- 08 Jul 2004, 11:25
#14311
Tole sem napisal že zelo hitro po dirki (ko sem bil še na bolniški), a se mi je čisto na koncu sesul računalnik. Na srečo je tekst preživel in evo:
<b>Adventure race Slovenia – ARS 2004</b>
Velenje 25-27.6.2004
Adventure racing mi je postal všeč že pred leti, ko so na Eurosportu kazali reportaže z Eco-challenga, ampak do letos nekako nisem našel poti do tega športa. Letos pa sem slučajno na teku trojk srečal Boba, s katerim se poznava še iz mojih orientacijskih časov, ki jim je ravno manjkal še en član v ekipi, in smo bili hitro dogovorjeni.
Ekipo smo sestavljali Damjan Selan, ki je bil na dirki že lani, a je zaradi bolezni sotekmovalca moral odstopiti, Boris Bauman – Bob, eden najboljših slovenskih orientacistov, Ljuba Vilar, triatlonka in tekačica in jaz.
V Velenju se je program Adventure Race Slovenia 2004 začel že v sredo 23.6.2004 z razdelitvijo kart in razlago proge. Takrat smo začeli planirat, kaj bomo nosili s sabo in kaj bomo imeli v boxih (vsak je imel lahko 100l posodo – box, v katerem smo imeli spalno vrečo, hrano, rezervne obleke in obvezno opremo, ki je na posamezni etapi med dvema dostopoma do boxov nismo rabili). Skupaj smo do boxov prišli 3-krat. Pred vzponom na Peco, v Dravogradu in na Rogli.
Večina tekmovalcev je bila nastanjenih v kampu, jaz pa sem imel srečo, da je Damjan iz Velenja in sem prespal pri njemu.
V četrtek pa smo imeli dopoldan pregled opreme in preizkus znanja vzpenjanja in spuščanja po vrvi. Po tem pa je bila slavnostna otvoritev in kosilo. Organizatorji so po tem organizirali Eco-project (pobiranje smeti v enem delu gozda pri Velenjskem jezeru), ki pa se je bolj žalostno končal, saj je večina ekip imela še veliko opravkov. Bolje bi bilo to organizirati še en dan prej. Mi smo šli še v šoping, saj smo rabili še nekaj hrane, Bobu pa je sploh manjkalo še cel kup obvezne opreme.
Potem pa še pakiranje, saj je bilo treba opremo (boxe) oddati že do 7h zjutraj. Šele okrog enajstih smo se spravili spat. Pred tem pa sem si še skuhal kus-kus s tuno za med tekmo.
Zjutraj je bilo treba še marsikaj postoriti, potem pa smo se ob 8h odpravili v center Velenja, kjer je bilo organizirano srečanje z novinarji in promocijski štart. Po tem pa smo šli do malega Škalskega jezera, kjer bo štart. Tik preden smo prišli tja pa je začelo deževati. Sicer je kmalu nehalo, ampak pogled proti zahodu ni obetal nič dobrega.
In potem končno start. Nekateri so se zagnali, kot da gre za tek na 10km, tudi Ljuba in Damjan sta vlekla naprej, da sva ju z Bobom komaj krotila. No, prvi 3 km so bili hitro za nami v počasnem teku (kakšnih 6 min/km) in že smo bili pri jezeru. Malo preden pa smo prišli do tja je že precej deževalo. Preoblekli smo se v neoprenske obleke obuli plavutke in začeli plavat. Rukzake smo pospravili pod klopce, ki so jih pripravili za preoblačenje, v upanju, da bodo malo manj mokri kot sicer (na koncu se je izkazalo kot prazno upanje)
Deževalo je tako močno, da se bôj, ki so označevale progo skoraj ni videlo. Še največ težav je imela Ljuba, ki sicer nosi očala. Jaz sem jo poskušal usmerjati in sem bil malo levo in malo desno od nje, da bi jo usmerjal, pa tudi jaz nisem prav dobro videl, kam moramo plavati. Enkrat se Ljuba ustavi in pove, da je izgubila masko, tako da sem bil še malo potapljač, da sem jo našel. Po precejšnjem vijuganju sem ugotovil, da bo najenostavneje, če ona plava hrbtno, jaz pa jo primem pod pazduho in plavam kravl z eno roko, ter jo malo porivam in usmerjam. Bob je plaval naprej, Damjan, za katerega sem misli, da je tudi spredaj, pa je bil malo za nama.
Na tretjini proge, pri prvi boji, je že nehalo deževati in se je malo bolje videlo. Tako je Ljuba začela sama plavati kravl in je kar dobro šlo. Jaz pa sem plaval zraven nje. Po dveh tretjinah so me od plavutk začeli grabiti krči v meča, tako da sem plaval zadnjo tretjino skoraj samo na roke. Po približno 45-50 min smo bili iz vode in smo se preoblekli. Ker smo superge spravili v vreče, so bile na srečo kljub dežju suhe.
Pot se je nadaljevala s kakšnimi 4 km hoje/teka. Začeli smo s tekom in kmalu prišli do ene zelo blatne/vodnate poti in čevlji niso bili več suhi (mokrih čevljev se je na adventure race-ih treba bati, saj povzročajo žulje). Damjan in Ljuba sta še vedno vlekla naprej, midva z Bobom pa sva bolj trezno malo bremzala (po klancu dol in po ravnem smo zelo počasi tekli, v hrib pa hodili) saj je bila pred nami še dolga pot. V bistvu se nismo prav dobro zavedali, kaj nas v resnici še čaka.
Kmalu smo prišli do koles, se preobuli in zagrizli v klanec. Pred nami je bilo 45 km kolesarjenja z dvema vzponoma. Najprej smo se s 350m dvignili na 850m, se spustili na 750, spet dvignili na 1150, se spustili na 730, se ponovno dvignili na nekaj čez 1200m spustili do 560 in na koncu še dvignili za kakšnih 100m do CP5, kjer je bilo abzajlanje. Skupaj smo naredili 1500m vzpona.
Odločili smo se, da bomo Ljubo že od začetka klanca vlekli. Dva »pajka« smo zvezali med sabo in sem potem en konec zataknil za svoj sedež, drug konec pa na Ljubino krmilo.
Na začetku kolesa je bilo še suho, po kakšnih 3km pa je začelo deževati. Bolje rečeno, od zgoraj so začeli zlivati vodo. V trenutku smo bili vsi mokri ampak, ker smo šli v klanec, je bilo na začetku še toplo. Kmalu pa nas je začelo zebsti.
Prilezli smo do CP4 na Belih vodah in se malo oblekli, saj nas je čakal spust. Ker je tako deževalo smo bili kmalu spet premočeni. Moj star Gore-tex je bil že prevečkrat opran, da bi držal vodo in sem bil moker skoz in skoz.
Kmalu pa smo nadaljevali z vzponom na Kramarico in počasi smo se ogreli. Le noge so ostale ledene v popolnoma premočenih kolesarskih čevljih.
Sledil je dolg spust, pri katerem je vsak imel v glavi svojo zgodbo, vse pa so si bile precej podobne, pri meni pa je šla nekako takole: »Idiot, kaj ti je tega treba, ali ti ni čisto dosti Ironman, drugič pa malo glavo uporabljaj, ko rineš v take neumnosti. Mar bi doma ostal.« Najhujše je bilo to, da je fronta namesto dan prej zvečer prišla šele zjutraj in slabemu vremenu ni bilo videti konca. Da pa bi nas zeblo in pralo še ves dan in še ponoči ni bila prav nič privlačna misel.
Pri spustu nisem vedel ali je bolje ful spustit in me bo ful zeblo, amapk malo manj časa, ali je bolje iti malo počasneje in me bo malo manj zeblo. Odločil sem se za prvo opcijo in sem »ful gas« spuščal po makadamu. Za mano pa je Ljuba prav hudo padla, kar sem zvedel šele precej kasneje. Levo nogo si je precej popraskala in dobila hud udarec v stegno in ramo.
Enkrat sredi spusta sem še malo pogledal karto, ki jo je imel Bob in videl, da bomo kmalu zavili levo. Prav takrat so nas prehiteli eni Angleži. Bob pa za njimi. Takrat vidim en odcep levo (ki pa še ni bil pravi) in tulim za Bobom ali ne bomo šli levo. A me ni slišal. Ustaviti sem ga uspel ravno pri pravem odcepu (saj je sicer tudi sam vedel, da moramo tam levo), Angleži pa so oddirjali naprej v dolino. So se mi kar zasmilili.
In potem smo spet zagrizli v klanec. Enkrat med tem zadnjim vzponom pa se je začelo svetlikati. Sicer je še deževalo, ampak že samo svetloba je obetala, da je najhujše mimo. Ko pa je posijalo sonce, sem si kljub matranju v klanec iskreno mislil: življenje je lepo. Si ne bi mislil, kaj naredi žarek sonca v tvojem počutju.
Od vlečenja Ljube sem bil že ful utrujen in sem moral še Boba vključit v to »zabavo«. Saj je kar nekaj časa vlekel, potem pa sem moral spet prevzeti vlogo vlečnega konja. Kasneje je Bob povedal, da si ni misli, da je tako težko vleči. Jaz pa sem kar nekako vlekel. Saj mi niti ni bilo tako težko, ampak se je nabiralo v mojih mišicah in vezeh in kasneje tudi »udarilo ven«.
Sledil je še en dolg spust, med katerim smo srečali Angleže, ki so grizli v klanec po orientacijski napaki, ki so jo naredili kakšno uro prej, in nato še zadnjih 100m (višinskih) vzpona do CP5, kjer je bilo abzajlanje (spust po vrvi). Na CP5 smo imeli tudi prvič dostop do boxov.
Do mesta za abzajlanje smo kar precej hodili, potem pa še čakali, da smo prišli na vrsto. Vrvi so bile mokre in že precej izrabljene in so zelo slabo tekle čez gri-gri (naprava za spuščanje po vrvi). Spust je bil kar atraktiven (sploh za gledalce od spodaj), saj je bilo najprej nekaj metrov ob steni potem pa kakšnih 30 m "po zraku" preko previsa. Ker so bile čez previs speljane tri vrvi (da smo se ekipe hitreje zvrstile) je bil pogled od spodaj res super. Spust nas je pripeljal nazaj do CP5. Za ta krog od CP5 pa nazaj do CP5 smo potrebovali kar 1 uro in pol. Potem pa smo zagrizli v kolena in se začeli vzpenjati na Peco (2125m). Hodili smo kar precej hitro in Ljubo vlekli s palico. Vsi trije fantje smo se menjavali, največji del pa je oddelal Damjan. Proti vrhu sem začel opažat, da je Ljuba že precej utrujena, poleg dejstva, da sta jo zelo boleli roka in noga od padca na kolesu. Začela je (klasični primer v primeru utrujenosti) iskati razloge, da bi se ustavljali. Ko smo se ustavili, da se oblečemo, je ona samo malo jedla, potem pa smo se čez 20 min spet morali ustavit, da se še ona preobleče, pa čez 15 min na CPju pod vrhom Pece je spet morala počivat. Na CP6 smo prišli ob 21.00 kot 16 ekipa (ta odsek je bil kljub postankom zelo hiter tudi v primerjavi z najboljšimi), vendar pa so nas med počitki do vrha prehitele še tri ekipe. Tu se je lepo videlo, da je pri adventure raceih najvažneje, da si stalno v gibanju, saj se vsi gibljejo s podobno hitrostjo, postanki pa se seštevajo in igrajo na koncu ključno vlogo pri rezultatu. Če na vsakem CPju samo malo pokramljaš s kontrolorjem, se to na celi progi sešteje v uro in pol. Postanki morajo biti res utemeljeni in vnaprej načrtovani, in da vsak ve, kaj mora narediti.
Na vrhu Pece, na Kordeževi glavi, smo bili ob 21.30. Ravno za sončni zahod, ki pa ga nismo imeli časa prav dolgo opazovati, saj smo hoteli čim dlje v dolino priti še po svetlobi. Pri spustu se je pokazalo, kakšne bolečine je imela Ljuba zaradi padca s kolesom, saj smo za spust porabili več časa kot za vzpon, pa tudi več od časovnice. Tam kjer je bila planinska časovnica 2.15 smo mi rabili 3 ure.
Med spustom sva se z Bobom pogovarjala, kako naprej. Obema je bilo jasno, da do cilja kot cela ekipa ne bomo prišli. Najbolje se nama je zdelo, da bi Ljuba na CP7 odstopila in bi šli naprej samo mi trije, vendar pa je Ljuba kazala, da nikakor nima namena odstopiti, in smo zato kasneje na CP 7 nadaljevali pot, hkrati pa je bilo vsem jasno, da je odstop samo vprašanje časa ter da imamo s tem ostali trije vedno manjše možnosti, da pridemo čez celo progo pred časovnimi zaporami.
Premišljeval sem, da smo do takrat naredili že ekvivalent dveh vzponov na Vršič, vzpona na Stol z Valvazorja, po spustu pa sta nas čakala še dva "podaljšana" Vršiča (nekaj več km z isto vzpona) in 12km veslanja, preden se začne 90 kilometrski »sprehod« čez Pohorje, ki ga bomo zaključili z enournim razpeljevanjem na kolesu. Če bi komu "normalnemu" to razlagal, bi me verjetno takoj poslal v Begunje (za Ljubljančane: Studenec=Polje).
Kot vsake druge stvari je bilo tudi spusta enkrat konec. Potem je sledil še kratek vzpon do CP7 pri vhodu v rudnik, po katerem naj bi se peljali približno 6km. Vzeli smo kolesa in hop v jamo. Česar sem se prej zelo veselil, je kmalu postala muka. Od pragov jamske železnice so tla na vsak meter malo ugreznjena, tako, da kolo brez prestanka "nabija" v rit. Poleg tega je na poti še nekaj večjih kamnov, na katerih me je dvakrat popolnoma zaustavilo in vrglo na "balanco", enkrat pa sem poletel še preko nje.
Nekaj odsekov v jami je bilo popolnoma zalitih z vodo globoko dobrih 10 cm. Videl nisi nič, kaj je pod vodo, in bog ne daj, da bi se ustavil, ker bi moral stopiti v vodo. Pa tudi tega je bilo enkrat konec. Iz jame smo se še malo spustili, potem pa kmalu spet v hrib. Ljuba je potegnila, da sem samo debelo gledal, hkrati pa sem vedel, da to ne bo moglo biti dolgo. Po kakšnem kilometru vzpona je že morala počivat, potem pa sem jo spet jaz pripel na svoje kolo.
Kakšen kilometer naprej pa zaslišim ssssssssssssssss, iz mojih ust pa sledi shit!!!!! Na hitro sem začel menjati zračnico, Damjan pa je hotel z Ljubo naprej, a je rekla, da se mora najprej spočiti. Takrat smo načeli temo, ki je bila že precej časa v zraku: kako naprej? Ljubi smo poskušali predstaviti argumente za njen odstop in med tem je naenkrat padla skupaj. Še dobro, da je imela čelado in je po tleh udarila z njo in ne z glavo. Naši argumenti so bili tako še močnejši, a jih še vedno ni hotela poslušat. Končno smo jo le prepričali. Z Bobom sva se odpeljala kakšnih 5 km nazaj do kontrolorjev malo pod CP8 (izhod iz jame), ki so pazili, da ne bi šel kdo po glavni cesti, kjer je bila bližja a prepovedana varianta, in jim povedala, da bomo odstopili in trije nadaljevali pot, nato pa sva se vrnila do Ljube in Damjana, ki sta že hodila po klancu dol. Nato smo skupaj nadaljevali pot dol, kjer naj bi Ljubo, ko bo kakšno vozilo prosto, pobrali.
Med spustom smo srečali še kar nekaj ekip, ki so grizle v klanec. Ko je Ljuba drugim govorila, da smo odstopili, ker je nočemo več vleči, se mi je zdelo precej za malo. Saj sem jo hotel še vleči in bi tudi jo, če bi mislil, da bi ona lahko nadaljevala čez Pohorje kolikor toliko normalno, ampak z njenim šepanjem, ki je kazalo, da jo noga zelo boli, tega ni bilo realno pričakovat. Hkrati pa sem vedel, da ne bom zdržal še enkrat 1500 višinskih metrov vlečenja. Saj je že samega sebe težko prevleč skupaj čez 3000 m na kolesu in vmes še 1200 peš (da ne govorimo o tistem, kar nas je potem še čakalo na Pohorju).
Nam pa je čas odtekal in zmanjševal možnost, da bi dokončali dirko. Mislil sem si: "Le zakaj ni mogla Ljuba sama že prej uvideti, da ne bo mogla do konca. Saj ne bi mogla že zaradi svoje pripravljenosti, zaradi poškodbe pa še manj." Potem je mimo prišel en znanec iz ekipe Snete skere, kjer so ostali še trije, saj je eden odstopil in me je vabil naj grem z njim. Potem je Bob tudi odstopil od ideje, da bi šli trije naprej. Nekako ni videl več smisla. Verjetno je vplivalo tudi dejstvo, da je bila ura pol petih zjutraj, in smo bili na poti že skoraj 19 ur brez počitka (pa ne da on ne bi zmogel, saj je bil fizično enako pripravljen kot jaz). Tako smo se na hitro dogovorili, da greva naprej sama z Damjanom, Bob pa bo z Ljubo počakal na prevoz. Čakala sta skoraj do 12h.
Pot naprej do CP9 je bila precej zahtevna. Vzpeti smo se morali s 500m na 1100m na Naravske ledine pod Uršljo goro.
Sedaj sem jaz postal navigator in šele sedaj, ko sem imel sam karto v rokah, sem se dejansko zavedel, kakšna je odgovornost navigatorja. Ostali se pač fizično "matrajo", navigator pa mora še stalno paziti, kje je, kam mora iti, kaj vidi, kaj bi moral v kratkem videti. Če narediš napako in mora ekipa zato npr. narediti še dodatnih 100 višinskih metrov, se neskončno "žreš", čeprav ti nihče od drugih članov nič ne reče in te verjetno niti ne obsoja. Ampak ne glede na to si sam neskončno očitaš vsako napako.
Karte v merilu 1:50.000 pa tudi niso popolnoma natančne in velikokrat v naravi ni popolnoma enako kot na karti, manjkajo ali pa so preveč, poti, zgradbe, gozdne meje so drugje itd.
Na vzponu sem nekje spregledal en odcep in sva zgrešila pravo pot. Ampak nekako je vseeno vse še nekaj časa »štimalo«, potem pa naenkrat nisem imel več pojma, kje sva. Na srečo sva kmalu ugotovila in tudi napaka ni bila prehuda in sva šla lahko po drugi poti. Peljati sva morala kakšna dva kilometra več, ampak dodatne višine pa na srečo ni bilo treba nabirati.
Proti koncu vzpona je bilo ceste konec in sva morala naprej po stezicah. Naenkrat sem ugotovil, da se malo preveč spuščava in da sva spet zgrešila pot. Morala sva se obrniti in riniti kolo nazaj v hrib. Potem sva še iskala pot in na koncu srečno prišla do koče na Naravskih ledinah. V koči je bilo cel kup ekip: celih, pomanjkljivih, združenih… Natalija in Tomaž iz ekipe Jodli.si sta tudi ostala sama in smo se hitro zmenili, da se bomo združili in gremo skupaj naprej.
Z Damjanom sva si privoščila juho, jaz pa sem jo še poplaknil s pivom. Ko sem ga naročil, me je oskrbnik prav debelo pogledal. Šele precej kasneje sem se zavedel, da je bila ura šele malo pred osmo. Ampak jaz sem bil še "včerajšnji", saj vso noč nismo nič spali, pa tudi počivali ne, razen ko smo čakali na abzajlanje kakšne pol ure.
Po kratkem počitku se nas je kakšnih 15 skupaj odpeljalo navzdol proti Prevaljam. Tam smo se ustavili v trgovini, potem pa nadaljevali pot – kam drugam kot spet v klanec. Natalija me je prosila, če jo lahko vlečem. Šlo je kakšnih 100-200m, potem pa nič več. Sem bil že preveč utrujen. V strme klance sva zato kolo raje porivala in šla ravno tako 5km/h, kot bi se vozila. Spet smo se morali vzpeti za 600m, sledil pa je spust v Dravograd, kjer smo spet prišli do boxov po več kot 20 urah. Malo smo se najedli, se preoblekli v neopren, pripravili čolne in opremo za naprej, jo zapakirali v vreče, da bo ostala suha, in odveslali proti Vuzenici.
Veslanje je bilo sicer hitro, saj je bila zaradi visokega vodostaja Drava precej hitra, ampak vseeno smo veslali nekaj več kot uro. Med veslanjem smo nekajkrat zakinkali. Za zaspat sem potreboval največ kakšne 2-3 sekunde, na srečo pa sem se vsakokrat tudi kar hitro zbudil in smo nadaljevali. V Vuzenici smo se preoblekli in spet zagrizli v klanec. Naslednji CP je bil na Kopah na 1440m, kar je pomenilo dobrih 1100 m vzpona.
Med hojo sem začutil, da me nekaj začenjajo žulit superge. Na srečo sem imel na pohodni palici navit duct-tape (silver tape), za katerega adventure racerji pravijo, da je zakon pri žuljih, in res: tam, kjer sem začutil, da bo nastal žulj, in sem si prelimal z duct tapeom, je bilo vse OK.
Na Kopah je bila koča zaprta, zato smo se morali zadovoljiti kar s hrano, ki smo jo imeli s sabo. Ustavili smo se za kakšnih 20 minut in se malo greli na pozno popoldanskem soncu. Potem pa naprej proti Ribniški koči, kamor smo prišli ravno pred temo. Plan je bil še vedno, da bi naredili celo progo. Ko pa sem malo bolj podrobno gledal karto in glede na to, da so markacije na delu proti Lovrencu bolj slabe, nisem bil prepričan, da se ne bomo zgubljali. Varianta je bila še, da bi šli skupaj s Tinčeki, ki dobro poznajo Pohorje, ampak so se tudi oni premislili in se odločili za krajšo varianto. S CP14 na Ribniški koči se je namreč lahko nadaljevalo po celi progi ali pa opcijsko po skrajšani direktno na Roglo. Ta varianta je krajša kakšnih 7 ur hoje.
Ker smo vsi štirje (vsak v svoji ekipi) precej časa zgubili pri odstopu ostalih članov, bi v nadaljevanju po celi progi lovili časovne zapore in bi v primeru, da bi se zgubili, hitro bili prepozni in bi morali odstopiti. Tako smo ob 23h nadaljevali proti Rogli. Nočna orientacija po Pohorju je bila zelo zahtevna. Markirane poti so bile drugje, kot je bilo narisano na karti, povsod je bilo samo močvirje in blato. Takrat me je tudi že močno začelo mučiti pomanjkanje spanca. Ker smo imeli luči z led diodami nam je (verjetno zaradi vlage) vsem pred očmi nekaj migotalo. Sem mislil, da se mi že malo meša, a sam kasneje zvedel, da so imeli vsi enake "probleme". Komaj sem še zdržal buden. Po dobrih štirih urah smo prispeli na Roglo kot peta ekipa (nekaj jih je sicer bilo še na dolgi varianti in zato po uvrstitvi pred nami) in se zavalili v spalne vreče za uro in pol, to je do petih. Zaspali smo prej kot v sekundi in skoraj preslišali budilke.
Ob pol šestih smo nadaljevali pot proti Turjaku pri Mislinji. Hodili smo zelo hitro, enkrat malo zgrešili pot, a na koncu vseeno v redu prispeli na CP 18.
Naslednji CP je bil na Paškem Kozjaku, kar je pomenilo spet 400m vzpona. Ampak je šlo kar hitro in smo kmalu spet »zadužili« bicikle. Jaz sem imel že tako ožuljeno rit, da se sploh nisem mogel usesti na sedež. Bilo je še nekaj vzpona, nekaj single trackov, potem pa smo prišli na asfalt in je ostalo še kakšnih 10 km. Vmes je bila še CP 20, kjer naj bi žimarili (vzpon po vrvi), a so ga, ne vem zakaj (bojda zaradi varnosti), odpovedali. Saj ne, da bi mi bilo kaj žal. Potem pa le še lepo več ali manj po ravnem do cilja.
To so bili nepopisni trenutki. Iz centra Velenja po cesti proti jezeru, so mi šle kar dlake pokonci. Ponos, zadovoljstvo nad doseženim, zadovoljstvo, da je konec. Mega.
V cilju sem moral še požimariti na en montažni oder, kjer nas je čakal šampanjec.
_____________________________________________
Dan po dirki nisem mogel hoditi. Kita na desni nogi je bila vneta in otečena (še 14 dni po dirki me boli), bolela me je vez na notranji strani kolena (to je sicer hitro minilo), stopala pa so bila tri dni otekla kot dva balona. Ampak ne glede na to, je prijava za drugo leto že pripravljena.
<b>Adventure race Slovenia – ARS 2004</b>
Velenje 25-27.6.2004
Adventure racing mi je postal všeč že pred leti, ko so na Eurosportu kazali reportaže z Eco-challenga, ampak do letos nekako nisem našel poti do tega športa. Letos pa sem slučajno na teku trojk srečal Boba, s katerim se poznava še iz mojih orientacijskih časov, ki jim je ravno manjkal še en član v ekipi, in smo bili hitro dogovorjeni.
Ekipo smo sestavljali Damjan Selan, ki je bil na dirki že lani, a je zaradi bolezni sotekmovalca moral odstopiti, Boris Bauman – Bob, eden najboljših slovenskih orientacistov, Ljuba Vilar, triatlonka in tekačica in jaz.
V Velenju se je program Adventure Race Slovenia 2004 začel že v sredo 23.6.2004 z razdelitvijo kart in razlago proge. Takrat smo začeli planirat, kaj bomo nosili s sabo in kaj bomo imeli v boxih (vsak je imel lahko 100l posodo – box, v katerem smo imeli spalno vrečo, hrano, rezervne obleke in obvezno opremo, ki je na posamezni etapi med dvema dostopoma do boxov nismo rabili). Skupaj smo do boxov prišli 3-krat. Pred vzponom na Peco, v Dravogradu in na Rogli.
Večina tekmovalcev je bila nastanjenih v kampu, jaz pa sem imel srečo, da je Damjan iz Velenja in sem prespal pri njemu.
V četrtek pa smo imeli dopoldan pregled opreme in preizkus znanja vzpenjanja in spuščanja po vrvi. Po tem pa je bila slavnostna otvoritev in kosilo. Organizatorji so po tem organizirali Eco-project (pobiranje smeti v enem delu gozda pri Velenjskem jezeru), ki pa se je bolj žalostno končal, saj je večina ekip imela še veliko opravkov. Bolje bi bilo to organizirati še en dan prej. Mi smo šli še v šoping, saj smo rabili še nekaj hrane, Bobu pa je sploh manjkalo še cel kup obvezne opreme.
Potem pa še pakiranje, saj je bilo treba opremo (boxe) oddati že do 7h zjutraj. Šele okrog enajstih smo se spravili spat. Pred tem pa sem si še skuhal kus-kus s tuno za med tekmo.
Zjutraj je bilo treba še marsikaj postoriti, potem pa smo se ob 8h odpravili v center Velenja, kjer je bilo organizirano srečanje z novinarji in promocijski štart. Po tem pa smo šli do malega Škalskega jezera, kjer bo štart. Tik preden smo prišli tja pa je začelo deževati. Sicer je kmalu nehalo, ampak pogled proti zahodu ni obetal nič dobrega.
In potem končno start. Nekateri so se zagnali, kot da gre za tek na 10km, tudi Ljuba in Damjan sta vlekla naprej, da sva ju z Bobom komaj krotila. No, prvi 3 km so bili hitro za nami v počasnem teku (kakšnih 6 min/km) in že smo bili pri jezeru. Malo preden pa smo prišli do tja je že precej deževalo. Preoblekli smo se v neoprenske obleke obuli plavutke in začeli plavat. Rukzake smo pospravili pod klopce, ki so jih pripravili za preoblačenje, v upanju, da bodo malo manj mokri kot sicer (na koncu se je izkazalo kot prazno upanje)
Deževalo je tako močno, da se bôj, ki so označevale progo skoraj ni videlo. Še največ težav je imela Ljuba, ki sicer nosi očala. Jaz sem jo poskušal usmerjati in sem bil malo levo in malo desno od nje, da bi jo usmerjal, pa tudi jaz nisem prav dobro videl, kam moramo plavati. Enkrat se Ljuba ustavi in pove, da je izgubila masko, tako da sem bil še malo potapljač, da sem jo našel. Po precejšnjem vijuganju sem ugotovil, da bo najenostavneje, če ona plava hrbtno, jaz pa jo primem pod pazduho in plavam kravl z eno roko, ter jo malo porivam in usmerjam. Bob je plaval naprej, Damjan, za katerega sem misli, da je tudi spredaj, pa je bil malo za nama.
Na tretjini proge, pri prvi boji, je že nehalo deževati in se je malo bolje videlo. Tako je Ljuba začela sama plavati kravl in je kar dobro šlo. Jaz pa sem plaval zraven nje. Po dveh tretjinah so me od plavutk začeli grabiti krči v meča, tako da sem plaval zadnjo tretjino skoraj samo na roke. Po približno 45-50 min smo bili iz vode in smo se preoblekli. Ker smo superge spravili v vreče, so bile na srečo kljub dežju suhe.
Pot se je nadaljevala s kakšnimi 4 km hoje/teka. Začeli smo s tekom in kmalu prišli do ene zelo blatne/vodnate poti in čevlji niso bili več suhi (mokrih čevljev se je na adventure race-ih treba bati, saj povzročajo žulje). Damjan in Ljuba sta še vedno vlekla naprej, midva z Bobom pa sva bolj trezno malo bremzala (po klancu dol in po ravnem smo zelo počasi tekli, v hrib pa hodili) saj je bila pred nami še dolga pot. V bistvu se nismo prav dobro zavedali, kaj nas v resnici še čaka.
Kmalu smo prišli do koles, se preobuli in zagrizli v klanec. Pred nami je bilo 45 km kolesarjenja z dvema vzponoma. Najprej smo se s 350m dvignili na 850m, se spustili na 750, spet dvignili na 1150, se spustili na 730, se ponovno dvignili na nekaj čez 1200m spustili do 560 in na koncu še dvignili za kakšnih 100m do CP5, kjer je bilo abzajlanje. Skupaj smo naredili 1500m vzpona.
Odločili smo se, da bomo Ljubo že od začetka klanca vlekli. Dva »pajka« smo zvezali med sabo in sem potem en konec zataknil za svoj sedež, drug konec pa na Ljubino krmilo.
Na začetku kolesa je bilo še suho, po kakšnih 3km pa je začelo deževati. Bolje rečeno, od zgoraj so začeli zlivati vodo. V trenutku smo bili vsi mokri ampak, ker smo šli v klanec, je bilo na začetku še toplo. Kmalu pa nas je začelo zebsti.
Prilezli smo do CP4 na Belih vodah in se malo oblekli, saj nas je čakal spust. Ker je tako deževalo smo bili kmalu spet premočeni. Moj star Gore-tex je bil že prevečkrat opran, da bi držal vodo in sem bil moker skoz in skoz.
Kmalu pa smo nadaljevali z vzponom na Kramarico in počasi smo se ogreli. Le noge so ostale ledene v popolnoma premočenih kolesarskih čevljih.
Sledil je dolg spust, pri katerem je vsak imel v glavi svojo zgodbo, vse pa so si bile precej podobne, pri meni pa je šla nekako takole: »Idiot, kaj ti je tega treba, ali ti ni čisto dosti Ironman, drugič pa malo glavo uporabljaj, ko rineš v take neumnosti. Mar bi doma ostal.« Najhujše je bilo to, da je fronta namesto dan prej zvečer prišla šele zjutraj in slabemu vremenu ni bilo videti konca. Da pa bi nas zeblo in pralo še ves dan in še ponoči ni bila prav nič privlačna misel.
Pri spustu nisem vedel ali je bolje ful spustit in me bo ful zeblo, amapk malo manj časa, ali je bolje iti malo počasneje in me bo malo manj zeblo. Odločil sem se za prvo opcijo in sem »ful gas« spuščal po makadamu. Za mano pa je Ljuba prav hudo padla, kar sem zvedel šele precej kasneje. Levo nogo si je precej popraskala in dobila hud udarec v stegno in ramo.
Enkrat sredi spusta sem še malo pogledal karto, ki jo je imel Bob in videl, da bomo kmalu zavili levo. Prav takrat so nas prehiteli eni Angleži. Bob pa za njimi. Takrat vidim en odcep levo (ki pa še ni bil pravi) in tulim za Bobom ali ne bomo šli levo. A me ni slišal. Ustaviti sem ga uspel ravno pri pravem odcepu (saj je sicer tudi sam vedel, da moramo tam levo), Angleži pa so oddirjali naprej v dolino. So se mi kar zasmilili.
In potem smo spet zagrizli v klanec. Enkrat med tem zadnjim vzponom pa se je začelo svetlikati. Sicer je še deževalo, ampak že samo svetloba je obetala, da je najhujše mimo. Ko pa je posijalo sonce, sem si kljub matranju v klanec iskreno mislil: življenje je lepo. Si ne bi mislil, kaj naredi žarek sonca v tvojem počutju.
Od vlečenja Ljube sem bil že ful utrujen in sem moral še Boba vključit v to »zabavo«. Saj je kar nekaj časa vlekel, potem pa sem moral spet prevzeti vlogo vlečnega konja. Kasneje je Bob povedal, da si ni misli, da je tako težko vleči. Jaz pa sem kar nekako vlekel. Saj mi niti ni bilo tako težko, ampak se je nabiralo v mojih mišicah in vezeh in kasneje tudi »udarilo ven«.
Sledil je še en dolg spust, med katerim smo srečali Angleže, ki so grizli v klanec po orientacijski napaki, ki so jo naredili kakšno uro prej, in nato še zadnjih 100m (višinskih) vzpona do CP5, kjer je bilo abzajlanje (spust po vrvi). Na CP5 smo imeli tudi prvič dostop do boxov.
Do mesta za abzajlanje smo kar precej hodili, potem pa še čakali, da smo prišli na vrsto. Vrvi so bile mokre in že precej izrabljene in so zelo slabo tekle čez gri-gri (naprava za spuščanje po vrvi). Spust je bil kar atraktiven (sploh za gledalce od spodaj), saj je bilo najprej nekaj metrov ob steni potem pa kakšnih 30 m "po zraku" preko previsa. Ker so bile čez previs speljane tri vrvi (da smo se ekipe hitreje zvrstile) je bil pogled od spodaj res super. Spust nas je pripeljal nazaj do CP5. Za ta krog od CP5 pa nazaj do CP5 smo potrebovali kar 1 uro in pol. Potem pa smo zagrizli v kolena in se začeli vzpenjati na Peco (2125m). Hodili smo kar precej hitro in Ljubo vlekli s palico. Vsi trije fantje smo se menjavali, največji del pa je oddelal Damjan. Proti vrhu sem začel opažat, da je Ljuba že precej utrujena, poleg dejstva, da sta jo zelo boleli roka in noga od padca na kolesu. Začela je (klasični primer v primeru utrujenosti) iskati razloge, da bi se ustavljali. Ko smo se ustavili, da se oblečemo, je ona samo malo jedla, potem pa smo se čez 20 min spet morali ustavit, da se še ona preobleče, pa čez 15 min na CPju pod vrhom Pece je spet morala počivat. Na CP6 smo prišli ob 21.00 kot 16 ekipa (ta odsek je bil kljub postankom zelo hiter tudi v primerjavi z najboljšimi), vendar pa so nas med počitki do vrha prehitele še tri ekipe. Tu se je lepo videlo, da je pri adventure raceih najvažneje, da si stalno v gibanju, saj se vsi gibljejo s podobno hitrostjo, postanki pa se seštevajo in igrajo na koncu ključno vlogo pri rezultatu. Če na vsakem CPju samo malo pokramljaš s kontrolorjem, se to na celi progi sešteje v uro in pol. Postanki morajo biti res utemeljeni in vnaprej načrtovani, in da vsak ve, kaj mora narediti.
Na vrhu Pece, na Kordeževi glavi, smo bili ob 21.30. Ravno za sončni zahod, ki pa ga nismo imeli časa prav dolgo opazovati, saj smo hoteli čim dlje v dolino priti še po svetlobi. Pri spustu se je pokazalo, kakšne bolečine je imela Ljuba zaradi padca s kolesom, saj smo za spust porabili več časa kot za vzpon, pa tudi več od časovnice. Tam kjer je bila planinska časovnica 2.15 smo mi rabili 3 ure.
Med spustom sva se z Bobom pogovarjala, kako naprej. Obema je bilo jasno, da do cilja kot cela ekipa ne bomo prišli. Najbolje se nama je zdelo, da bi Ljuba na CP7 odstopila in bi šli naprej samo mi trije, vendar pa je Ljuba kazala, da nikakor nima namena odstopiti, in smo zato kasneje na CP 7 nadaljevali pot, hkrati pa je bilo vsem jasno, da je odstop samo vprašanje časa ter da imamo s tem ostali trije vedno manjše možnosti, da pridemo čez celo progo pred časovnimi zaporami.
Premišljeval sem, da smo do takrat naredili že ekvivalent dveh vzponov na Vršič, vzpona na Stol z Valvazorja, po spustu pa sta nas čakala še dva "podaljšana" Vršiča (nekaj več km z isto vzpona) in 12km veslanja, preden se začne 90 kilometrski »sprehod« čez Pohorje, ki ga bomo zaključili z enournim razpeljevanjem na kolesu. Če bi komu "normalnemu" to razlagal, bi me verjetno takoj poslal v Begunje (za Ljubljančane: Studenec=Polje).
Kot vsake druge stvari je bilo tudi spusta enkrat konec. Potem je sledil še kratek vzpon do CP7 pri vhodu v rudnik, po katerem naj bi se peljali približno 6km. Vzeli smo kolesa in hop v jamo. Česar sem se prej zelo veselil, je kmalu postala muka. Od pragov jamske železnice so tla na vsak meter malo ugreznjena, tako, da kolo brez prestanka "nabija" v rit. Poleg tega je na poti še nekaj večjih kamnov, na katerih me je dvakrat popolnoma zaustavilo in vrglo na "balanco", enkrat pa sem poletel še preko nje.
Nekaj odsekov v jami je bilo popolnoma zalitih z vodo globoko dobrih 10 cm. Videl nisi nič, kaj je pod vodo, in bog ne daj, da bi se ustavil, ker bi moral stopiti v vodo. Pa tudi tega je bilo enkrat konec. Iz jame smo se še malo spustili, potem pa kmalu spet v hrib. Ljuba je potegnila, da sem samo debelo gledal, hkrati pa sem vedel, da to ne bo moglo biti dolgo. Po kakšnem kilometru vzpona je že morala počivat, potem pa sem jo spet jaz pripel na svoje kolo.
Kakšen kilometer naprej pa zaslišim ssssssssssssssss, iz mojih ust pa sledi shit!!!!! Na hitro sem začel menjati zračnico, Damjan pa je hotel z Ljubo naprej, a je rekla, da se mora najprej spočiti. Takrat smo načeli temo, ki je bila že precej časa v zraku: kako naprej? Ljubi smo poskušali predstaviti argumente za njen odstop in med tem je naenkrat padla skupaj. Še dobro, da je imela čelado in je po tleh udarila z njo in ne z glavo. Naši argumenti so bili tako še močnejši, a jih še vedno ni hotela poslušat. Končno smo jo le prepričali. Z Bobom sva se odpeljala kakšnih 5 km nazaj do kontrolorjev malo pod CP8 (izhod iz jame), ki so pazili, da ne bi šel kdo po glavni cesti, kjer je bila bližja a prepovedana varianta, in jim povedala, da bomo odstopili in trije nadaljevali pot, nato pa sva se vrnila do Ljube in Damjana, ki sta že hodila po klancu dol. Nato smo skupaj nadaljevali pot dol, kjer naj bi Ljubo, ko bo kakšno vozilo prosto, pobrali.
Med spustom smo srečali še kar nekaj ekip, ki so grizle v klanec. Ko je Ljuba drugim govorila, da smo odstopili, ker je nočemo več vleči, se mi je zdelo precej za malo. Saj sem jo hotel še vleči in bi tudi jo, če bi mislil, da bi ona lahko nadaljevala čez Pohorje kolikor toliko normalno, ampak z njenim šepanjem, ki je kazalo, da jo noga zelo boli, tega ni bilo realno pričakovat. Hkrati pa sem vedel, da ne bom zdržal še enkrat 1500 višinskih metrov vlečenja. Saj je že samega sebe težko prevleč skupaj čez 3000 m na kolesu in vmes še 1200 peš (da ne govorimo o tistem, kar nas je potem še čakalo na Pohorju).
Nam pa je čas odtekal in zmanjševal možnost, da bi dokončali dirko. Mislil sem si: "Le zakaj ni mogla Ljuba sama že prej uvideti, da ne bo mogla do konca. Saj ne bi mogla že zaradi svoje pripravljenosti, zaradi poškodbe pa še manj." Potem je mimo prišel en znanec iz ekipe Snete skere, kjer so ostali še trije, saj je eden odstopil in me je vabil naj grem z njim. Potem je Bob tudi odstopil od ideje, da bi šli trije naprej. Nekako ni videl več smisla. Verjetno je vplivalo tudi dejstvo, da je bila ura pol petih zjutraj, in smo bili na poti že skoraj 19 ur brez počitka (pa ne da on ne bi zmogel, saj je bil fizično enako pripravljen kot jaz). Tako smo se na hitro dogovorili, da greva naprej sama z Damjanom, Bob pa bo z Ljubo počakal na prevoz. Čakala sta skoraj do 12h.
Pot naprej do CP9 je bila precej zahtevna. Vzpeti smo se morali s 500m na 1100m na Naravske ledine pod Uršljo goro.
Sedaj sem jaz postal navigator in šele sedaj, ko sem imel sam karto v rokah, sem se dejansko zavedel, kakšna je odgovornost navigatorja. Ostali se pač fizično "matrajo", navigator pa mora še stalno paziti, kje je, kam mora iti, kaj vidi, kaj bi moral v kratkem videti. Če narediš napako in mora ekipa zato npr. narediti še dodatnih 100 višinskih metrov, se neskončno "žreš", čeprav ti nihče od drugih članov nič ne reče in te verjetno niti ne obsoja. Ampak ne glede na to si sam neskončno očitaš vsako napako.
Karte v merilu 1:50.000 pa tudi niso popolnoma natančne in velikokrat v naravi ni popolnoma enako kot na karti, manjkajo ali pa so preveč, poti, zgradbe, gozdne meje so drugje itd.
Na vzponu sem nekje spregledal en odcep in sva zgrešila pravo pot. Ampak nekako je vseeno vse še nekaj časa »štimalo«, potem pa naenkrat nisem imel več pojma, kje sva. Na srečo sva kmalu ugotovila in tudi napaka ni bila prehuda in sva šla lahko po drugi poti. Peljati sva morala kakšna dva kilometra več, ampak dodatne višine pa na srečo ni bilo treba nabirati.
Proti koncu vzpona je bilo ceste konec in sva morala naprej po stezicah. Naenkrat sem ugotovil, da se malo preveč spuščava in da sva spet zgrešila pot. Morala sva se obrniti in riniti kolo nazaj v hrib. Potem sva še iskala pot in na koncu srečno prišla do koče na Naravskih ledinah. V koči je bilo cel kup ekip: celih, pomanjkljivih, združenih… Natalija in Tomaž iz ekipe Jodli.si sta tudi ostala sama in smo se hitro zmenili, da se bomo združili in gremo skupaj naprej.
Z Damjanom sva si privoščila juho, jaz pa sem jo še poplaknil s pivom. Ko sem ga naročil, me je oskrbnik prav debelo pogledal. Šele precej kasneje sem se zavedel, da je bila ura šele malo pred osmo. Ampak jaz sem bil še "včerajšnji", saj vso noč nismo nič spali, pa tudi počivali ne, razen ko smo čakali na abzajlanje kakšne pol ure.
Po kratkem počitku se nas je kakšnih 15 skupaj odpeljalo navzdol proti Prevaljam. Tam smo se ustavili v trgovini, potem pa nadaljevali pot – kam drugam kot spet v klanec. Natalija me je prosila, če jo lahko vlečem. Šlo je kakšnih 100-200m, potem pa nič več. Sem bil že preveč utrujen. V strme klance sva zato kolo raje porivala in šla ravno tako 5km/h, kot bi se vozila. Spet smo se morali vzpeti za 600m, sledil pa je spust v Dravograd, kjer smo spet prišli do boxov po več kot 20 urah. Malo smo se najedli, se preoblekli v neopren, pripravili čolne in opremo za naprej, jo zapakirali v vreče, da bo ostala suha, in odveslali proti Vuzenici.
Veslanje je bilo sicer hitro, saj je bila zaradi visokega vodostaja Drava precej hitra, ampak vseeno smo veslali nekaj več kot uro. Med veslanjem smo nekajkrat zakinkali. Za zaspat sem potreboval največ kakšne 2-3 sekunde, na srečo pa sem se vsakokrat tudi kar hitro zbudil in smo nadaljevali. V Vuzenici smo se preoblekli in spet zagrizli v klanec. Naslednji CP je bil na Kopah na 1440m, kar je pomenilo dobrih 1100 m vzpona.
Med hojo sem začutil, da me nekaj začenjajo žulit superge. Na srečo sem imel na pohodni palici navit duct-tape (silver tape), za katerega adventure racerji pravijo, da je zakon pri žuljih, in res: tam, kjer sem začutil, da bo nastal žulj, in sem si prelimal z duct tapeom, je bilo vse OK.
Na Kopah je bila koča zaprta, zato smo se morali zadovoljiti kar s hrano, ki smo jo imeli s sabo. Ustavili smo se za kakšnih 20 minut in se malo greli na pozno popoldanskem soncu. Potem pa naprej proti Ribniški koči, kamor smo prišli ravno pred temo. Plan je bil še vedno, da bi naredili celo progo. Ko pa sem malo bolj podrobno gledal karto in glede na to, da so markacije na delu proti Lovrencu bolj slabe, nisem bil prepričan, da se ne bomo zgubljali. Varianta je bila še, da bi šli skupaj s Tinčeki, ki dobro poznajo Pohorje, ampak so se tudi oni premislili in se odločili za krajšo varianto. S CP14 na Ribniški koči se je namreč lahko nadaljevalo po celi progi ali pa opcijsko po skrajšani direktno na Roglo. Ta varianta je krajša kakšnih 7 ur hoje.
Ker smo vsi štirje (vsak v svoji ekipi) precej časa zgubili pri odstopu ostalih članov, bi v nadaljevanju po celi progi lovili časovne zapore in bi v primeru, da bi se zgubili, hitro bili prepozni in bi morali odstopiti. Tako smo ob 23h nadaljevali proti Rogli. Nočna orientacija po Pohorju je bila zelo zahtevna. Markirane poti so bile drugje, kot je bilo narisano na karti, povsod je bilo samo močvirje in blato. Takrat me je tudi že močno začelo mučiti pomanjkanje spanca. Ker smo imeli luči z led diodami nam je (verjetno zaradi vlage) vsem pred očmi nekaj migotalo. Sem mislil, da se mi že malo meša, a sam kasneje zvedel, da so imeli vsi enake "probleme". Komaj sem še zdržal buden. Po dobrih štirih urah smo prispeli na Roglo kot peta ekipa (nekaj jih je sicer bilo še na dolgi varianti in zato po uvrstitvi pred nami) in se zavalili v spalne vreče za uro in pol, to je do petih. Zaspali smo prej kot v sekundi in skoraj preslišali budilke.
Ob pol šestih smo nadaljevali pot proti Turjaku pri Mislinji. Hodili smo zelo hitro, enkrat malo zgrešili pot, a na koncu vseeno v redu prispeli na CP 18.
Naslednji CP je bil na Paškem Kozjaku, kar je pomenilo spet 400m vzpona. Ampak je šlo kar hitro in smo kmalu spet »zadužili« bicikle. Jaz sem imel že tako ožuljeno rit, da se sploh nisem mogel usesti na sedež. Bilo je še nekaj vzpona, nekaj single trackov, potem pa smo prišli na asfalt in je ostalo še kakšnih 10 km. Vmes je bila še CP 20, kjer naj bi žimarili (vzpon po vrvi), a so ga, ne vem zakaj (bojda zaradi varnosti), odpovedali. Saj ne, da bi mi bilo kaj žal. Potem pa le še lepo več ali manj po ravnem do cilja.
To so bili nepopisni trenutki. Iz centra Velenja po cesti proti jezeru, so mi šle kar dlake pokonci. Ponos, zadovoljstvo nad doseženim, zadovoljstvo, da je konec. Mega.
V cilju sem moral še požimariti na en montažni oder, kjer nas je čakal šampanjec.
_____________________________________________
Dan po dirki nisem mogel hoditi. Kita na desni nogi je bila vneta in otečena (še 14 dni po dirki me boli), bolela me je vez na notranji strani kolena (to je sicer hitro minilo), stopala pa so bila tri dni otekla kot dva balona. Ampak ne glede na to, je prijava za drugo leto že pripravljena.
To je zmaga! Iti čez svojo mejo, fizično in psihično, je 
težko. Samo da ne boš zdaj pozabil na čisto navadni lauf, ha 
. Gorenjci smo res pravi kaveljci, kajne 
.
.
.Pri tej zadevi moreš biti popolen tako sam kot ekipa da v najtežjih trenutkih dihajo kot ena duša.Morda tukaj prideš do spoznanja iz kakšnega testa je tvoje telo in tvoja psiha.Morda pa nekoč nikoli se ne ve. 