Madona , sem ga sral!
Pa ne, da bi to hotel. Kar prišlo je. In prihajalo...
Na prvi odletijo konkurenti iz Hrvaške po svoje, ostanem sam, do druge si že požvižgavam, kar preveč lepo mi je. Jesenska idila, prekrasne jesenske barve, poln adrenalina premagam klanec na Gorico.
Potem pa...
Na tretji ne najdem slapa. P***... Kje je? Po karti bi moral biti tukaj. Pa grem malo desno. Nič. Malo levo. Nič. V kanjon bo treba,M., kiksnil si.
Prehiter si. Plezam po presušeni strugi navzgor. Končno ugotovim, da sem prišel previsoko , po strugi nazaj in direktno nad slap. Nebogljeno gledam kakšnih 40m vertikalno navzdol, kako ljudje perforirajo.

Me zagrabi, da bi se spustil, a mi pri poskusu spusta k sreči še pravočasno spodrsne in ugotovim, da sem le človek, ki vertikale ne bo zmogel. Pri tem mi odleti karta z rok, one perfect day.
Na kontroli pozdravim vse prijatelje iz slovenske treking lige (tisto svoje poziranje pred fotoaparatom pod slapom bi imel rad v lasti) in začnem gristi navkreber. Kmalu pridem do slovenske elite, kjer me Janez vrne v življenje. Dobim njegovo karto.

Človek je vzel dve. Vsaka čast.
Ne vem, ali je to usoda, ali to počne vedno, ampak takrat se odločim, da bom imel tudi jaz poslej rezervo v nahrbtniku. Pod Poklonom dohitim še Silva, pri koči dolijem ter pozabim povprašati, ali sta hrvaška tekmovalca spredaj. Nekaj rivalstva je od lanskega šprinta v cilj

, letošnja tekma me zato še posebej motivira,na trenutke mi popušča zbranost, a se tega zavedem prepozno.
Do Orlovih sten sledim optimalni trasi, kjer pa se ne morem odločiti. Leva direktna ali okoli bolj konzervativno? Saj je vseeno. Gremo, naravnost
proti vrhu. Zabijem se v nekaj balvanov in jih k sreči hitro premagam. Teren se postavi pokonci, kar me navdaja z občutkom olajšanja. V trpljenju navzgor vidim odrešitev.
Poti z vrha Brložnik, ki pelje severno po grebenu, se v skladu z vnaprej izdelanim načrtom samozavestno odpovem ter začnem s spustom na vzhod. Prvih dvesto višincev je prava poezija
po listju. Orgazmično.

Nato pa se teren poravna. Ena vrtača, pa druga, tretja... Obtičim na poti proti cesti in počasi spreminjam mnenje
o pravilnosti svoje odločitve.Določim azimut in se s kar nekaj zamude komaj dokopljem do plinovoda, kjer zagledam pred sabo četico trekerjev.
Živjo, Janez. Drugič.

Žine spodbuja Damjano, kar ne morem verjeti, koliko zmore ta punca. Celo hrvaška tatamata ženskega trekinga Darija B. ji ne more slediti.
Na Crnem vrhu pade kocka. Zakomplicirajmo ta treking do skrajnosti! Elvir je na štartu omenil, da je edina sprejemljiva pot okoli po planinski pot, da direktno ne gre, preveč vrtač, prezahtevem teren. Kar nekaj minut na štartu sem razmišljal, ali bom imel jajca iti po azimutu.
Naključje je hotelo, da pridem do kontrole skupaj s Silvom. Ni bilo treba dvakrat reči...
Greva... Kako varljiva je lahko karta, spoznaš, ko si na terenu. Vrtače na karti postanejo petdesetmetrske luknje globine kakšnih 10m, obdane z balvani na
robovih vrtač, med skalami pa listje. Prehodi so prepredeni s suhim vejevjem. Toliko je vsega, da je komaj še prehodno. S Silvom sva bila zelo skeptična. Kar naenkrat ni bil več cilj tekmovati, temveč priti ven. Orientacija v tako zaprtem svetu sloni na ravninskem delu le na kompasu, med nami in Planikom pa bi morala v nadaljevanju postreči
teoretično z vsaj še dvema grebenoma in kakšnih 5 km kraške goščave. Po intuiciji grobo slediva azimutu, na srečo najdeva čez kakšne pol ure nekaj lepih prehodov in se spustiva pod greben Planika, kjer nadaljujeva vzpon h kontroli. Planik je etapna zmaga. Ker nam planinca sporočita novico, da sva spet v časovnem deficitu, nam postane jasno, da sva preživela avanturo, časovno pa sva si nabrala zaostanek.
Čez pol ure pobereva osmo kontrolo. 'Matej nas že dolgo ni prehitel', pravi Janez, ko pridrvim iz grmovja. Smeh...

Na Poklon pridemo skupaj, do najvišje točke trekinga nas loči še kakšnih 400 višinskih metrov. Pod vrhom prehitro izberem krtino nad potjo. Na srečo mi Žine, ki suvereno kontrolira vse skupaj orientacijsko, sugerira na napako.
Vrh je v resnici dosti dlje, a se ga ne vidi skozi drevje. Celotna slovenska reprezentanca pride spet na kontrolno točko skupaj.
Orientacijsko teren izgubi težavnost, vzpon zamenja spust proti morju. Nekajkrat mi pošteno spodrsne pod Vrati, podplati copat so v zadnjih vzdihljajih. Direkten spust z Babinega groba postreže z mediteransko vegetacijo, kar mi pusti sledi na nebranjenih delih telesa. Ko pridem na pot, pa začenjam uživati tudi v fizičnem smislu. Do cilja mi preostane le še dobre pol ure prave jesenske tekaške pravljice.
Edina slabost tega trekinga je, da vsi zaradi teme niso imeli možnosti doživljati zadnjega dela proge v vseh barvah, ki jih ponuja jesen. Mogoče bi moral biti štart kakšno uro, dve prej.
Vsekakor se moram zahvaliti za svoj uspeh spletu okoliščin, brez karte sem bil nekaj časa na robu odstopa, brez Silvotove vzpodbude pa verjetno ne bil doživel
vrhunec trekinga: prečenje Crni vrh - Veliki Planik.
Učka je bil zame svojevrsten vrhunec sezone, tako v hrvaški tako kot tudi v slovenski ligi, nekaj posebnega.
Kot vedno so impresije doživetega tisto, kar dolgoročno največ šteje, in ne toliko rezultat. Iti in oditi z zgodbo.
Narava je res najlepša pisarna, treking pa zna biti prava partija šaha.