Še moje malo bolj podrobno poročilo.
Da nisem izpolnila osebnega cilja, sem že povedala. Razy je kriv.
Hecam se, da me ne bi resno jemal.
Res sva pa startala skupaj. In Laufer, ki pa se je, še preden sva se z Razyjem tega zavedla, pognal naprej skupaj z eno deklico. Midva sva pa nekako v tisti množici sledila Inotu in se je celo uresničila Razyjeva napoved: "Na forum boš lahko napisala, da si že v prvem kilometru prehitela zajčka za 3:30."
Ta zajček je seveda kmalu pospešil. Razy pa tudi, in že v drugem kilometru sem ugotovila, da ne bi več izgubljala moči s takim pospeševanjem. Pa sem ga poslala naprej in ostala sama ... v množici tekačev. Čas mi je prijetno mineval v opazovanju navijačev in tetke, ki se je, kot sem opisala že v drugi temi, ravno takrat odločila prečkati Dunajsko. Mislim, da se je eden od tekačev za mano zaletel vanjo. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi bil edini.
Na tretjem kilometru slišim za sabo znan glas. Se obrnem in vidim "svojega" neuradnega zajčka Bobra, ki je obljubil, da bo polmaraton pretekel v času 1:50. Ampak zaradi ogromnega žulja mu to žal ni uspelo, saj so ga bolečine prisilile, da je tek končal 7 minut hitreje.
Kmalu mi je tudi on pobegnil naprej, jaz pa sem v tem času dohitela in prehitela Era in njegovo skupinico. Naslednjič smo se videli nekje na 16. km, čeprav sem upala, da se bomo šele v cilju.
Blizu 10. kilometra me je ujel Maj, s katerim sva baje pomahala 5rci ob progi. Po kakšnem kilometru je tudi on odhitel naprej, jaz pa sem se takrat vprašala, zakaj neki se nisem prijavila le na 10,5-kilometrski tek, saj bi v tem primeru bila že v cilju.
Do Brda se nato ni zgodilo nič posebej zanimivega, nato pa za sabo zaslišim Luzrja, ki je začuda zamudil tako skupinsko fotografiranje kot start in me ujel in prehitel na domačem terenu. Dvakrat. Maščevanje sledi.
Moj najtežji del (čeprav kakšne hude krize niti tam ni bilo) je bila Brdnikova cesta. Danes zvečer sem se spet peljala po njej in potrdila svojo domnevo, da so jo za nedeljski tek podaljšali.
Vedela sem, da je na križišču te ceste in Večne poti okrepčevalnica, a poti do nje kar ni in ni bilo konec.
Potem je spet kar nekako šlo. Zadnjih 300 metrov je bilo sicer spet kritičnih, saj sem ugotovila, da si zaradi množice navijačev in lastnega ugleda ne morem privoščiti hoje in da bo treba teči vse do cilja. Ob spodbudi množice, med katero je izstopal Cormyjin glas, mi je to tudi uspelo.
Čeprav ni bilo pod dvema urama, sem zadovoljna.