Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#146012
:D

čez dobro uro jo mahnem na treking POT VASOVANJA iz Trbovelj do RUŠ.
Gre za prvi raziskovalni treking dolžine okrog 100km, saj mi je pot 80% neznana. Jo pa želim raziskati in najti najbolj ugodno traso, seveda čimveč po naravnih podlagah in čimmanj po cestah.

Osnovna smer je :zadnja avtobusna postaja Gabersko, prelaz Podmeja , pod Mrzlico na Šempeter, Šentjungend, Dobrna, Paški Kozjak, Rogla, Pesek, Areh, Glažuta, Ruše.

POT VASOVANJA posvečam Rušanki, moji Tini, ki mi že štiri leta lepša življenje. :wink:
Nazadnje spremenil semjul, dne 15 Sep 2008, 12:34, skupaj popravljeno 1 krat.
 david30
#146085
zdravo!
semjul si pa res od hudiča za take proge ,svaka čast
lp David
Uporabniški avatar
 tek_v_snegu
#146113
V èasu ko je treskalo po Mariboru, sem se spraševal kod se podi Semjul.
Vztrajno in dobrovoljno ga je šibal ali med luknjami med nevihtami malo pa zgleda, da mu je premagovanje deža pomagala energija njegove drage.


No danes zjutraj v èistem jutru po nevihtah se je spušèal pod Božjimi Štengami iz Šumika v Ruše :).


Pogumno dejanje in še veè takih akcij. Èeprav lepo vreme pa ni na odmet.

Semjul, pravi borec si!

V èast mi bo kdaj s teboj vdariti kakšen individidualni duatlon ali ultra trekking.

Se veselim reporta.
 klopotec
#146131
Me res zanima, kaj nam bo Semjul napisal, ko si odpočije. On očitno ne more mirovati.
Uporabniški avatar
 ZdravkoC
#146132
Stari, faca si :!:
Najbolj mi je všeč, da si šel na vasovanje :D
Motivacija je največkrat glavni razlog za "malo pretegniti noge"
Itak vem, da se boš kaj oglasil, pa bom zvedel več 8)
Uporabniški avatar
 andreya
#146201
semjul napisal/-a::D

Pot vasovanja sem uspešno zaključil ob 11.10. Okno kamrce se je odprlo :wink: Poročilo sledi ko poštimam po kamrci :D


Semjul, ti si faca. :D :cast:
Uporabniški avatar
 Ksenija
#146278
:cast:
čestitam za ta podvig... verjamem pa da se ti v glavi plede že nekaj novega ;)
Uporabniški avatar
 semjul
#146454
:D

Vso potrebno kramo za na pot mi je Tina pripeljala v službo in glede na to, da ob petkih že nasplošno težko dočakam 15.uro, je bilo ta petek še težje.
Oprtan s kamelo in najnujnejšim, se malo pred 15.00 zaženem v hrib, garmina 305 pustim ugasnjenega saj želim posneti pot, ki je še ne poznam, baterija pa drži le 14 ur. Na prelaz Podmeja se dvignem iz 300n.m, na 726n.m. in zavijem pod Mrzlico proti Homu, Nekje 4km je za menoj , ko se prične neznanka, vendar podnevi z mapo v rokah nobenih problemov. Tečem skozi naselje Marija reka, ko izza vogala poškili siva glava starejšega moškega, čez čas pa še telo potegne za seboj. Kot vedno dvignem roko v pozdrav in glasno pozdravim. Dedec pa meni, da se mu je slišalo kot bi konj tekel po makadamu navzdol, ne človek. Hu, tale je pa malce huda, vendar se le nasmejem in tečem dalje, vem, da imam pri dobrih 90kg težak korak, ampak konj?
Nekajkrat jo mahnem na slepo v smeri, za katero se mi zdi da je nekje v moji želeni in za enkrat mi uspeva dobro napredovati. Vroče je, soparno, težak zrak in kar ne morem verjeti napovedim, da me bo jutri pri 8 stopinjah zeblo. Nahrbtnik postaja sumljivo lahak kar pomeni , da bo kamela kmalu prazna. Splašim srno, ki jo ureže preko travnika in vedno znova se ne morem načuditi s kako lahkoto se oddalji. Po Castenjedovem Don Juanu je to dober znak, si razložim in z večjo energijo pohitim proti Homu, kjer si obetam napolniti rezerve vode. Koča odprta le soboto, nedeljo in praznik, cerkvica s klopcami , nobene vode nikjer. Toda to ni razlog za slabo voljo, Šešče in Šempeter sta blizu. V Šeščah se pomudim le toliko, da mi možakar ki ima opraviti na dvorišču , med labirintom ulic pokaže najkrajšo do Šempetra, čeprav večina vodi tja. Dobra dva km teka po asfaltni cesti, ter preko mostu čez Savinjo in tabla Šempeter je za menoj. Na glavnem križišču v centru, stopim v majhno privat trgovino, da kupim vode. V steklenem pultu zagledam krofe in povprašam trgovko, če so kaj mastni. Da ne preveč , da so dobri mi odgovori, jaz pa njej kakšna škoda, pa vseeno bom vzel enega, saj bo v kombinaciji s colo prava energijska bomba. Skozi semaforje in naselje pojem in popijem, se orientiram ter stečem proti avtocesti, naslednji oviri katero moram prečiti pred prostranstvom onkraj vse do Pohorja in čez. Pogled se mi ustavi tam na daljnem hribovju, ki je zavito v oblake in meglo, tu pa sije prevroče sonce. Le kdo si želi v tisto temo in za povrhu še peš. JAZ!
Km. gredo spod nog, saj je večinoma ravnina, orientiram pa se po vzpetini na kateri je cerkvica in predvidevam, da je to Sv. Jedrt. Želim si do tja pred temo, kajti tam naj bi našel markacijo, ki bi me popeljala proti Galiciji. V vasi pod cerkvico vprašam za ime in pričakovanje je potrjeno. Sv. Jedrt in markacije sem našel. Kratek počitek, malo okrepčila, pripravim lampo in anorak, saj se mrak in temni oblaki hitro bližajo. Proti Veliki Pirešici. Zaslišim glasno glasbo pomešano z zvokom kosilnice in kmalu uzrem sivolasca, ki v gatah hodi za kosilnico sem in tja pod hišo iz katere prihaja glasba. Nisem si mogel kaj, nasmejal sem se glasno. Sivolasi možakar, ne debel, le z velikim trebuhom (verjetno pivskim), z dobro zagorelo poltjo, kar kaže, da so gate stalna praksa, me je pogledal. Dvignil sem roko in glasno pozdravil, nasmejal se je, dvignil roko, spustil kosilnico in pritekel do mene. Ponudil mi je roko, ter se predstavil za Silvestra. Leon je moje ime, sem iz Trbovelj in grem v Ruše, sem odgovarjal, ter mimogrede povprašal za Pirešico. To pa je bilo tudi nekaj redkih besed, ki sem jih uspel izgovoriti v naslednje pol ure njegovega drdranja tako raznolikih tem, da vseh ne gre omenjati, mogoče le, da je razrešil Einsteinovo formulo, ki je vse in ki je nič, da ve, kdaj je bil rojen Drnovšek, saj je sam rojen na isti dan, le šest mesecev kasneje, pa pozitivna in negativna energija za navadno rajo – po štromarsko. Vendar sem med vsemi njegovimi zmedenimi mislimi vendarle ujel eno , ki je bilo verjetno sporočilo tega moža zame. VSI IŠČEMO SREČO, KI SMO JO NEKOČ ŽE IMELI - kot otroci. Velike kaplje so prekinile njegov monolog in skoraj sem si oddahnil ob dežju, čeprav ni zame pomenil nič dobrega. Silvester je hitel pospravljat kosilnico, jaz pa sem med oblačenjem anoraka tekel navzdol po poti. Za menoj so odmevali njegovi klici, češ naj tečem počasi in naj se še oglasim kaj, da sedeva in nadaljujeva pogovor.
Kako paše teči sam po takšnem srečanju v miru in s svojimi mislimi. Mrači se. Dežuje, grmi in se bliska vse naokrog. Lampa je sedaj moje edino sonce za prihodnjih enajst ur.
Tabla Velika Pirešica. Nekam kmalu se mi je zdelo, vendar v dežju in temi nisem želel vleči zemljevida na plano, zato na križišču pomaham vozniku, ter povprašam za pot. Ob spuščenem steklu sem ugotovil da je voznica, ki me je usmerila, šele kasneje sem se spomnil , da je nekaj omenjala Orehovico. Hodim in rinem v breg, naselje je bilo vse redkejše le na vrhu še dve zgradbi in od leve je prihajal moški z baterijo v roki. Pozdraviva se, povprašam za pot, tokrat z mapo v roki, vendar moški ne vidi brez očal, zato mi svetuje, da stopiva v sosednjo hišo, kjer je gostilna. Skozi steklena vrata sem opazil mize in stole ter starejšo gospo, ki nama je hitela odklepat vrata.
Posedli smo, naročili, moški si je sposodil očala, prižgal cigareto, srknil pivo (le kje sem?) in imeli smo pravi bojni posvet. Bil sem precej desno od svoje smeri v vasi Vrhe, in ko sem jim razlagal kje želim iti, so mi vse odsvetovali, nekaj zaradi divjih prašičev, v glavnem pa, da so tam kopali železovo rudo in ob neurjih kot so danes strele najraje tolčejo tam, naj grem do Tepanja lepo po cesti, potem pa že kam, če do tam sploh pridem.
Upošteval sem njihove nasvete, saj sem si v Ruše želel priti brez opeklin, le z žulji in podobnim. Zatorej tek po cesti Dobrna, Nova Cerkev, kjer sem zavil v kanjon Hudinje, Socko , Tepanje.
00.30 najdem markacijo za Roglo in ji zvesto sledim. Moker, vendar me ni zeblo, saj je bil zrak ves čas zelo topel. Kmalu s ceste pot zavije v gozd, tablica Rogla štiri ure, se pravi, štiri ure hoje v breg po mokrem , temnem gozdu, saj v teh pogojih sigurno ne bom hitrejši. Malo višje v gozdu se je pridružila še megla in dobil sem občutek, kot da hodim po nekakšnem tunelu, ki ga je ustvarjala lampa. Kadar je tišina postala pretiha in tema pretemna, sem si zapel refren pesmi Pa na vas, na vas, na vas, pa na vas k svoji lubci v vas, kar je dalo prostoru in meni novo luč in energijo. Včasih bi se odpočil, pa ni kam sesti, stoje je pa vseeno ali hodim ali stojim. Markacija se je izgubila, ko sem prispel do razpotja po poti naravnost navzgor je še bila na deblu pred menoj in s puščico v smeri iz katere sem prihajal, s tremi možnostmi. Seveda sem po Murphijevem zakonu najprej preizkusil nepravi dve, nato pa se odpravil po tretji, za katero tudi nisem bil prepričan da je prava. Vodila me je do asfaltne ceste na kateri sem zavil navzgor, po principu nekam pelje, želim si na hrib, torej navzgor.
Prehiti me rdeči golf 2, ki malo više zmanjša hitrost, kakor da bi hotel ustaviti. Ne ustavljaj, lepo prosim, sem si govoril, saj nisem bil siguren, da se bom zmogel odreči vožnji. In, kot bi voznik začutil moje misli, je pognal in izginil v noč. Po daljšem času sem ugledal luči avtomobila visoko, daleč na desni, in si želel, da mi ne bi bilo treba tja gor, čeprav sem vedel, da je to moja pot. Informacijska tabla ob cesti z znakom Vi stojite tu, mi je dala nove energije, saj sem bil v pravi smeri. Kmalu naletim spet na markacijo, katera je bila vse do Rogle vzorno označena. Kmalu je začelo pihati, in megla se je z dežjem podila skozi gozd, Pa na vas na vas na vas, je odmevalo vsake toliko, in spomnil sem se na Zvoneta, ki mi je na Koroških 24 rekel, ko začne pihati si blizu vrha. Zvone, upam da se ne motiš. Res se je pot postavila vodoravno in mimo drevesnih debel je prihajala svetloba luči v daljavi. Rogla!
Poiščem hotel. Malo toplote in suhega sem si zaželel. Vetrolov odprt, vhodna vrata zaprta, 4.14 je ura. Nič kar vetrolov bom uporabil za zavetišče, za sezuvanje, preoblačenje in prediranje žuljev še posebno na petah. Nadenem si še ene dolge rokave, suhe, kapo rokavice, saj je zrak postal ledeno mrzel tu zgoraj. Pogled na preddverje v hotelu s toplimi sedežnimi garniturami je vabil naj pritisnem na zvonec in si privoščim udobje. Odrinil sem vrata vetrolova ter stopil v megleno temo. Ne dežuje več. Suhe nogavice dajejo dober občutek, predrti žulji ne bole tako hudo. Nekje malo niže moram po mapi stopiti desno v gozd in prečiti proti Pesku, hodim in opazujem, poskušam najti pot, hodim, pa nikjer poti, tako da sem dospel prej na kočo Pesek po cesti. Kar presenečen sem kako hitro je bilo tole. Tukaj mi je pa znano s kolesarskih izletov. Odločim se za pot po makadamu na Šumik in Pod Božjimi štengami proti Rušam, poti je še za dobrih 30 km. Zdanilo se je. Svet je lepši.Pa na vas, na vas, na vas, pa na vas k svoji ljubci v vas zareže v nov dan. Kolikor se da tečem, drugo hodim, tu in tam pripelje avto, srečam gobarje, počutim se doma. Na Šumiku še enkrat menjam nogavice in prediram žulje. Pošljem sporočilo Snežnemu, da mi je uspelo in da premagujem zadnje km. Napad dveh psov tik nad Rušami me sploh ni vrgel iz tira, tako dobro sem se počutil. Nahrulil sem ju kot otroka in ju z žuganjem palic napodil nazaj na dvorišče kmetije, mimo katere sem šel. Še po zadnjem travniku, pokličem Tino, stopila je na balkon in mi pomahala, mene pa je preplavilo zmagoslavje, ob spoznanju, da mi je uspelo. Ob ograji sadovnjaka so me pričakale maline, Snežnega sigurno dolgo ne bi spravil od tu, sam pa utrgam par sadežev in se podam v hišo.
105 km v bruto 20 urah, okrog 3000 višincev, pa doživetji, kot bi potoval cel mesec.
To je moj izkupiček. In z veseljem ga delim z vami.
 klopotec
#146463
Krasno Semjul. V petek zvečer, ko si ti zakoračil v dež, nevihto, sem jaz mojo pot že končal in sem sedel na avtobusni postaji v Dravogradu. Pil sem kavo in gledal na vrh Košenjaka, kako se je tam pravkar razbesnela nevihta. Škoda, nisem vedel da si na poti, sicer bi ti poslal dobre misli.
Čestitam in se vidimo.
Uporabniški avatar
 zvone
#146484
semjul napisal/-a:: 105 km v bruto 20 urah, okrog 3000 višincev, pa doživetji, kot bi potoval cel mesec.

To je moj izkupiček. In z veseljem ga delim z vami.


Bravo Leon!

Kapo dol!

Veseli me, da ti je uspelo.

Hvala za "super" poročilo, ki bo marsikoga pritegnila k podobni avanturi.

Še veliko podobnih ti želim.

Lep pozdrav in lep dan še naprej! Zvone

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA