- 24 Mar 2008, 09:07
#122223
Zakaj sem jaz začel teči?
Če malo pobrskam nazaj tja v leto 1991, se spomnim, da sem začel teči pozimi. In to z razlogom, ker imam bolj slabo prekrvavljene noge in me je zaradi tega v zeblo. S tekom sem pospešil krvni pretok in bil vsaj za približno tri ure prekrvavljen.
Začel sem s tekom po ravnini, en kilometer v eno smer in en kilometer nazaj. Tik pred domom imam, oziroma sem imel, še približno deset metrov klanca, katerega (na začetku) ponavadi nisem zmogel premagati
Začel sem razmišljati, da bi tekel dlje oziroma da bi se začel lotevati brega. Prvi tek v breg je od mene zahteval neverjetno veliko! Seveda sem na prvem teku (in tudi v nadaljnih tekih) vmes tudi malo "zahodil".
Če mogoče poznate vzpon na Pokljuko, iz zadnje vasi Zgornje Gorje pa do bivšega smučišča Zatrnik. To je bil moj takratni "tekaški poligon". To Razdaljo (malo manj kot 2 kilometra klanca) sem premagal kakih 200-krat, v približno 6 letih. S tem, da sem včasih tekel 3-krat na teden, včasih pa tudi mesec ne.
Včasih sem šel pretečt tudi krog okoli Blejskega jezera in bil kar primerno utrujen po teku.
Največji "podvig" pa sem opravil leta 1995, ko sem šel na tek iz rodnega kraja v Radovljico, kjer smo bili, kot študenti, vsak vikend "kuhani in pečeni". Če se prav spomnim, sem takrat za razdaljo približno 22-ih kilometrov potreboval okoli dve uri in pol.
Nadalje sem tekal le občasno, več ali manj spet zaradi tega, ker sem imel slabo prekrvavitev.
Nadaljeval sem s krajkšimi teki, s približno 4 kilometerskimi razdaljami.
Tistega lepega septembra leta 2002 sem spoznal dekle, ljubljančanko. Večkrat je prišla k meni na Gorenjsko. Včasih sem povedal, da sem ravno prišel iz teka,...
Ne vem, kako je debata nanesla na Ljubljansjki maraton. Izzvala me je, da mi kupi tekaške superge, če grem preteči Mali Ljubljanski maraton.
Gorenjska trma se je seveda takoj strinjala s tem, da grem probat polmaraton. Kupila sva ne preveč profesionalne superge.
Že sem dogodek in množica ljudi me je potegnila in na mojem prvem štartu je bilo prav noro, polno energije je bilo čutiti.
Prišel sem v cilj s časom približno uro in 54 minut. Ljubljančanka ni pričakovala, da bom zdržal do cilja, pa me je gorenjska trma spremljala celoten maraton. Seveda sem bil po maratonu popolnoma "polomljen", bolelo me je vse, kar se je dalo.
Res je tudi, da sem pred mojim prvim polmaratonom tekel razdalje 4,5 kilometra, največ deset v enem kosu.
Dandanes je pa moje razmišljanje tako, da se mi manj kot 10 kilometrov ne da in ne splača teči.
Tako sem začel svojo rekreativno tekaško pot.
Rad se udeležuijem tekmovanj, kjer se skušam sam sebi dokazovati in obenem je na tekaških tekmovanjih polno pozotovne energije!
Lep pozdrav izpod Gorenjskih gora!
Če malo pobrskam nazaj tja v leto 1991, se spomnim, da sem začel teči pozimi. In to z razlogom, ker imam bolj slabo prekrvavljene noge in me je zaradi tega v zeblo. S tekom sem pospešil krvni pretok in bil vsaj za približno tri ure prekrvavljen.
Začel sem s tekom po ravnini, en kilometer v eno smer in en kilometer nazaj. Tik pred domom imam, oziroma sem imel, še približno deset metrov klanca, katerega (na začetku) ponavadi nisem zmogel premagati
Začel sem razmišljati, da bi tekel dlje oziroma da bi se začel lotevati brega. Prvi tek v breg je od mene zahteval neverjetno veliko! Seveda sem na prvem teku (in tudi v nadaljnih tekih) vmes tudi malo "zahodil".
Če mogoče poznate vzpon na Pokljuko, iz zadnje vasi Zgornje Gorje pa do bivšega smučišča Zatrnik. To je bil moj takratni "tekaški poligon". To Razdaljo (malo manj kot 2 kilometra klanca) sem premagal kakih 200-krat, v približno 6 letih. S tem, da sem včasih tekel 3-krat na teden, včasih pa tudi mesec ne.
Včasih sem šel pretečt tudi krog okoli Blejskega jezera in bil kar primerno utrujen po teku.
Največji "podvig" pa sem opravil leta 1995, ko sem šel na tek iz rodnega kraja v Radovljico, kjer smo bili, kot študenti, vsak vikend "kuhani in pečeni". Če se prav spomnim, sem takrat za razdaljo približno 22-ih kilometrov potreboval okoli dve uri in pol.
Nadalje sem tekal le občasno, več ali manj spet zaradi tega, ker sem imel slabo prekrvavitev.
Nadaljeval sem s krajkšimi teki, s približno 4 kilometerskimi razdaljami.
Tistega lepega septembra leta 2002 sem spoznal dekle, ljubljančanko. Večkrat je prišla k meni na Gorenjsko. Včasih sem povedal, da sem ravno prišel iz teka,...
Ne vem, kako je debata nanesla na Ljubljansjki maraton. Izzvala me je, da mi kupi tekaške superge, če grem preteči Mali Ljubljanski maraton.
Gorenjska trma se je seveda takoj strinjala s tem, da grem probat polmaraton. Kupila sva ne preveč profesionalne superge.
Že sem dogodek in množica ljudi me je potegnila in na mojem prvem štartu je bilo prav noro, polno energije je bilo čutiti.
Prišel sem v cilj s časom približno uro in 54 minut. Ljubljančanka ni pričakovala, da bom zdržal do cilja, pa me je gorenjska trma spremljala celoten maraton. Seveda sem bil po maratonu popolnoma "polomljen", bolelo me je vse, kar se je dalo.
Res je tudi, da sem pred mojim prvim polmaratonom tekel razdalje 4,5 kilometra, največ deset v enem kosu.
Dandanes je pa moje razmišljanje tako, da se mi manj kot 10 kilometrov ne da in ne splača teči.
Tako sem začel svojo rekreativno tekaško pot.
Rad se udeležuijem tekmovanj, kjer se skušam sam sebi dokazovati in obenem je na tekaških tekmovanjih polno pozotovne energije!
Lep pozdrav izpod Gorenjskih gora!
Pozdrav, Primož
to kar s sebe sprav
pa se največkrat pri njih nasmeh nariše na obrazu 
, no če pa se že sreča najde 
kakšno spodbudo nam trpežnim, upam da potem še kej vztrajajo pri tem , ker jih še kar nekej mem teče za mano, pa jim lahko kaj poživi duha
kdaj bo že konc, pa kaj mi je tega treba bilo, jest mal probam moralo dvignt 
da stisnemo še tiste atome sreče iz sebe 
pa pridemo skozi cilj, pol pa včasih dožviš srečne trenutke stiska rok nepoznanih oseb in kakšno zahvalo, 
to mi je pa res v veselje (no upam da kakšnega to ne moti če je kakšen bolj glasen 
)
, lp, vencelj
