Po včerajšnjem in nočnem deževju se je naredil tako lep dan, da nisem vedel ali bi šel raje na tek ali malo v kakšen hrib. Težka odločitev, zato sem obe združil v eno in se odpravil na tek v dolino Krme. Lažje reči kot storiti. Le zakaj. Basta fidli!
V dolino Krme se navadno odpravim tako, da parkiram v Radovni pri Pocarju in odtečem do Zasipske planine ali še naprej, povsem pod ostenje Rjavine in Vernarja. Danes je bilo pa to teže storiti. Potok Krmarica, ki ga ponavadi skoraj ni, saj je njegova struga vedno suha, je narasel čez vse mere. Tako je sredi Radovne tekel čez cesto, a od daleč se je videlo, da je tam, kje teče čez asfalt plitek in ni tako deroč. Zapeljati sem hotel kar čezenj, a kdo bi vedel, da je potok že toliko izpodjedel asfalt, da je nastala v cesti velika luknja.
Tako sem obstal z avtom sredi ceste v potoku. Izstopil sem v deroč potok, seveda sem se zmočil do vrh nog, potiskal avto naprej in nazaj, a ni šlo nikamor. Potem je prišel domačin v ribiških škornjih, ki je že kar dežural ob potoku, kajti takih norcev, ki bi radi prevozili deroči hudournik, nas je bilo kar dosti. Skupaj sva potiskala, a naprej ni šlo, potem sem vžgal motor in dal v vzvratno, pa še potisnila sva in avto se je izkopal iz vode. Hitro sem skočil vanj, dokler mi ne pobegne v rikvercu.
Bil sem skoraj povsem moker in obotavljal sem se ali naj še tečem ali ne. A bilo je prelepo vreme, pa tudi v avtu sem imel rezervno tekaško opremo, od obuvala do oblačil. Parkiram avto na drugem mestu kot običajno, oblečem se v suha oblačila in v tek. A to ni bila ustaljena trasa, ampak tek po gozdni stezi, na njej pa nanošeno kamenje, listje, vejevje, pot pa razorana in razdrapana. Na levi strani je divjal hudournik Krmarica in moral sem ga prečkati, če sem hotel priti na cesto, ki vodi proti Zasipski planini. K sreči v res gostem gozdu in globokem grabnu naletim na most in z olajšanjem stečem po cesti. A tudi ta cesta je nosila posledice nočnega deževja in bi ji lahko rekli cesta le, če bi bili zelo prizanesljivi.
Tek preko Zasipske planine je nekaj enkratnega v kateremkoli letnem času. Na eni strani obronki Jelovice z Debelo pečjo, na drugi strani znamenita žaga Julijcev, ki je vidna, kadar se peljemo proti Gorenjski, spredaj pa zatrep Bohinjskih gora. Planina pa široka, zelena, poleti polna različnega cvetja, tam se pasejo krave, konji in ovce. Ob gozdu pa bela cesta, posuta z apnenčevim peskom, pomešanim z iglicami, listjem in poleti s kravjaki, konjskimi figami in ovčjimi bobki. Cesta se počasi vzpenja in srčni utrip ima dovolj dela, da transportira dovolj krvi v mišice.
Pritekel sem do konca planine, kjer je krasna jasa z mrzlo studenčnico, okoli nje rastejo drevesa raznih barv, oblik in imen. Sonce je že grelo in iz mokre trave se je narahlo dvigovala srebrna, prozorna meglica. Pretekel sem okoli pet kilometrov. Ustavim se, sicer nisem žejen, ampak studenčnici izpod Debele peči se ni mogoče upreti. Voda iz gorskih izvirov, pravijo, ni samo zdravilna in stoodstotno odžeja, ampak je tudi čudodelna. Človeka pomladi, poravna kožne gube, koža postane gladka in blesteča. Ops, tole je padlo noter, ker sem ravno poslušal reklamo za neko negovalno kremo.
Potem sem se na jasi razkomotil in opravil razgibavanje. Za glavno oporo sem si izbral mladega macesna in začel tiščati vanj, noge pa stegovati nazaj, da se razgibajo nožne mišice. A iz krošnje drevesca se je vsulo vse nočno deževje, ki se je akumuliralo v iglicah. Ni bilo dovolj, da sem se že enkrat preoblekel, zdaj sem bil moker še v zgornji del oblačil.
Hitro sem končal razgibavanje, da me ne bi začelo zebsti in začel teči nazaj proti Radovni. Navzdol gre lažje, mokrota me ni ohladila in bil je zelo prijeten tek. Povrh vsega je v ozko dolino sijalo sonce in prijazno grelo. Cesta je bila tlakovana z mokrim listjem, ki se je svetlikalo, da je jemalo vid. Med drevesi so pronicali sončni žarki, kapljice na vejah pa so jih spreminjali v majčkene mavrice. Hudournik je bučal kot bi v bližini padal slap, dišalo je po gozdnih sadežih in preperelem listju. Tako zamaknjen sem pozabil in zgrešil pot, ki zavije na most in po kateri sem pritekel na cesto. Bolj sem jo iskal, manj sem vedel, kje je odcep. Nič ni pomagalo, moral sem nekje prečkati divji potok.
Poiskal sem po mojem mnenju, najugodnejši kraj za prečkanje potoka. Našel sem mesto, kjer ni bil globok, manj deroč in bolj ozek. Kaj sem hotel, pogumno sem zakoračil v deročo vodo in pričel broditi preko potoka. A na sredi sem stopil na okrogel kamen, zaneslo meje, tok potoka me je še malo porinil in čofotnil sem z vso svojo maso v potok. Sicer sem se hitro pobral in skobacal na drugo stran, a bil sem popolnoma moker. Hitro sem stekel še do avtomobila, kjer nisem imel več rezervnih cunj, a imel sem eno odejo. Ogrnil sem se vanjo in hitro odpeljal.
Čeprav sem bi trikrat moker, sem preživel lep dan v naravi, v gibanju in ob uživanju svežega zraka ter gorske studenčnice. Z ničemer mi ne bodo preprečili teka v naravi, pa če me še tako močijo in postavljajo ovire. A to je narava, ki zna pokazati svojo lepoto, pa tudi svojo jezo, muhavost in nagajivost. Zato je pa tudi tako lepa.
