UTMB – Ultra-Trail Du Mont-Blanc
Pravijo, da je UTMB eden najtežjih evropskih ultra maratonov. Na dolžini 166,4 km je potrebno premagati še 9.448 višinskih metrov vzpona. To je podobno, kot da bi se iz Pokljuke šestkrat povzpel na Triglav, pa dodatno pretekel še nekaj kilometrov. Za pravočasen prihod na cilj imajo udeleženci na tej tekmi omejen čas že na določenih postajah, končni limit za celotno progo pa je 46 ur.
Doslej se je UTMB udeležil le en Slovenec, in sicer leta 2005 mariborski ultramaratonec Zvone Mezga. Njegove izkušnje so bile tudi bogata popotnica za našo skupino.
Ob prijavi v začetku leta sem se zavedal, da bo treba veliko trenirati dolge teke in ustvariti dobro vzdržljivost. Niti na misel mi ni prišlo, da bi me lahko prizadela takšna stvar, kot je kila (ingvinalna hernija) in operacija pet tednov pred startom. Res je, da sem dobro okreval, hitro pričel z gibanjem, res je pa tudi, da sem po prvem vzponu na Pohorje spet preventivno tri dni ležal. Nato sem opravil štiri lahkotnejše tekaške treninge na atletski stezi za konec pa še dva treninga na Pohorje. Na stotine ljudi mi je odsvetovalo udeležbo in mi dalo jasno vedeti, da sem »nor«. Sem se kar strinjal z njimi, istočasno pa mi je bila to dodatna motivacija, da jim dokažem, da sem res nor. Nor namreč ne moreš biti v gležnju, v kolenu ali v mišicah, lahko si nor le v glavi in moj moto je ravno: »vse je v glavi«.
Na dan odhoda v četrtek sem se moral vstati že ob 3.00, da smo lahko že ob 5.00 krenili iz Kranja. V ekipi tekaških entuziastov sta bila poleg mene še Marjan Trobec (proga CCC Chamonix-Courvoier-Champex z 98 km dolžine in z 5.400 višinskih metrov vzpona), ki je tudi vozil tja in nazaj ter njegova soproga Simona Trobec (proga UTMB), zmagovalka lanskoletne hrvaške treking lige.
V Chamonix-u smo se namestili v avtokampu, postavili oba šotorčka in se odpravili na ogled po mestu. Na prijavah se je že nabirala dolga vrsta. Skočimo še v eno restavracijo na testenine po domačem francoskem receptu, nato pa nazaj v kamp po obvezno opremo, ki je bila pogoj za prijavo. Dolgo uro smo čakali v vrsti. Pregledali so tudi popolnoma vso obvezno opremo. Po prijavi smo se odpravili nazaj v kamp na zaslužen počitek. Po prejšnji neprespani noči sem tokrat potegnil skupaj skoraj 12 ur spanja z vmesnimi prebujanji zaradi hladne in vlažne noči.
Na dan starta je čas kar hitro tekel. Zaradi dolgega čakanja na testeninko ni bilo časa niti malo poležati. Marjan je startal sicer že dopoldne, s Simono pa sva si pakirala prtljago za prevoz na predvideni vmesni točki, se oprtava in kreneva na prizorišče. Startna ploščad je bila polna, enako pa vse vpadne ulice, pločniki in trate. Iz zvočnikov je donel glas spikerja in glasba, ki je dajala posebej praznično vzdušje.
Start je bil natanko ob 18.30 uri. Masa ljudi se je pognala po mestnih ulicah, a mi smo še kar nekaj časa stali na mestu. Pričela se je hoja in lahen tek, katerega je zastoj večkrat zadušil tako, da smo ponovno stali na mestu. Kolona se je počasi raztegovala, tek pa je postajal vse bolj normalen. Prvih osem kilometrov je bilo dokaj ravninskih, tempo smo imeli malo počasnejši kot 6:00. Kmalu smo zagrizli v breg in začelo se je pričakovano. Ozračje je bilo tako segreto, da sem majico z dolgimi rokavi oblekel šele pod vrhom prvega 2,5 tisočaka, ko se je noč že nagibala h koncu.
Tekma je postala rutina. Razmišljanje je bilo kot prtiček na mizi, zgolj zaradi okrasa. Noč, dan, noč, gor, dol, gor. Prva kriza je nastala ob menjavi opreme v Courmayeurju. Do tod je namreč silovito dolg spust. Ogledoval sem si podplate, vendar ni bilo videti žulja za predreti. Vseeno zalepim obliž čez bolečo blazinico. Na to kontrolno postajo sem si poslal salomonke za menjavo obutve. Na licu mesta sem si premislil in iz salomonk vzel le vložke in jih vstavil v inovke. Že prej sem imel v teniskah petne gel vložke, ki sem jih ponovno vstavil nad vložke iz salomonk. Razen umivanja nog sem na tej postaji še nekaj malega pojedel, a ura in pol je minila kot bi trenil. Hitro na pot in kaj kmalu strmo navkreber.
Simona se je dobro lotila vzpona in počasi prehitevala posameznike. Meni ni ustrezala obutev, mišice in tetive so se mi ohladile, ahilova je bolela na levi in desni nogi. Žulj, ki ga ni bilo videti, je bolel, kot bi stal na igli. Stiskam zobe in grizem v breg. Če se bo nadaljevalo s takšnimi bolečinami, se bo igra kmalu končala. Znojim se dvakrat bolj, kot bi bilo potrebno. Vsakih nekaj metrov potegnem požirek iz »kamele«. Končno kontrolna točka.
Na kontrolni točki naredim najprej par požirkov kokakole. Razsušeno grlo ne spusti tekočine skozi. V prsih se sprošča pritisk plina iz napitka in skoraj omedlim. Dotlej edino v prsih še nisem čutil bolečine. Usedem se kar na tla. Čez par sekund mi odleže in se takoj lotim nog. Najprej sem snel obliž iz navideznega žulja, nato pa sem odstranil še petne gel vložke. Čvrsto zavežem obuvalo in pohitim naprej. Doživim pravo odrešitev. Bolečine v peti so takoj prenehale, ožuljena blazinica pa ni bila več prebadana z iglami. Pesimizem in optimizem se v trenutku izmenjata in Zdravko drvi naprej. Spet sem lahko sledil tempu s sproščeno čeljustno mišico.
Grand Col Ferret je vrh, kjer se strm vzpon prevesi v ca 18 km dolg položen spust. Tek je postal pravi užitek. Bilo je pozno popoldne in dalo se je teči, dokler je bilo še svetlo. Po podatkih iz interneta sva v tem delu prehitela preko 200 tekačev (281 do Champexa). Sredi spusta se je nahajala okrepčevalnica in to je edini trenutek, da je lahko srce spustilo pulz za kak udarec. Spust se je zaključil z nekoliko strmejšim delom, ki je za tek že manj primeren, do postaje La Fouly pa je pot vodila še po asfaltni cesti. Tek po asfaltu mi ni ustrezal in takoj po odhodu iz postaje sem začutil napetost in rahlo bolečino v pokostnici na goleni desne noge. Medtem se je stemnilo. Med hitenjem proti naslednji točki si nisem vzel časa niti, da bi si dovolj zmasiral golen. Iz kraja Praz de Fort se je v daljavi na hribu pred nami svetlikala naslednja postaja Champex. Videti je bila blizu, a vzpon je trajal in trajal.
Končno ob 23:20 Champex, kjer je bila tudi druga točka z menjalno prtljago. Vzamem svojo vrečko in se odpravim na masažo. Simona pravi, da me ne bo čakala in da bo šla naprej. Mlad maser je poklical glavnega terapevta in skupaj ugotovita kaj narediti. Mečno mišico in sprednji del stopala mi je bandažiral in medsebojno povezal z elastičnim trakom. Poberem svoje stvari in se grem obut za nadaljevanje poti. Šotor je bil nabito poln. Zagledam Simono, ki me je le počakala. Tokrat sem je bil res nadvse vesel. Pokazala mi je, da je pri tretji klopi in da bo malo zatisnila oči. Na hitro nekaj pojem in si umijem sol iz obraza. Uležem se na klop in zaprem oči. Teniske so bile tako močno zavezane, noge pa otečene, da sem čutil, kot bi jih imel v vročem primežu. Čeprav sem bil že nekaj časa na tej postaji, je srce še močno razbijalo. Utrujenost je torej precejšnja. Nič ne bo z dremežem in pol ure čez polnoč odrineva dalje.
Vedel sem, da bom s poškodovano nogo lahko opravil še en vzpon in spust, za drugega se bo potrebno pa z muko pretolči, a kaj ko je do cilja še tretji vzpon in spust. Misel na to, da bi odstopil pri zadnjem izmed desetih vzponov se mi ni zdela niti malo sprejemljiva.
Nadaljevanje je potekalo v trdo noč. Po spustu se prične prvi izmed zadnjih treh vzponov. Precejšnja strmina in neugodna kamnita podlaga. Kot bi skale kdo grdo razmetal. Gor, levo, desno, cik-cak in nikoli konca. Vzponi so bili strmi in neprekinjeni. Simona vleče v klanec, jaz pa ji vneto sledim. Prične se spust. Daleč pod nogami se vidi Trient. Obstajalo je tiho upanje, da se bo pot obrnila prej navkreber in ne bo treba prav do konca v globel. Upi so bili zaman. V Trientu so si volonterji kljub neugodni uri privoščili bučno zabavo, pravzaprav enako, kot v ostalih krajih.
Zagrizemo še v predzadnji vzpon. Spet enako dolgočasno kot prejšnji vzpon. Držim se Simone, ki se občasno že precej oddalji. Grizem in vsake toliko časa zmanjšam razliko. Vedel sem, da dobro napredujeva, saj večkrat koga prehitiva. Predzadnji vrh je bil dosežen že pri belem dnevu. Prekine se nesmisel tekme in nočne more, ter se vrne malo užitka, ob lepotah gora v jutranjem soju žarkov. Orientacija je na nuli. Le kje je bela gora. Domnevam, da je za vrhom iz leve strani. Spet spust in tokrat ponovno globoko, globoko. Simona je precej poskočna in urna. Moja bolečina v pokostnici je navzdol še večja in se še stopnjuje. Dodatno me pečejo žulji na prstih in peti, čeprav o njih niti ni treba razmišljat, saj so le malenkost proti bolečini v goleni. Vidim, da mi bo Simona ušla. Razdalja se veča. Ne popuščam in se odločim, da jo do konca spusta še zadnjič ujamem. Ni bilo lahko. Na postaji v Valorcine izmenjava par besed. Pravi, da si bo oskrbela noge. Jaz nimam kaj gledat svojih nog, saj vse peče in žge, en in tazadnji vzpon bodo pa morale že še pretrpeti. V mislih mi je odzvanjala misel, da bom prišel v cilj, pa če se bom moral po trebuhu privleči. Takoj krenem naprej, Simona me bo itak kmalu prehitela.
Nekaj časa se je pot počasi dvigala. Prava tekaška steza, si mislim, vendar o teku sem tokrat lahko le razmišljal. Po telefonu se še javim domov in povem, da sem krenil na zadnji vzpon. Večkrat pogledujem nazaj in tik preden se pot zasuče strmo navzgor zagledam, da me dohaja številna skupina. Na vzponu me kmalu prehiti ca 15 tekačev. Zadnja med njimi je bila Simona. Čez nekaj časa pogledam navzgor in vidim, da je že v sredini skupine in kmalu zatem pa že na čelu. Zberem voljo in stisnem zobe, ter še sam pričnem s prehitevanjem. To je namreč edino realno merilo o hitrosti gibanja. V klanec jih pustim zadaj pet, po pobočju do kontrolne točke pa še kakšnih dvajset.
Počutim se odlično in močno, toda pot se je kmalu obrnila navzdol. Bila je široka in varna, počasi pa so me dohajali tisti, ki sem jih prehiteval v težkih skalnatih pogojih na ozki poti po in ob grebenu. Lahen tek se je obrnil v simuliranje hitre hoje, nato zgolj hoje in nazadnje sem bil hiter res le še toliko, kot bi se vlekel po trebuhu.
Hodil sem po prstih, saj je bila bolečina sprednjih žuljev bolj sprejemljiva kot zbadanje igel v peti. Podplati so mi goreli in hoja po žerjavici se mi je ta trenutek zdela kot mačji kašelj. Za vsak korak sem moral razmisliti, kako bom položil nogo. Sedem kilometrov hoje s pogledom na Chamonix se ni in ni končalo. Preko poti je tekel potok. Stopil sem vanj z namenom, da si ohladim noge. Preklinjam goreteks, saj se je tokrat odrezal stoodstotno. Pri naslednjem potoku si zlivam vodo za nogavice. Paše, a do podplatov ni prispela, saj so bile vezalke premočno zategnjene. Šele tretji poizkus s potokom je uspel in namočil sem tudi podplate, čeprav sem dvomil, da je to primerno par kilometrov pred ciljem.
Ljudje ob cesti so me pozdravljali in vzpodbujali. Vzpodbujali so me tudi številni tekači, ki so me v teh kilometrih prehiteli. Ko se je pričela asfaltna cesta sem kmalu spoznal, kje se nahajam, saj smo tam prvi dan parkirali avto. Še čisto malo do cilja. Levo in desno ob cesti so bile strnjene množice navdušenih ljudi, ki so kar vpili in krilili z rokami, ter oddajali silno pozitivno energijo. Moj korak je postal lahkotnejši, prsti so spet lahko odrinili nogo v počasni tek in nazadnje se mi je zdelo, da že drvim proti cilju. Kako je to mogoče? Sem to jaz, ali je namesto mene tu že nekdo drug? Jaz zagotovo teka ne bi več spravil skupaj niti za meter. Tečem proti cilju in se zadržujem, da ne zajočem od sreče in to ravno v trenutku, ko se fotografi trudijo zajeti zame zgodovinski trenutek.
V cilju me je pričakal Marjan, ki je že pred tem poskrbel za moje vrečke z menjalno garderobo. Spila sva pivce in se počasi podala v avtokamp. Za tuširanje sem porabil kar eno uro in še eno za pospravljanje šotora. Po dveh neprespanih nočeh se usedem na prevoz proti domu in verjemite, da sem takoj zaspal. Vozil je Marjan, ki se je iz CCC proge ta čas že dobro regeneriral. Na poti proti domu smo trikrat stali, kar sem izkoristil za to, da sem se malo učil hodit – vsaj tako je bilo verjetno videti.
V absolutni razvrstitvi sem izmed 2.000 udeležencev dosegel 841 mesto in 118 mesto v kategoriji V2 H. V cilj je sicer prispelo le 1.239 (52 %) izmed 2.382 udeležencev. Čeprav iz teh rezultatov ni videti, moram povedat, da sem jaz »zmagal«.
Simoni in Marjanu še enkrat hvala za prijetno družbo, prevoz, pomoč, podporo, dobro voljo in še bi se kaj našlo ... pa še enkrat obema čestitke!
Zdravko Čufar
Letošnja proga je bila dolga kar 166 km, opraviti pa je bilo potrebno +/- 9400 višinskih metrov.
. Druga taka zanimivost pa je bila, gledano iz ekološkega vidika, da smo dobili večji plastični kozarček, ki si ga moral imeti s seboj, da si si lahko na okrepčevalnicah natočil pijačo. 
Škoda pri tej tekmi je mogoče le to, da so vmes tudi noči pri katerih pa razledov žal ni. 
Glede oblačenja mi je ponoči zadostovala ena majica z dolgimi rokavi, pa mogoče sem in tja kdaj tanjše rokavice. Čez dan pa kratek rokav in hlače pod koleni.
Je pa res, da imamo ženske pri tem še več podpore, kot moški. Veliko ljudi se potrudi in prebere ime na štartni številki in potem poimensko navija zate. Seveda pa moraš imeti malo sreče pri svojem imenu in jaz sem jo imela. 
