- 03 Sep 2008, 15:21
#144242
Zanimiva debata. Bom povedala še svoje videnje. Imam moža, športnika od glave do pete. Študiranega.
In po mojem si je vedno po tihem (in izjemoma kdaj na glas) želel, da bi tudi jaz začela malo več migati. Saj sem včasih hodila na aerobiko, tudi tečt sem šla vsako leto nekajkrat. Ampak to ni bilo to. Med tem časom sem tudi 2x rodila. Otroka sta zdaj stara 7 in 3,5 let. Izgovorov za ne-šprtanje je bilo malo morje. Saj nimam časa. Pa bi tekla, če bi imela mp3 - pa sem dobila mp3. Pa bi tekla, če bi imela Polar - pa sem za RD dobila Polar. No, malo pretiravam, ampak tako nekako je res bilo. Podpora doma maksimalna, volje (no, časa seveda 
) pa nobene. Letos pa se je zgodil "klik" v moji glavi. Očitno. Kajti januarja sem, takrat sicer na pobudo prijateljice, šla prvič letos tečt. Aprila sem se pridružila organizirani skupini. In tako že skoraj 8 mesecev - tečem. Vem, da sem še začetnica, ampak že to je zame velik uspeh. In trenutno edini cilj - vztrajati (in še nekaj manj pomembnih). Mož me popolnoma podpira in, če se le da, teče z mano in me vzpodbuja, uči,... Časovno brez problemov skombinirava svoje treninge. Vse se da. Je pa res, da zdaj veliko lažje, ko sta otroka že toliko večja. Če ne gre drugače, so tudi oboji stari starši zelo blizu.
Podpora doma je pomembna, ampak migat se spraviš, ko se sam za to odločiš!! Nobeno prigovarjanje ne pomaga toliko kot lastna odločitev oz "klik" v glavi. Je pa res, da zgledi vlečejo in da imamo več možnosti za "premik" tisti, ki imamo partnerje športnike.
LP, Urša
grb napisal/-a:In sedaj drugo vprasanje: Kako boljso polovico (tle zdej spol ni vazen) navdusit za sportanje?
Zanimiva debata. Bom povedala še svoje videnje. Imam moža, športnika od glave do pete. Študiranega.
In po mojem si je vedno po tihem (in izjemoma kdaj na glas) želel, da bi tudi jaz začela malo več migati. Saj sem včasih hodila na aerobiko, tudi tečt sem šla vsako leto nekajkrat. Ampak to ni bilo to. Med tem časom sem tudi 2x rodila. Otroka sta zdaj stara 7 in 3,5 let. Izgovorov za ne-šprtanje je bilo malo morje. Saj nimam časa. Pa bi tekla, če bi imela mp3 - pa sem dobila mp3. Pa bi tekla, če bi imela Polar - pa sem za RD dobila Polar. No, malo pretiravam, ampak tako nekako je res bilo. Podpora doma maksimalna, volje (no, časa seveda ) pa nobene. Letos pa se je zgodil "klik" v moji glavi. Očitno. Kajti januarja sem, takrat sicer na pobudo prijateljice, šla prvič letos tečt. Aprila sem se pridružila organizirani skupini. In tako že skoraj 8 mesecev - tečem. Vem, da sem še začetnica, ampak že to je zame velik uspeh. In trenutno edini cilj - vztrajati (in še nekaj manj pomembnih). Mož me popolnoma podpira in, če se le da, teče z mano in me vzpodbuja, uči,... Časovno brez problemov skombinirava svoje treninge. Vse se da. Je pa res, da zdaj veliko lažje, ko sta otroka že toliko večja. Če ne gre drugače, so tudi oboji stari starši zelo blizu.
Podpora doma je pomembna, ampak migat se spraviš, ko se sam za to odločiš!! Nobeno prigovarjanje ne pomaga toliko kot lastna odločitev oz "klik" v glavi. Je pa res, da zgledi vlečejo in da imamo več možnosti za "premik" tisti, ki imamo partnerje športnike.
LP, Urša
PREDLOG: 
začni(te) trenirat za maratone ali bolje ultramaratone, pa bo treba v trening vključit dolge teke. pa bo 
