Zadnje novičke

[Eustahije]

A potem je dejansko pisateljica? No, očitno sem prepoznal talent

Tisto o slovnici pa zaradi tega:

in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej.

[IRA]

A potem je dejansko pisateljica? No, očitno sem prepoznal talent

Tisto o slovnici pa zaradi tega:

in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej.

Tlele sem tut jest crknila od smeha

Drugače pa ... v naših gozdovih je več medvedov kot gob

Preverjeno tudi na okoliških gobarjih ... medvede so srečali - gob ne

[mojA]

A potem je dejansko pisateljica? No, očitno sem prepoznal talent

Tisto o slovnici pa zaradi tega:

in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej.

Tlele sem tut jest crknila od smeha

Drugače pa ... v naših gozdovih je več medvedov kot gob

Preverjeno tudi na okoliških gobarjih ... medvede so srečali - gob ne

Ksenija super. HVALA !

[Ksenija]

o ti šment... nekak mi planeti nagajajo pa za seboj ne znam popravljat napak sej se samo izgovarjam... Od danes naprej obljubam res obljubAm, da bom pazila kako pišem, kje vejice manjkajo, pa da ne bo preveč pikic pa ... aja brez pikic. Samo vrstni red besed je pa moja specialnost, tega pa ne zamenjam
Lenči hvala
Ko pridem iz službe domov bom pa popravila zgornji tekst, obljubim. Drugič bom pa bolj pazila, sam smeh je pol zdravja, tako da včasih je kaj napisano tud nalašč...
zdej grem pa napake preverjat, np je poštar prišel -drugič (brišem pikice) pridan bodite, pa fajn tečte, jaz tačko pripravljam da se priključi na mojo frekvenco

[miro]

Danes,po dolgem deževju me je Vesna vprašala,če grem z njo odtečt en počasen tek.
Seveda sem bil takoj za, saj po "ljubljancu" še nisem tekel,- zaradi dežja sem si podaljšal počitek.
Nekoč mi je Vesna relkla:"Fotr, ti sploh ne znaš več počas laufat"!,sedaj pa je obratno, no jaz si to samo mislim in sopiham z njo.
Vesna se je odločila, da greva odtečt iz Podkorena proti Tamarju in nazaj, čeprav sem bil sam malo v dvomih, če to ne bo zame pretežko, pa še glede proge me je skrbelo, saj je dež kar nekaj časa pustošil po naši dolini.
Začela sva še v sivini oblakov, skoraj je še malo rosilo,toda vreme je pač vedno tako kakršno pač je in ni nikoli ovira za tek, če si jo ne ustvarimo sami.
No moja skrb zaradi poti ni bila neutemeljena saj je bilo na najini poti,kar na nekaj odsekih nanešen pesek, malo naprej od skakalnic v Planici je bilo odnešeno nekaj ceste,pa še par nasipov peska,nekaj potočkov na cesti, veliko luž in blata,pa čisti planinski zrak,veliko dreves,pa Ponce,res en sam velik UŽITEK, no na zadnji ravnini pred kočo pa je bilo na cesti res malo preveč vode, tako sva se odločila, da se vrneva na izhodišče, pa drugič ponoviva celotno turo do konca doline Tamar, oziroma do koče.
Na teku nazaj pa se je iza oblakov še sramežljivo pokazal sonček, ter se nama opravičeval zakaj ni mogel prej premagati oblakov, ter naju razveseliti s svojo toploto in svetlobo.
Ko sva se peljala nazaj v Mojstrano sem lahko opazoval, kako so se vrhovi gora kazali iz meglic ,pobeljeni z malo snega, nekateri so se še vedno skrivali v megli,tudi iz nižjega gozda se je kadila megla, res enkraten pogled - zame je bil to pogled za bogove, moram pa upoštevati tudi endorfine pridelane na teku, zato so bili ti pogledi verjetno še lepši.
No jaz sem danes vsekakor užival ,čeprav sem moral teči po "šodru" preskakovati potočke in luže,se čimbolj izogibati blatu in premagati kar nekaj višinskih metrov.
Lahko to kdaj ponovim - tudi z vami!
Lp
Miro

[Fotr]

Po včerajšnjem in nočnem deževju se je naredil tako lep dan, da nisem vedel ali bi šel raje na tek ali malo v kakšen hrib. Težka odločitev, zato sem obe združil v eno in se odpravil na tek v dolino Krme. Lažje reči kot storiti. Le zakaj. Basta fidli!

V dolino Krme se navadno odpravim tako, da parkiram v Radovni pri Pocarju in odtečem do Zasipske planine ali še naprej, povsem pod ostenje Rjavine in Vernarja. Danes je bilo pa to teže storiti. Potok Krmarica, ki ga ponavadi skoraj ni, saj je njegova struga vedno suha, je narasel čez vse mere. Tako je sredi Radovne tekel čez cesto, a od daleč se je videlo, da je tam, kje teče čez asfalt plitek in ni tako deroč. Zapeljati sem hotel kar čezenj, a kdo bi vedel, da je potok že toliko izpodjedel asfalt, da je nastala v cesti velika luknja.

Tako sem obstal z avtom sredi ceste v potoku. Izstopil sem v deroč potok, seveda sem se zmočil do vrh nog, potiskal avto naprej in nazaj, a ni šlo nikamor. Potem je prišel domačin v ribiških škornjih, ki je že kar dežural ob potoku, kajti takih norcev, ki bi radi prevozili deroči hudournik, nas je bilo kar dosti. Skupaj sva potiskala, a naprej ni šlo, potem sem vžgal motor in dal v vzvratno, pa še potisnila sva in avto se je izkopal iz vode. Hitro sem skočil vanj, dokler mi ne pobegne v rikvercu.

Bil sem skoraj povsem moker in obotavljal sem se ali naj še tečem ali ne. A bilo je prelepo vreme, pa tudi v avtu sem imel rezervno tekaško opremo, od obuvala do oblačil. Parkiram avto na drugem mestu kot običajno, oblečem se v suha oblačila in v tek. A to ni bila ustaljena trasa, ampak tek po gozdni stezi, na njej pa nanošeno kamenje, listje, vejevje, pot pa razorana in razdrapana. Na levi strani je divjal hudournik Krmarica in moral sem ga prečkati, če sem hotel priti na cesto, ki vodi proti Zasipski planini. K sreči v res gostem gozdu in globokem grabnu naletim na most in z olajšanjem stečem po cesti. A tudi ta cesta je nosila posledice nočnega deževja in bi ji lahko rekli cesta le, če bi bili zelo prizanesljivi.

Tek preko Zasipske planine je nekaj enkratnega v kateremkoli letnem času. Na eni strani obronki Jelovice z Debelo pečjo, na drugi strani znamenita žaga Julijcev, ki je vidna, kadar se peljemo proti Gorenjski, spredaj pa zatrep Bohinjskih gora. Planina pa široka, zelena, poleti polna različnega cvetja, tam se pasejo krave, konji in ovce. Ob gozdu pa bela cesta, posuta z apnenčevim peskom, pomešanim z iglicami, listjem in poleti s kravjaki, konjskimi figami in ovčjimi bobki. Cesta se počasi vzpenja in srčni utrip ima dovolj dela, da transportira dovolj krvi v mišice.

Pritekel sem do konca planine, kjer je krasna jasa z mrzlo studenčnico, okoli nje rastejo drevesa raznih barv, oblik in imen. Sonce je že grelo in iz mokre trave se je narahlo dvigovala srebrna, prozorna meglica. Pretekel sem okoli pet kilometrov. Ustavim se, sicer nisem žejen, ampak studenčnici izpod Debele peči se ni mogoče upreti. Voda iz gorskih izvirov, pravijo, ni samo zdravilna in stoodstotno odžeja, ampak je tudi čudodelna. Človeka pomladi, poravna kožne gube, koža postane gladka in blesteča. Ops, tole je padlo noter, ker sem ravno poslušal reklamo za neko negovalno kremo.

Potem sem se na jasi razkomotil in opravil razgibavanje. Za glavno oporo sem si izbral mladega macesna in začel tiščati vanj, noge pa stegovati nazaj, da se razgibajo nožne mišice. A iz krošnje drevesca se je vsulo vse nočno deževje, ki se je akumuliralo v iglicah. Ni bilo dovolj, da sem se že enkrat preoblekel, zdaj sem bil moker še v zgornji del oblačil.

Hitro sem končal razgibavanje, da me ne bi začelo zebsti in začel teči nazaj proti Radovni. Navzdol gre lažje, mokrota me ni ohladila in bil je zelo prijeten tek. Povrh vsega je v ozko dolino sijalo sonce in prijazno grelo. Cesta je bila tlakovana z mokrim listjem, ki se je svetlikalo, da je jemalo vid. Med drevesi so pronicali sončni žarki, kapljice na vejah pa so jih spreminjali v majčkene mavrice. Hudournik je bučal kot bi v bližini padal slap, dišalo je po gozdnih sadežih in preperelem listju. Tako zamaknjen sem pozabil in zgrešil pot, ki zavije na most in po kateri sem pritekel na cesto. Bolj sem jo iskal, manj sem vedel, kje je odcep. Nič ni pomagalo, moral sem nekje prečkati divji potok.

Poiskal sem po mojem mnenju, najugodnejši kraj za prečkanje potoka. Našel sem mesto, kjer ni bil globok, manj deroč in bolj ozek. Kaj sem hotel, pogumno sem zakoračil v deročo vodo in pričel broditi preko potoka. A na sredi sem stopil na okrogel kamen, zaneslo meje, tok potoka me je še malo porinil in čofotnil sem z vso svojo maso v potok. Sicer sem se hitro pobral in skobacal na drugo stran, a bil sem popolnoma moker. Hitro sem stekel še do avtomobila, kjer nisem imel več rezervnih cunj, a imel sem eno odejo. Ogrnil sem se vanjo in hitro odpeljal.

Čeprav sem bi trikrat moker, sem preživel lep dan v naravi, v gibanju in ob uživanju svežega zraka ter gorske studenčnice. Z ničemer mi ne bodo preprečili teka v naravi, pa če me še tako močijo in postavljajo ovire. A to je narava, ki zna pokazati svojo lepoto, pa tudi svojo jezo, muhavost in nagajivost. Zato je pa tudi tako lepa.

[Ksenija]

hvala ti!!!

[AinE]

Nazaj grede oz. voze je voda čez cesto verjetno že toliko upadla, da pomoč dežurnega domačina ni bila več potrebna, a ne ?
Čist sem se vživela
Super branje, še EPP paše zraven .

Lp E.

[lev-inja]

Branje za dušo!

Hvala fotr

[docca]

Joj ljudje, kje vi laufate. Krasni konci. In krasne izpovedi. A sta profesionalca?

[še1PR]

Nekoč mi je Vesna relkla:"Fotr, ti sploh ne znaš več počas laufat"!,sedaj pa je obratno, no jaz si to samo mislim in sopiham z njo.

Bravo Vesna! Jaz našega Fotra še vedno ne dohajam...

Lahko to kdaj ponovim - tudi z vami!

Miro, na tole izjavo te pa kdaj spomnim!

[še1PR]

...Čeprav sem bi trikrat moker, sem preživel lep dan v naravi, v gibanju in ob uživanju svežega zraka ter gorske studenčnice. Z ničemer mi ne bodo preprečili teka v naravi, pa če me še tako močijo in postavljajo ovire. A to je narava, ki zna pokazati svojo lepoto, pa tudi svojo jezo, muhavost in nagajivost. Zato je pa tudi tako lepa.

Bravo Fotr!

[dannae]

Tek preko Zasipske planine je nekaj enkratnega v kateremkoli letnem času. Na eni strani obronki Jelovice z Debelo pečjo, na drugi strani znamenita žaga Julijcev, ki je vidna, kadar se peljemo proti Gorenjski, spredaj pa zatrep Bohinjskih gora.

Na eni strani obronki Jelovice z Debelo pečjo :shock:
fotr, tko rada te berem. nekaj časa sem si vse tako resnično predstavljala, kako tečeš, se srečuješ z vsemi dogodivščinami, ampak zdej sem te pa našla.. pravzaprav si velikan v pravem pomenu besede--> da iz Krme vidiš Jelovico...
zdej sem sigurna, da si odličen pisatelj in da tvoja domišljija nima meja. komaj čakam nov spis...
hvala, da deliš svoje zgodbe tudi z nami... nasmejim se pa itak vsakič do solz...
d

[Fotr]

Na eni strani obronki Jelovice z Debelo pečjo :shock:
fotr, tko rada te berem. nekaj časa sem si vse tako resnično predstavljala, kako tečeš, se srečuješ z vsemi dogodivščinami, ampak zdej sem te pa našla.. pravzaprav si velikan v pravem pomenu besede--> da iz Krme vidiš Jelovico...
zdej sem sigurna, da si odličen pisatelj in da tvoja domišljija nima meja. komaj čakam nov spis...
hvala, da deliš svoje zgodbe tudi z nami... nasmejim se pa itak vsakič do solz...

Res si me našla, ampak to je samo lapsus calami, pisna pomota. V množici visokih planot in ozkih dolin sem Jelovico zamenjal s Pokljuko. Ker letam napol omamljen od lepot triglavskih dolin in gorenjskih visokih planot, je še dobro, da je nisem z Mežakljo. Pravzaprav niti ni taka pomota, samo za eno stran sem napisal napačno, druga pa je pravilna, upam vsaj, da ne bo kdo preverjal na zemljevidu.
Še dobro, da sem dolino napisal pravilno, saj večkrat tečem tudi skozi Kot in Vrata. Tam so pa spet čisto druge okoliščine. Pa jih ne upam spet naštevati, ker bi se sigurno zmotil.

Ampak, zdaj pa poglej: Tečem v zen teku, na robu zasanjanosti, obenem gledam na uro, kakšen je srčni utrip, sonce mi pred očmi ustvarja mavrice, paziti morm na razdrapano cesto, znoj mi teče po čelu v oči, odpenjati ali zapenjati si moram zadrgo na anoraku, včasih zavihati rokave, ker je vroče, natikati in slačiti kapo, ker piha veter, vsake toliko časa se mi odveže superga, pa moram zavezovati vezalke, ob strani se pasejo konji, od katerih ne moreš odvrniti pogleda, krave se smejijo, ker nekdo s sto kilami v pajkicah teče mimo njih, v spomin si moram vtisniti vse, da bom lahko napisal Doživetje, na cesti je množica trdih, okroglih bobkov, ki delujejo na superge kot kroglični ležaji. A ti veš, kako delujejo kroglični ležaji? Ne veš, a ne, saj sem vedel, a sedaj naj se pa še oziram na to, kje je Jelovica in kje je Pokljuka. Mislm, Dana, to je pa že tu mač.

A zdaj bi pa moral po tvoje letati še s planinsko karto okoli, pa kompas, pa specialko, pa ne vem kaj še... saj nisem šel na orientacijski tek, ampak na tek za utrditev vzdržljivosti. Saj ne rečem, res sem že večkrat zamenjal kakšno goro, recimo Škrlatico s Škrnatarico, to se res tako težko zamenja, da tukaj pa ni nobenega lapsus linguae ali calami, to je neoprostljivo. Pokljuko in Jelovico pa človek hitro zamenja, saj sta si tako podobni, da sem nekoč na Jelovici iskal Šport hotel na Pokljuki.

Če ne verjameš, kako se hitro zmotim, ti povem, da sem enkrat na morju, ko je bil jasen dan in nebo modro kot morje, da se ni razločilo, kje se neha morje in začne nebo, z jadrnico zaplul po nebu in veliko dela so imeli, da so me spravila iz neba na trda tla. Zdaj pa naj poslušam očitke o tako mizerni zamenjavi kot je Pokljuka in Jelovica, a veš kva, Dana, no.

Hvala, da si me opozorila na napako, saj bi lahko še kdo mislil, da lažem, da se izmišljujem, da fantaziram. Tam gori je tako lepo, da še sam zase ne vem, kje sem in kaj delam, ne pa ti meni Jelovica in Pokljuka. A bi ti rada, da sploh ne grem več gor, a kva. A bi rada, da bi tekal po usmrajenih cetsah, mimo divjih odlagališč odpadkov, mimo deponij žlindre. Kako naj pa v takem okolju kaj doživim, da bi napisal na forum? Že tako sem vse dneve zaposlen, ko po širni deželi iščem doživetja, a zdaj je pa problem Pokljuka in Jelovica. Dana, no, daj se malo vzemi k sebi.

Upam, da me nisi vzela preresno in obljubim, da bom drugič pazil na to, kje tečem. Kaj pa vem, mogoče sem pa res tekal, da ne vem več kje.

[dannae]

prav v čast si štejem, da sem dobila tako obširno razlago, vsi ostali forumovci pa dodatno zgodbo. hvala fotr.
vsekakor pa še naprej tekaj tam in ne po deponijah žlindre... Pokljuka ali Jelovica.. res ni pomembno... na obeh so smreke, potoki, medvedi, prelepe jase in raj za tekače in gobarje...
ob takih zgodbah pa res ne smem bit malenkostna.
torej še enkrat najlepša hvala za komentar... pa ne pozabi, tko rada te berem in komaj čakam na zgodbe na poti do Palmanove... še boljše pa na teku direkt...