Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
Uporabniški avatar
 IRA
#145034
Radolca napisal/-a:Zakaj sem jaz začel teči?
Če malo pobrskam nazaj tja v leto 1991, se spomnim, da sem začel teči pozimi. In to z razlogom, ker imam bolj slabo prekrvavljene noge in me je zaradi tega v zeblo. S tekom sem pospešil krvni pretok in bil vsaj za približno tri ure prekrvavljen.
Začel sem s tekom po ravnini, en kilometer v eno smer in en kilometer nazaj. Tik pred domom imam, oziroma sem imel, še približno deset metrov klanca, katerega (na začetku) ponavadi nisem zmogel premagati :cry:
Začel sem razmišljati, da bi tekel dlje oziroma da bi se začel lotevati brega. Prvi tek v breg je od mene zahteval neverjetno veliko! Seveda sem na prvem teku (in tudi v nadaljnih tekih) vmes tudi malo "zahodil".
Če mogoče poznate vzpon na Pokljuko, iz zadnje vasi Zgornje Gorje pa do bivšega smučišča Zatrnik. To je bil moj takratni "tekaški poligon". To Razdaljo (malo manj kot 2 kilometra klanca) sem premagal kakih 200-krat, v približno 6 letih. S tem, da sem včasih tekel 3-krat na teden, včasih pa tudi mesec ne.
Včasih sem šel pretečt tudi krog okoli Blejskega jezera in bil kar primerno utrujen po teku.
Največji "podvig" pa sem opravil leta 1995, ko sem šel na tek iz rodnega kraja v Radovljico, kjer smo bili, kot študenti, vsak vikend "kuhani in pečeni". Če se prav spomnim, sem takrat za razdaljo približno 22-ih kilometrov potreboval okoli dve uri in pol.
Nadalje sem tekal le občasno, več ali manj spet zaradi tega, ker sem imel slabo prekrvavitev.
Nadaljeval sem s krajkšimi teki, s približno 4 kilometerskimi razdaljami.
Tistega lepega septembra leta 2002 sem spoznal dekle, ljubljančanko. Večkrat je prišla k meni na Gorenjsko. Včasih sem povedal, da sem ravno prišel iz teka,...
Ne vem, kako je debata nanesla na Ljubljansjki maraton. Izzvala me je, da mi kupi tekaške superge, če grem preteči Mali Ljubljanski maraton.
Gorenjska trma se je seveda takoj strinjala s tem, da grem probat polmaraton. Kupila sva ne preveč profesionalne superge.
Že sem dogodek in množica ljudi me je potegnila in na mojem prvem štartu je bilo prav noro, polno energije je bilo čutiti.
Prišel sem v cilj s časom približno uro in 54 minut. Ljubljančanka ni pričakovala, da bom zdržal do cilja, pa me je gorenjska trma spremljala celoten maraton. Seveda sem bil po maratonu popolnoma "polomljen", bolelo me je vse, kar se je dalo.
Res je tudi, da sem pred mojim prvim polmaratonom tekel razdalje 4,5 kilometra, največ deset v enem kosu.
Dandanes je pa moje razmišljanje tako, da se mi manj kot 10 kilometrov ne da in ne splača teči.
Tako sem začel svojo rekreativno tekaško pot.
Rad se udeležuijem tekmovanj, kjer se skušam sam sebi dokazovati in obenem je na tekaških tekmovanjih polno pozotovne energije!

Lep pozdrav izpod Gorenjskih gora!


Kaj se je pa zgodilo z ljubljančanko :wink:
Je zmagala v tvojem življenju :D :?: :?: :twisted:
Uporabniški avatar
 miro
#150159
Vedno tečem sam brez glasbe,tako, da lahko razmišljam o raznih stvareh in dogodkih.
Danes sem se zopet spomnil na Uroša Lampeta - že malo "starejši" tekač in triatlonec, ki mi je ob priliki dejal:"Jaz bom prvi triatlonec, ki bom tekmoval,tudi ko bom star sto let!"
Tudi jaz si želim potovati po tej Poti, ne bom rekel , da je to moj cilj.
Sicer sem to misel enkrat že napisal na TF, pa nič ne de, saj je tako veliko novih bralcev in upam,da bodo tudi razumeli sporočilo Uroša.
Lp
Miro
Uporabniški avatar
 Radolca
#150208
IRA napisal/-a:
Radolca napisal/-a:Zakaj sem jaz začel teči?
Če malo pobrskam nazaj tja v leto 1991, se spomnim, da sem začel teči pozimi. In to z razlogom, ker imam bolj slabo prekrvavljene noge in me je zaradi tega v zeblo. S tekom sem pospešil krvni pretok in bil vsaj za približno tri ure prekrvavljen.
Začel sem s tekom po ravnini, en kilometer v eno smer in en kilometer nazaj. Tik pred domom imam, oziroma sem imel, še približno deset metrov klanca, katerega (na začetku) ponavadi nisem zmogel premagati :cry:
Začel sem razmišljati, da bi tekel dlje oziroma da bi se začel lotevati brega. Prvi tek v breg je od mene zahteval neverjetno veliko! Seveda sem na prvem teku (in tudi v nadaljnih tekih) vmes tudi malo "zahodil".
Če mogoče poznate vzpon na Pokljuko, iz zadnje vasi Zgornje Gorje pa do bivšega smučišča Zatrnik. To je bil moj takratni "tekaški poligon". To Razdaljo (malo manj kot 2 kilometra klanca) sem premagal kakih 200-krat, v približno 6 letih. S tem, da sem včasih tekel 3-krat na teden, včasih pa tudi mesec ne.
Včasih sem šel pretečt tudi krog okoli Blejskega jezera in bil kar primerno utrujen po teku.
Največji "podvig" pa sem opravil leta 1995, ko sem šel na tek iz rodnega kraja v Radovljico, kjer smo bili, kot študenti, vsak vikend "kuhani in pečeni". Če se prav spomnim, sem takrat za razdaljo približno 22-ih kilometrov potreboval okoli dve uri in pol.
Nadalje sem tekal le občasno, več ali manj spet zaradi tega, ker sem imel slabo prekrvavitev.
Nadaljeval sem s krajkšimi teki, s približno 4 kilometerskimi razdaljami.
Tistega lepega septembra leta 2002 sem spoznal dekle, ljubljančanko. Večkrat je prišla k meni na Gorenjsko. Včasih sem povedal, da sem ravno prišel iz teka,...
Ne vem, kako je debata nanesla na Ljubljansjki maraton. Izzvala me je, da mi kupi tekaške superge, če grem preteči Mali Ljubljanski maraton.
Gorenjska trma se je seveda takoj strinjala s tem, da grem probat polmaraton. Kupila sva ne preveč profesionalne superge.
Že sem dogodek in množica ljudi me je potegnila in na mojem prvem štartu je bilo prav noro, polno energije je bilo čutiti.
Prišel sem v cilj s časom približno uro in 54 minut. Ljubljančanka ni pričakovala, da bom zdržal do cilja, pa me je gorenjska trma spremljala celoten maraton. Seveda sem bil po maratonu popolnoma "polomljen", bolelo me je vse, kar se je dalo.
Res je tudi, da sem pred mojim prvim polmaratonom tekel razdalje 4,5 kilometra, največ deset v enem kosu.
Dandanes je pa moje razmišljanje tako, da se mi manj kot 10 kilometrov ne da in ne splača teči.
Tako sem začel svojo rekreativno tekaško pot.
Rad se udeležuijem tekmovanj, kjer se skušam sam sebi dokazovati in obenem je na tekaških tekmovanjih polno pozotovne energije!

Lep pozdrav izpod Gorenjskih gora!


Kaj se je pa zgodilo z ljubljančanko :wink:
Je zmagala v tvojem življenju :D :?: :?: :twisted:

Me je premamila gorenjka, škofjeločanka :D
Uporabniški avatar
 Loni
#150910
Včeraj je bil tako lušten dan, še eden izmed mnogih v mojem življenju. K temu pisanju so me spodbudile besede sotekačev z včerajšnjega K-Rožnika o tem, kako tek "ubija" stres. In kako je to res.
Še dve leti nazaj se mi je nekako ob tem času svet sesul do konca, je bil že prej precej načet, moje tako psihično kot fizično stanje na psu, anitdepresivi, uspavala so bili moji stalni spremljevalci, terapevtska skupina. Ampak enkrat je kliknilo, zdaj rečem, da raje vidim, da pozneje kot nikoli. Ko sem se po dolgih razmišljanjih odločila, da je treba vsemu temu narediti konec. Ker sem pri svojih letih še premlada za zapečkarico oziroma kavčwoman, kot rešemo na TF. Ob pomoči prijateljev, družine, predvsem pa s svojo voljo sem se uspela sestaviti nazaj. In tako kot je zdaj, je super. In res je, tek ubija tisto žalostno v meni, včasih sem šla tečt iz čisto napačnih razlogov, se zagnala kot kaka furija. Pa ni pomagalo. Danes pa grem, da sem s fajn ljudmi, da si preluftam glavo, skratka, da živim.
Zame so tek, kolo in športno plezanje pravi antidepresivi, in to, da se vedno najde super družba za skupno preganjanje kjer koli že, je samo še dodaten plus in motivacija.
In pred mano je še veliko lepih dni.
 spela*
#150929
LoniM napisal/-a:Včeraj je bil tako lušten dan, še eden izmed mnogih v mojem življenju. K temu pisanju so me spodbudile besede sotekačev z včerajšnjega K-Rožnika o tem, kako tek "ubija" stres. In kako je to res.
Še dve leti nazaj se mi je nekako ob tem času svet sesul do konca, je bil že prej precej načet, moje tako psihično kot fizično stanje na psu, anitdepresivi, uspavala so bili moji stalni spremljevalci, terapevtska skupina. Ampak enkrat je kliknilo, zdaj rečem, da raje vidim, da pozneje kot nikoli. Ko sem se po dolgih razmišljanjih odločila, da je treba vsemu temu narediti konec. Ker sem pri svojih letih še premlada za zapečkarico oziroma kavčwoman, kot rešemo na TF. Ob pomoči prijateljev, družine, predvsem pa s svojo voljo sem se uspela sestaviti nazaj. In tako kot je zdaj, je super. In res je, tek ubija tisto žalostno v meni, včasih sem šla tečt iz čisto napačnih razlogov, se zagnala kot kaka furija. Pa ni pomagalo. Danes pa grem, da sem s fajn ljudmi, da si preluftam glavo, skratka, da živim.
Zame so tek, kolo in športno plezanje pravi antidepresivi, in to, da se vedno najde super družba za skupno preganjanje kjer koli že, je samo še dodaten plus in motivacija.
In pred mano je še veliko lepih dni.


Mi je znano tole ... morda bom kdaj drugič kaj več napisala ...
Uporabniški avatar
 robertson
#151454
Tek je res pozitivna stvar....
Slabe misli gredo proč. Včasih pomislim, da če bi se tega človek zavedal prej, bi seveda začel že prej.
Resnično nam pomaga preživeti v teh stresnih časih. Je dobra pot, ki nas varno vodi skozi življenje, da ne obupamo.

Res sem hvaležen spoznanju, ko sem spoznal tek in njegove čare.

Lp vsem,

robertson
Uporabniški avatar
 vencelj
#151777
vencelj napisal/-a:Ali se tekač, ki prispe zadnji v cilj, kaj manj "matra" kot zmagovalec? Pa za isto progo se trudi veliko dlje kot prvoprispeli. Kaj pa če bi sestavljali rezultate na osnovi pokurjenih kalorij? Ah ja, kr neki.

Tole je bilo prvo razmišljanje pred več kot letom dni.
V nedeljo na PST pa smo udeleženci v debati razmišljali še o nečem: koliko korakov več naredi tekač nižje rasti od tistih večjih. Grb je, na primer, na 33 km nameril nekaj čez 26 000 korakov... :? :roll: .
Bi morali fotrovemu teku dodati še kaj podobnega, tekmovanje z upoštevanjem dolžine koraka... :wink:.
Ah ja, kr neki.

lp, vencelj
Uporabniški avatar
 metkamarjetka
#151802
vencelj napisal/-a:
vencelj napisal/-a:Ali se tekač, ki prispe zadnji v cilj, kaj manj "matra" kot zmagovalec? Pa za isto progo se trudi veliko dlje kot prvoprispeli. Kaj pa če bi sestavljali rezultate na osnovi pokurjenih kalorij? Ah ja, kr neki.

Tole je bilo prvo razmišljanje pred več kot letom dni.
V nedeljo na PST pa smo udeleženci v debati razmišljali še o nečem: koliko korakov več naredi tekač nižje rasti od tistih večjih. Grb je, na primer, na 33 km nameril nekaj čez 26 000 korakov... :? :roll: .
Bi morali fotrovemu teku dodati še kaj podobnega, tekmovanje z upoštevanjem dolžine koraka... :wink:.
Ah ja, kr neki.

lp, vencelj


no, vidiš - ravno to jaz ponavadi govorim možu (ki je btw cca eno glavo in pol večji od mene ) kadar skupaj tečeva .... pa pravi: "daj, daj.... sploh ni važn". a seveda je! pa še kako da je!!! :evil:

evo, nov izziv za organizatorja bodočega Fotrovega teka! potem se zna zgoditi, da bom bolj pri ta prvih :D
Uporabniški avatar
 Eustahije
#151803
Tudi jaz mislim da ni važno, tisti ki je manjši, je bolj lažji kot manjši od tistega ki je večji, tako da ima manjši celo prednost pred večjim. Upam, da se tole sliši smiselno še komu drugemu kot samo meni :). Večji imamo vedno težave s pregrevanjem, že zaradi fizike.
 spela*
#155905
Ali tečem zaradi dobrega počutja, zdravja, dobre družbe ali zaradi rezultatov? Verjetno zaradi vsega skupaj. Čeprav sem še ne tako dolgo nazaj govorila, kako mi rezultat ne pomeni popolnoma nič, vendarle ni tako in zdaj vidim, da si v glavi že postavljam nekatere osebne cilje za prihodnje leto.
Pa pri tem ne gre toliko za sam rezultat (ker, navsezadnje, kaj pa v tekaškem svetu pomeni čas polmaratona okrog dve uri?), pač pa bolj za dober občutek, ko npr. pretečem razdaljo, ki je do takrat še nisem, ali ko enako razdaljo pretečem hitreje ali, tudi če ni hitreje, lažje (z večjim užitkom) kot prej. In nenazadnje, lepo se je tudi pogovarjati med tekom, torej teči v družbi.

Ali je tek sam po sebi tisti, ki odganja negativne misli, ali pa to vendarle ni tako enostavno in moramo sami v sebi priti do nekaterih spoznanj, pa ne glede na to, ali tečemo ali ne? Nekateri tečejo/tečemo, se ukvarjajo/ukvarjamo s psi, drugi se ukvarjajo z jogo, tretji z glasbo - vsi ti bodo rekli, da jim njihova dejavnost daje energijo in odganja negativne misli. Tek je eden od načinov. Ni pa to avtomatsko zdravilo za odpravljanje negativnih misli. Te je pač treba predelati tako ali drugače, kar lahko pomeni tudi to, da moraš doseči dno, preden se začneš vzpenjati.
Uporabniški avatar
 maca
#155961
Špelca, v celoti se podpišem pod tvoja razmišljanja :lol: .

Sicer pa - ta mali naredimo tri korake, ko jih ta veliki samo dva :!: .

Imamo pa to prednost, da če pademo, ne pademo s previsokega :roll: .
Uporabniški avatar
 vencelj
#158496
Ali sem že kdaj govoril (pisal) o tem, kako in kdaj sem spet ponovno pričel malce bolj migat? O tem sem razmišljal danes na prelepem, sončnem Ratitovcu: leta 1991 mi je po nekajtedenskem meglenem obdobju v dolini dopi :cenz: , odpeljal sem se z avtobusom na Soriško planino in od tam krenil peš na Ratitovec. Na tisti višini sem se kopal v soncu, spodaj pa sama megla. Se ustaviš, sedeš, molče opazuješ...Čarobno. Nepozabno. Od takrat z veseljem lovim trenutke prostega časa za pobeg na raziskovanje naravnih lepot, daleč od ponorelega sveta...
itak, najboljše stvari so zastonj :D

LP, vencelj
 Sončnica.v
#158502
tečem že zelo dolgo, zadnja tri leta pa bolj intenzivno.
tek mi poleg sprostitve nudi tudi poglabljanje vase neke vrste meditacijo
zbistriti mi um in srce mi postane takoj bolj radostno, odprto, dobrovoljno... :D
  • 1
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 21

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA