- 07 Jul 2004, 09:57
#14193
Saj nisem nameravala iti (tečem, pa skoraj nič ne kolesarim
), ali sobota se je zbudila v čudovit dan, nebo modro, brez oblačka, sijoče umito kot z avtošamponom z dodatkom voska ... Bolj ko sem pogledovala skoz okno, bolj se mi je povešal nos
, ob 7.55, pet pred štartom, se mi je dokončno strgalo, pognala sem se v omaro po cunje, pograbila 2 bidona vode, mobi in denar (za vsak slučaj) in se ob 8.20 pognala po poti krajših razdalj (30, 50, 70), upajoč, da še koga ujamem, morda začutim vsaj malo vzdušja. Zelo hitro sem dohitela najpočasnejše, družinice ali ponosne očkote in mamice z dediči; veselje jih je gledati v polni opravi, večina s čeladami, kako veselo poplesavajo po cesti; odrasli zaščitniško kot koklje in petelini varujejo svoja piščeta. Že po nekaj km na prvi okrepčevalnici pozdravim
večje število tistih z manj kondicije ali bolj izletniško razpoloženih kolesarjev. Ugotavljam, da so se letos organizatorji bolj potrudili, proga je jasno označena, saj še skoraj teče od sveže belo zarisanih puščic, okrog nas se podijo redarji na motorjih, spremlja nas avto z mehaniki, na vseh križiščih je kopica usmerjevalcev z dobro mehanizirano podporo ... Vsekakor bolje kot pred leti, ko je kolegica s skupino zašla in so šele po kaki uri grizenja v breg proti Rogli ugotovili, da niso na pravi poti.
Razmišljam, da je v ozadju dosti bolj zanimivo kot tam spredaj, kjer gre le za hitrost in rezultat, tu pa se zabavajo, klepetajo, nekateri celo prepevajo, skratka uživajo čudovit kolesarski dan v odlični družbi.
Celo klanci, na katerih kopica zmahanih udeležencev poriva svoja vozilca, ne izbriše sijočih nasmeškov, ko je le prenaporno, se ustavljajo na okrepčevalnicah, ki jih ne manjka, pa tudi založene so videti prav dobro (kot "padalka" udeležencem seveda ne odžiram tistega, kar mi ne pripada
). Z zame zelo zmernim tempom hitro brzim mimo in se nasmiham duhovitim pripombam. Tu in tam se kdo prilepi, pa kmalu izgubi voljo. Odcep za 30km je v hipu mimo, pa se še ogrela nisem, tudi na odcepu za 50 ni bilo treba pomišljati, zapeljala sem na 70, proti najlepšemu predelu, pri Lovrencu na Pohorju, vsenaokrog bujni gozdovi, diši po svežini in cvetočih lipah, tu in tam v senci še pocvetava kak zapozneli španski bezeg, travniki kipijo v zgodnjepoletnem razcvetu; tu jim dovolijo dozoreti ... S pašnikov nas začudeno opazujejo krave ali ovce, se jim pa že malo čudno zdi, da je tak promet, pa nič ne ropota
... Naenkrat ob poti spoznam prijatelja, odličnega tekača Manfredo, ki jo na domači parceli maha s koso po obcestnem bregu. Zaparkiram, da rečeva katero - o teku, seveda.
Izvem, da gre popoldne na tekaško tekmo za Dolenjski pokal, s poškodovano ramo, volje mu res ne manjka. Odbrzim naprej in v drugo prehitevam znane obraze - še en dvokilometrski klančič pa spust v dolino in obrat proti Mariboru. Kar žal mi je, da bo tako hitro konec. Ko si v dravski dolini mislim, da se mi ne more nič več lepšega pripetiti, mi nasproti na mopedu priropota dimnikar v polni opravi. Brezupno iščem gumb na dresu (le zakaj jih ne delajo za take primere?!
), potem pa s tistim skrivnostnim srečnim nasmeškom, ki se za dolgo dolgo potegne čez obraz, omamljena odpedaliram proti Mariboru
. Šele doma poblisnem po števcu in se nasmehnem številkam, povsem vseeno mi je. Prisrčno vabljeni drugo leto, kajti tole je "prireditev z dušo" ...











