ero napisal/-a:....sem se spraševal, kako je bilo z Ljubo, ja...
Ta ekipni del zgodbe je pšo svoje zelo zanimiv.
Eden je zmeraj tisti, ki se matra, ampak na koncu je njegova odgovornost (oziroma odgovornost vsakega člana ekipe), da ve kako hitro lahko gre.
Sedaj se mi je npr. na žici že dvakrat zgodilo, da nam je eden "crknil", ampak letos je bilo tako, da je ta, ki je pol crknu skoz vleku naprej. Jaz sem vedel koliko lahko grem in se tak tempo držal, on je pa stalno cukal naprej, kao dejmo, dejmo, po ga je pa pobral.
Tu na adventure raceih je isto. Za Ljbo smo mogoče res šli prehitro, ali pa smo premalo počivali (kar nam je na koncu očitala) ampak odgovornost vsakega člana ekipe je, da ne gre hitrje kot zmore in da se ustavi, če rabi počitek. Ker npr. Ljuba ni mogla od mene pričakovati, da bom zahteval počitek, če ga jaz nisem rabil. Ona bi ga morala zahtevati. BTW, Jaz mislim, da sem bil fizično pripravljen tako, da bi šel brez prevelikih težav skozi z zmagovalno ekipo (pa ne da bi se hotel hvalit, ampak nivo konkurence je res nižji kot na triatlonih - pa tudi trenirajo tile fantje in punce manj).
Ampak kar se LJube tiče, je njen padec na biciklu tudi precej vplival na njeno napredovanje. Dohtarica ji je pod Peco rekla, da naj kar takoj odstopi, da je prehuda poškodba. In je moralo biti zanjo, kljub temu, da smo ji pomagali in jo vlekli zelo, zelo težko.
No, ja, whatever, za drugo leto bvi rad sestavil eno ekipo za zmago (ali pa vsaj za stopničke). <b>Kje je kakšna oštra babnca</b>
Eno oštro imam sicer tudi doma, ampak oštro v drugem smislu 
