. Potem ko se ustalim na dvorišèu, napolnim vodo se je tudi kuža umiril z laježem. Pogledam tisto prijetno koèico Nerven klinik...nikjer nobenega. Preobleèem majico in naprej po gozdnem hodniku do Sv. Pankracija. Tukaj nisem zgubljal èasa. Èeprav je meni to najljubša toèka na celotnem Kozjaku. Prav neki mr zaèutim tukaj. Še posebej ko pridirjam iz Radellpasa s kolesom sem. Spust na cesto in preèkanje meje ter vzpon ob kolonadi elektriènih stebrov na gozdno pot do mejne kmetije Moèivnik...( referenca žig, ... ). Potem vzponèek po asfaltni poti na AUT strani do bivše JNA karavle ( ropot kovinskih vrat in hiša duhov )...Potem pa po grebenu in zadnji vzpon na Sv. Duh.

Od tukaj dalje so se zadeve zaèele odvijati zelo hitro.

Žavcarjev vrh in naenkrat sem bil na Gaju ( Sv. Križ ) nad Mariborom.

Ob spustu iz Gaja sem bil nagrajen še z uperjenim in preseneæenim pogledom lisjaka, ki je prihajal iz smeri vinograda potem pa ubežal v gozd. Rdeèasta barva, bel pas kožuha, smukasta nagajiva glava, košati rep...kako lepa žvalca...mrak se je že najvljal...prihod pod Bobièa...in potem vzpon na Urbana nad Mariborom in pogled na osvetljeno mesto. Nekaj solzic na oèeh ko vidiš svoje mesto potem pa dol...in vleèenje nog po Rošpoški cesti...ne vem èe se mi ne bi splaèalo še iti v smeri Piramide nad Rošpohom......prijetna tekaška trasa...V Kamnici sem vsedem kar na asfalt in sporoèam mojo novico. Malce mi je slabo...ne vem èe bi bruhal...malo me je kuhalo...v mestu si na to stanje privošèim ? DVE VELIKI KEPICI SLADOLEDA : limona in borovnica...doma spijem liter in pol domaèega jogurta, ki sem ga dobil pred tekom v weekendu ( Hvala Hvala Hvala ker mi je rešil življenje ) ....

In to je to...

Vsem hvala za energijo na poti, za SMSe, klice in tiste ki ste pisali sled na forumu. Tako sem dobil nagib kot bi rekel zvonetu...zakaj pa ne bi tako preizkušnjo razvil do te mere, da postane nekaj stalnega ...kar lahko ponoviš kadarkoli hoèeš. Saj jo imaš na domaèem pragu.
Vsi ultramaratonci pa vemo kaj šteje pri teh preizkušnjah...kaj je tisto kar nas vleèe...regeneracijska faza ko se telo krepi in obnavlja in ob potrpežljvosti se ti kar vraèa pozitivno razpoloženja in svet postane še lepši verjetno zaradi vsega tistega drevja in grmovja in žvadi ki so ti v takem konstrkutvnem stresu družabniki in partnerji.

Aja...
Na grebenu okoli Kaple...robide robide...kako so dobre...signal Klopotcu...
Èe si boš vzel èas za robide...ti sploh ne bo problem...

aja še to lani sva s kolegom nosila kolesa èez Košenjak in sva šla do Urbana. V tem èasu robide, maline in to debele...ne vem morda sploh ne bos rabil malice...ampak kaksno plastièno posodo, da si ubereš za nahrbtnik. Potem pa samo malo sladkorja èez pa imaš odlièen energetski vir...

[tek_v_snegu]

Èestitke Ivan tudi z moje strani, lepa tura, ki se jo bo potrebno lotiti v prihodnosti. Saj nam boš za vodièa kaj praviš. Pa dobro regeneracijo ti želim.

Hvala Jožko.
Bom poèašèen, èe bom lahko izkušenim hribovcem pokažem nekatere skrivnosti Zg. podravja. Pa ne bom preveè pokazal, da bo ostalo še za drugiè. Tako da bo ves èas ostalo malo napetosti še za naslednje leto.

Pohorje Kozjak je zelo naporna trasa ( predvsem zaradi dolžine in non-stop menjaver ritma ) je pa po drugi strani full zanimiva ker jo lahko delas tudi jeseni. Takrat je najlepsa zarad zlatih barv. Lepa pa je tudi spomladi zaradi vodotkov in za spremembo tudi letos poleti ko je veliko vode in potokov.

Prijetno v Baško grapo.

[zvone]

Pozdravljeni ultramaratonci on ostali člani TF!

Posredujem še obljubljeno poročilo ...

Kot sem že napisal, po "nekaj" neuspešnih ponovitvah, je že bil čas, da mi kakšna ponovitev tudi uspe...

Recept je tokrat bil : čim manj krame na sebi in čim boljša pripravljenost ...
(imel sem le energetske tablete Dextro in meh za tekočino )

Žal, se mi nihče ni pridružil, toda to zame ni bila nobena ovira, saj sem Kozjak in Pohorje že "dostikrat" delal sam in nisem imel nobenih pomislekov.
Ko se je petkovo "deževje" umirilo, je napočil čas za štart. Načrt jr bil, da v 18-tih urah "dokaj svež"pridem v Dravograd (čez Kozjak) , potem pa napadem še Pohorje (v nedeljo, ko je več pohodnikov na poti ...).

Prva "ovira"se je pojavila na delu spusta z Žavcarjvega vrha (mokra trava do pasu, koprive do vratu), ampak na "mokre nogavice in teniske se nisem oziral". Vreme je bilo prijetno sončno in napredoval sem po načrtu .... Na Duhu sem si privoščil toplo gobjo nedeljsko juho in nadaljevanje je bilo še bolj hitro. Ustavljal sem se vsako uro za cca 3 minute, pred vzponi pa tablete ... V predvidenem času sem prišel do Kapunarja in Radelj kjer sem si privoščil jajca z šunko. Pred temo sem želel priti do Bistriškega grabna , kar mi je uspelo. Vzpon na Košenjak in spust sta šla gladko. V Dravogradu sem bil po 17,30 h teka in hoje. Pogumno sem se zapodil v blatno Šisernikovo strugo proti Kremžarici. V noči so mi prav prišli odtoki vodnih zajetij kmetij, tako da mi vode ni primanjkovalo. Dokaj pozno sem prišel do Kremžarice (noč me je očitno nekoliko upočasnila). Oblekel sem suhe nogavice in pogumno štartal proti Kopam. Dan je bil lep in tek po grebenu je bil pravi užitek. Kar hitro sem prišel do Ribniške koče in Lovrenških jezer. Žulji so začeli "delovati" vendar sem jih uspešno "ignoriral". Na Pesku sem si privoščil okrepčilo ( gobovo juho) in se zapodil proti Šumiku.
Ogovori me kolesar -glej ga "naš Matjaž Ž". in mi dela družbo na delu poti ( hvala Matjaž) . Kar hitro sem na Šumiku. Bal sem se vzpona proti Arehu (upravično), ampak je šlo nad pričakovanji. Od Areha naprej pa le tekaško, prav užitek so mi bili predvsem manjši vzponi. In sem že pri Belviu. Pred mano "strm spust", žulji na prstih in nekoliko otečena kolena .... Po tehtnem premisleku se odločim "experimentirati". Če sem nepoškodovan prišel do tod, poškodbo ne bom riskiral": Odločim se, da spust ( 700 mvr) opravim "ritensko". In je kar šlo ... Nekaj "mladincev" se je nekoliko navzelo "mojega stila" in me prehitelo, ampak do Arene sem le prišel v uri in 20 minut- "živ in zdrav".

Kot sem že napisal, tokrat je ta tek bil "en veliki užitek" in prepričan sem, da "recept za uspešno ponovitev " tkrat imam.

Torej, prej ali slej se bom spet podat na to prelepo pot, upam, da tokrat v družbi vas - ki ste me vzpodbujali.

Spoštovani ultramaratonci - vzemite si čas in trud za to naporna, a prelepo pot- ne bo vam žal!

Lep pozdrav iz Maribora! Zvone

[andreya]

Čestitke obema, Ivanu in Zvonetu, za doseženo.



Predvsem Ivanu pa hvala za doživeto poročilo s poti. Krasno.

[tek_v_snegu]

Èestitke obema, Ivanu in Zvonetu, za doseženo.



Predvsem Ivanu pa hvala za doživeto poroèilo s poti. Krasno.

Hvala za pohvalo oz. vzpodbudo.
Ampak ob tem bi želel kmentirati tisti stavek Cin Cin Didl Du ...Pizza Delivery Man...Morda ste si kateri naroèili knjigo, ki re bila reklamirana tudi tukaj na TF portalu. Gre za ultra-maratonca. Ki pa je zanimiv po enem projektu:
Da se je udeležil nekaj maratonov po ameriki tako da je tudi pritekel na štart.
Èudovit samozadostni projekt. No sicer morda bolj v šali kot res nekje opisuje kako ima možnost da ga pizza èaka kje na HighWay ( avtocesta ) sredi divjine oz. travnate pokrajine srednjega vzhoda. Zanimiv èlovek..
Aja ta projekt sedaj sem našel poglavje v knjigi:
Confession of an All-Night runner ( nekaj za Zvoneta oz. za tiste ki neradi spite ali spimo ??? ali res ? ).
50 maratonov v 50ih državah v 50ih zaporednih dneh.

Sicer pa sem preprièan da je na TFu že nekaj mandelcov, ki so knjigo prebrali. Sploh tisti, ki bi morda želeli tudi profesionalno uspeti in se promovirati skozi medije bi knjiga morda dala kakšen napotek kako to delati sistemsko.

[tek_v_snegu]

Zgoraj bi samo izrazil eno pripombo o tem da obstaja vzorec za premagovanje. Mislim da ne.

Poleg tega je potrebno pvoedati da midva z Zvonetom nisva preletela vsega Kozjaka ampak samo bliznjico in se odpovedala cca. 15 km. Morda se kaj vec. Tako da to so se izzivi za letos.

Zraven tega imamo se izziv da se starta na Dravskem mostu in konca na Dravskem mostu....

To ni zanemarljivo...ze sami skromni vzponi na zadnji vrh Urban nad Maribor ali pa prvi ni zanemarljiv.

To govorim sicer bolj v prid tega, da sedaj ko sem odkril moznost skoraj z lastnim supportom da je smisel preden hitim naprej in si izmisljam nove izzive najprej ta izziv pospravim kot je treba.

Pred petimi leti smo zadevo koncali takole da smo se "obtauèlali" kot bi rekli po Mariborsko pri gostilni Trije Ribniki v mestnem parku kjer je tudi uraden zaèetek Kozjaške poti.

Seveda to ne more biti navodilo ali vodilo ampak je pa zanimivo biti pri takem projektu natanènen...Poleg tega pa še to da te na vsaki koèi ali kontrolni toèki ( kmetije planinske koèe ), ki so v dnevnem èasu vidijo...potem so vpisi v vpisne knjige...Sam sem bil nemaren in se nisem vpisoval...sem pa se javljal na nekaterih kljuènih toèkah ...ne samo zaradi kodeksa etike ampak tudi zaradi varnosti in v to da lažje pomagajo ljudje na terenu...

bo pa še letos zanimivo...Imamo še zzimo in jesen ...in èasa tudi za junior-ultra varianto...da gugalnico prestavimo iz Dravograda v Ožbolt .


Prijetno tekanje po zgornjem podravju...

[andreya]

Zvone, ni mi jasno, kako je šlo 700 mvr "ritensko"?