- 08 Nov 2008, 12:39
#156984
jutri 9.11.
greva jaz in samostojni na tek od radovljice do kranjske gore, seveda sportski lagano.
namen imava štartat tam nekje po deseti uri.
če bi se nama kdo pridružil, na štartu, med potjo ali pa samo na cilju na piru ga bova z veseljem sprejela, da bomo malo pokramljali in seveda tudi mal pomodrovali
to naj bi bilo okoli 35 kilometrov, kakšnega več ali kakšnega manj
če bi se radkdo pomenil z mano, naj me pokliče 031-247-504
proga naj bi potekala približno takole:
http://www.mapmyrun.com/route/si/radovl ... 5223503540
greva jaz in samostojni na tek od radovljice do kranjske gore, seveda sportski lagano.
namen imava štartat tam nekje po deseti uri.
če bi se nama kdo pridružil, na štartu, med potjo ali pa samo na cilju na piru ga bova z veseljem sprejela, da bomo malo pokramljali in seveda tudi mal pomodrovali
to naj bi bilo okoli 35 kilometrov, kakšnega več ali kakšnega manj
če bi se radkdo pomenil z mano, naj me pokliče 031-247-504
proga naj bi potekala približno takole:
http://www.mapmyrun.com/route/si/radovl ... 5223503540
Pozdrav, Primož
- 08 Nov 2008, 18:06
#156991
Sem pogledala začrtano pot, iz firbca, ker tekla nebi, in ugotvila, da imata do Hrušice, ker bosta zavila na gozdno in kolesarsko pot, veliko glavne ceste.
Če vama ustreza kaj manj prometnega, lahko na tistem "križišču" kjer pride pot iz Završnice zavijeta levo čez glavno cesto, spust do jezu, nato vzpon do Blejske dobrave od kjer lahko nadaljujeta preko Lipc, nato pa, namesto desno čez Savo, kar naravnost po stranski cestici do Podmežaklje in že sta na trasi Jeseniške 10ke, ki pelje do Hrušice, od tam naprej pa že znata.
Če vama ustreza kaj manj prometnega, lahko na tistem "križišču" kjer pride pot iz Završnice zavijeta levo čez glavno cesto, spust do jezu, nato vzpon do Blejske dobrave od kjer lahko nadaljujeta preko Lipc, nato pa, namesto desno čez Savo, kar naravnost po stranski cestici do Podmežaklje in že sta na trasi Jeseniške 10ke, ki pelje do Hrušice, od tam naprej pa že znata.
- 09 Nov 2008, 17:00
#157162
hvala evica, sva se držala tvojih "navodil".
Sem pa v Mojstrani "odstopil", Samostoji je pa kot moralni pomagač prav tako odstopil. Pretekla sva 27 kilometrov, kar je bilo popolnoma dovolj
ja pa še tega ne smem pozabit napisat, da je bil današnji tek res lagano sportski. Je bilo pa kr lepo hladno tam v senci za reko Savo
EVicA napisal/-a:Sem pogledala začrtano pot, iz firbca, ker tekla nebi, in ugotvila, da imata do Hrušice, ker bosta zavila na gozdno in kolesarsko pot, veliko glavne ceste.
Če vama ustreza kaj manj prometnega, lahko na tistem "križišču" kjer pride pot iz Završnice zavijeta levo čez glavno cesto, spust do jezu, nato vzpon do Blejske dobrave od kjer lahko nadaljujeta preko Lipc, nato pa, namesto desno čez Savo, kar naravnost po stranski cestici do Podmežaklje in že sta na trasi Jeseniške 10ke, ki pelje do Hrušice, od tam naprej pa že znata.
hvala evica, sva se držala tvojih "navodil".
Sem pa v Mojstrani "odstopil", Samostoji je pa kot moralni pomagač prav tako odstopil. Pretekla sva 27 kilometrov, kar je bilo popolnoma dovolj
ja pa še tega ne smem pozabit napisat, da je bil današnji tek res lagano sportski. Je bilo pa kr lepo hladno tam v senci za reko Savo
Nazadnje spremenil Radolca, dne 09 Nov 2008, 18:46, skupaj popravljeno 1 krat.
Pozdrav, Primož
- 09 Nov 2008, 18:33
#157180
27 km je pa ja čist fletn trening 
lp, vencelj
lp, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 09 Nov 2008, 18:48
#157182
Tale doživljaj na teku je že nekoliko starejši, a ob Sladkih 6 sem se odločil, da ga končno spravim na "papir".
Svoj prvi ultramaraton sem odtekel v kraju Mülhausen v Belgiji. To je majhen kraj, kjer vsi govorijo nemško, vmes pa je tudi nekaj Flamcev. Flamcem gredo na jetra Nemci, še bolj pa Valonci. Valonci pravzaprav govorijo francosko, samo da imajo za število devetdeset svojo besedo in ne rečejo štirikrat dvajset in deset kot Francozi. Flamci pa govorijo nizozemsko.
Ultramaraton v Mülhausenu je zelo dobro organiziran. Tekmuje se 24 ur. Vsak boljši tekmovalec dobi svojo spremljevalko, slabši (kot sem jaz) pa si jo morajo deliti. Tako sva z Michellom (valonski Belgijec, ki ga seveda pred tekom nisem poznal) dobila spremljevalko Jutto (belgijska Nemka). Spremljevalka je bila seveda le za med tekom. Zaradi dvojnosti pomena besede spremljevalka, bi se morala pravzaprav imenovati prehranjevalna asistentka. Čeprav tudi ta izraz ni popoln, saj mora ta oseba poleg prehranjevanja tekača opravljati še vrsto drugih napornih dejavnosti, kot je navijanje, masiranje nog, oskrba žuljev in podobno.
Ultramaratonci so čudna podzvrst človeškega bitja in tekača. Sami se ne znajo prehranjevati. Natančneje povedano se sicer znajo, a ob tem potrebujejo pomoč, zato da so hitrejši. Ob tem pa po navadi ne znajo povedati, kaj točno bodo rabili in kdaj, tako da zna biti delo prehranjevalne asistentke (ali asistenta) zelo naporno in stresno. Jutta sploh ni vedela kaj jo še čaka ta dan, midva Michellom pa tudi ne.
Srečanje prehranjevalne asistentke in obeh njenih varovancev je bilo kratko in prisrčno. Ni bila blond in ni imela velikih… oči, dokler si ni snela očal, potem je imela velike, rjave oči. Izgledala je pametno, multidisciplinarno in znala je kup tujih jezikov. Tudi angleško menda.
Izročil sem ji vso svojo pijačo, sadje, gele, dekstrozo, opremo za prvo pomoč (obliže, trak za prsne bradavice..), rezervna oblačila. Povedala mi je, da bo praktično dobila vse, kar bom rabil, osnovne stvari so zastonj, nekatere pa je treba doplačati. Hotel sem ji dati 20 Evrov, pa se je le nasmehnila in rekla, da bova pozneje poračunala.
Potem smo pa že štartali ….
Michell je močno potegnil s tempom pod 5:00 min na km, sam pa sem začel s previdnih 6:30 min na km. Krogi so potekali v lepem parku, 2 kilometra so bili dolgi in vsakih sto metrov je bilo označenih. Ob vsaki oznaki je stal sodnik z dlančnikom. Prvih dvajset ur je minilo brez posebnosti. Voda, izotonik in Jutta je vedno imela pripravljeno, kar sem hotel. Tudi, ko je morala hkrati oskrbovati Michella. Edino kar mi je manjkalo je bilo to, da so mi premočeni lasje silili na čelo in pogrešal sem svojo TF kapico. Pa zdelo se mi je, da že malo smrdim. Ne le sebi, ampak tudi že rahlo utrujeni Jutti. Michell je med tem že prenehal s tekmo, so ga zgrabili eni čudni krči v stegnih, tako da je morala tam viseti le še zaradi mene.
Potem sem si pa zaželel gel in ji to tudi povedal, da pripravi v naslednjem krogu. Zavzeto je pokimala in ko sem pritekel me je že čakala tuba. Pametno dekle, tale embalaža je res boljša od slovenskih, sem si mislil, odprl pokrovček in vsebino stisnil v usta. Bljak … kislo in lepljivo, takoj sem izpljunil. Pogledal sem na tubo in skoraj bi me kap. GEL ZA LASE se je svetil napis v štirih tujih jezikih. Očitno se je zmotila, saj ne bom dobil medaljo, da bi moral pozirati za lokalno TV. Naslednji krog sem ji rekel naj mi da drugi gel in se z roko pogladil po trebuščku, da ji bo jasno, kaj mislim.
Tokrat sem dobil stvar v plastenki. Zopet sem se navdušil nad embalažo. Globoko sem nagnil in - bljak …. alkalično in lepljivo, takoj sem izpljunil. Pogledal sem na tubo in skoraj bi me kap. GEL ZA TUŠIRNJE se je svetil napis v štirih tujih jezikih. Dobro, res smrdim, ampak tole sedaj ne more biti prioriteta.
Malo se mi je že zapletal jezik, ko sem Jutti dopovedoval, da rabim gel. Pokazal sem ji na trebušček in rit, da imam že prebavne težave. Jutta je zardela in mi obljubila, da stvar dobim v naslednjem krogu. In res sem dobil gel. A zopet v tubi. Tokrat sem pogledal na napis že takoj, da ne bi zopet prišlo do pomote. In ne moreš verjeti. Napis je sicer bil le v dveh tujih jezikih. A vseeno dovolj, da sem dojel, da gre za gel za mazanje hemoroidov. Prekleta baba, sem pomislil.
Ko sem pritekel do Jutte in jo videl tam, še vedno pripravljeno pomagati, nisem bil več jezen, le še do konca obupan. Nekaj sem zinil kot »running gel«, saj sem bil tako utrujen, da se nisem spomnil nič nemških in francoskih besed in pokazal na svojo prtljago. Jutti se je izraz na obrazu razlezel v nasmeh, saj je končno dojela, kaj bi njen varovanec želel. Res je težko biti tekačeva spremljevalka (prehranjevalna asistentka). Vrgla mi je moj gel. Utrgal sem ga z močjo umirajočega od žeje in stisnil njegovo vsebino v svoje nenasitno po energiji hrepeneče žrelo.
Takrat pa pekoč občutek, kod da bi požrl žerjavico. Pogledam na gel in tam piše v domačem slovenskem jeziku GEL ZA MASIRANJE NOG PO TEKU. Jutta vidi moje muke, hoče pomagati, vidim v njenih skrbnih rjavih očeh, po njenih kretnjah, prava profesionalka, ki dela s srcem. Potem sam vzamem iz nahrbtnika pravi gel in ga pojem ter poplaknem z vodo. Jaz sem srečen, Jutta je zadovoljna in tečemo dalje.
Potem pa krči v želodcu in iskanje grmovja. Ravno pri sodniku na 1300 m. Bruhal sem zeleno tekočino in hkrati driskal rjavo. Najprej sem se izpraznil oralno, potem pa po nekaj dolgih minutah še analno. In tekme je bilo zame konec. Na analizi pa mi je Jutta povedala, da bi moral končati že prej. Da mi je skušala povedati, pa nisem razumel. Da je videla, da se le še mučim. In da sem dolžen 50 evrov za posebne gele, ki jih je komaj dobila na stojnicah.
Težko je prehranjevanje ultramaratoncev. To se je videlo tudi na Sladkih 6. Tam se mi je rodila tudi ideja, da zapišem ta doživljaj. Da se ne bo le Fotru dogajalo.
Svoj prvi ultramaraton sem odtekel v kraju Mülhausen v Belgiji. To je majhen kraj, kjer vsi govorijo nemško, vmes pa je tudi nekaj Flamcev. Flamcem gredo na jetra Nemci, še bolj pa Valonci. Valonci pravzaprav govorijo francosko, samo da imajo za število devetdeset svojo besedo in ne rečejo štirikrat dvajset in deset kot Francozi. Flamci pa govorijo nizozemsko.
Ultramaraton v Mülhausenu je zelo dobro organiziran. Tekmuje se 24 ur. Vsak boljši tekmovalec dobi svojo spremljevalko, slabši (kot sem jaz) pa si jo morajo deliti. Tako sva z Michellom (valonski Belgijec, ki ga seveda pred tekom nisem poznal) dobila spremljevalko Jutto (belgijska Nemka). Spremljevalka je bila seveda le za med tekom. Zaradi dvojnosti pomena besede spremljevalka, bi se morala pravzaprav imenovati prehranjevalna asistentka. Čeprav tudi ta izraz ni popoln, saj mora ta oseba poleg prehranjevanja tekača opravljati še vrsto drugih napornih dejavnosti, kot je navijanje, masiranje nog, oskrba žuljev in podobno.
Ultramaratonci so čudna podzvrst človeškega bitja in tekača. Sami se ne znajo prehranjevati. Natančneje povedano se sicer znajo, a ob tem potrebujejo pomoč, zato da so hitrejši. Ob tem pa po navadi ne znajo povedati, kaj točno bodo rabili in kdaj, tako da zna biti delo prehranjevalne asistentke (ali asistenta) zelo naporno in stresno. Jutta sploh ni vedela kaj jo še čaka ta dan, midva Michellom pa tudi ne.
Srečanje prehranjevalne asistentke in obeh njenih varovancev je bilo kratko in prisrčno. Ni bila blond in ni imela velikih… oči, dokler si ni snela očal, potem je imela velike, rjave oči. Izgledala je pametno, multidisciplinarno in znala je kup tujih jezikov. Tudi angleško menda.
Izročil sem ji vso svojo pijačo, sadje, gele, dekstrozo, opremo za prvo pomoč (obliže, trak za prsne bradavice..), rezervna oblačila. Povedala mi je, da bo praktično dobila vse, kar bom rabil, osnovne stvari so zastonj, nekatere pa je treba doplačati. Hotel sem ji dati 20 Evrov, pa se je le nasmehnila in rekla, da bova pozneje poračunala.
Potem smo pa že štartali ….
Michell je močno potegnil s tempom pod 5:00 min na km, sam pa sem začel s previdnih 6:30 min na km. Krogi so potekali v lepem parku, 2 kilometra so bili dolgi in vsakih sto metrov je bilo označenih. Ob vsaki oznaki je stal sodnik z dlančnikom. Prvih dvajset ur je minilo brez posebnosti. Voda, izotonik in Jutta je vedno imela pripravljeno, kar sem hotel. Tudi, ko je morala hkrati oskrbovati Michella. Edino kar mi je manjkalo je bilo to, da so mi premočeni lasje silili na čelo in pogrešal sem svojo TF kapico. Pa zdelo se mi je, da že malo smrdim. Ne le sebi, ampak tudi že rahlo utrujeni Jutti. Michell je med tem že prenehal s tekmo, so ga zgrabili eni čudni krči v stegnih, tako da je morala tam viseti le še zaradi mene.
Potem sem si pa zaželel gel in ji to tudi povedal, da pripravi v naslednjem krogu. Zavzeto je pokimala in ko sem pritekel me je že čakala tuba. Pametno dekle, tale embalaža je res boljša od slovenskih, sem si mislil, odprl pokrovček in vsebino stisnil v usta. Bljak … kislo in lepljivo, takoj sem izpljunil. Pogledal sem na tubo in skoraj bi me kap. GEL ZA LASE se je svetil napis v štirih tujih jezikih. Očitno se je zmotila, saj ne bom dobil medaljo, da bi moral pozirati za lokalno TV. Naslednji krog sem ji rekel naj mi da drugi gel in se z roko pogladil po trebuščku, da ji bo jasno, kaj mislim.
Tokrat sem dobil stvar v plastenki. Zopet sem se navdušil nad embalažo. Globoko sem nagnil in - bljak …. alkalično in lepljivo, takoj sem izpljunil. Pogledal sem na tubo in skoraj bi me kap. GEL ZA TUŠIRNJE se je svetil napis v štirih tujih jezikih. Dobro, res smrdim, ampak tole sedaj ne more biti prioriteta.
Malo se mi je že zapletal jezik, ko sem Jutti dopovedoval, da rabim gel. Pokazal sem ji na trebušček in rit, da imam že prebavne težave. Jutta je zardela in mi obljubila, da stvar dobim v naslednjem krogu. In res sem dobil gel. A zopet v tubi. Tokrat sem pogledal na napis že takoj, da ne bi zopet prišlo do pomote. In ne moreš verjeti. Napis je sicer bil le v dveh tujih jezikih. A vseeno dovolj, da sem dojel, da gre za gel za mazanje hemoroidov. Prekleta baba, sem pomislil.
Ko sem pritekel do Jutte in jo videl tam, še vedno pripravljeno pomagati, nisem bil več jezen, le še do konca obupan. Nekaj sem zinil kot »running gel«, saj sem bil tako utrujen, da se nisem spomnil nič nemških in francoskih besed in pokazal na svojo prtljago. Jutti se je izraz na obrazu razlezel v nasmeh, saj je končno dojela, kaj bi njen varovanec želel. Res je težko biti tekačeva spremljevalka (prehranjevalna asistentka). Vrgla mi je moj gel. Utrgal sem ga z močjo umirajočega od žeje in stisnil njegovo vsebino v svoje nenasitno po energiji hrepeneče žrelo.
Takrat pa pekoč občutek, kod da bi požrl žerjavico. Pogledam na gel in tam piše v domačem slovenskem jeziku GEL ZA MASIRANJE NOG PO TEKU. Jutta vidi moje muke, hoče pomagati, vidim v njenih skrbnih rjavih očeh, po njenih kretnjah, prava profesionalka, ki dela s srcem. Potem sam vzamem iz nahrbtnika pravi gel in ga pojem ter poplaknem z vodo. Jaz sem srečen, Jutta je zadovoljna in tečemo dalje.
Potem pa krči v želodcu in iskanje grmovja. Ravno pri sodniku na 1300 m. Bruhal sem zeleno tekočino in hkrati driskal rjavo. Najprej sem se izpraznil oralno, potem pa po nekaj dolgih minutah še analno. In tekme je bilo zame konec. Na analizi pa mi je Jutta povedala, da bi moral končati že prej. Da mi je skušala povedati, pa nisem razumel. Da je videla, da se le še mučim. In da sem dolžen 50 evrov za posebne gele, ki jih je komaj dobila na stojnicah.
Težko je prehranjevanje ultramaratoncev. To se je videlo tudi na Sladkih 6. Tam se mi je rodila tudi ideja, da zapišem ta doživljaj. Da se ne bo le Fotru dogajalo.
Nazadnje spremenil raziskovalec, dne 13 Nov 2008, 12:29, skupaj popravljeno 3 krat.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
- 09 Nov 2008, 19:07
#157192
Torej, če imate probleme z geli, je vaša kontaktna oseba Razy.
Drugače sem pa jaz končno danes odkrila gel, ki mi ustreza in ni zahteval kakega skakanja v grmovje.
PS Tam na začetku zamenjaj jezike - Valonci govorijo francosko, drugače pa tiste konce poznam, imam tam kar precej sorodnikov in je resnično en kotel jezikov.
Drugače sem pa jaz končno danes odkrila gel, ki mi ustreza in ni zahteval kakega skakanja v grmovje.
PS Tam na začetku zamenjaj jezike - Valonci govorijo francosko, drugače pa tiste konce poznam, imam tam kar precej sorodnikov in je resnično en kotel jezikov.
- 11 Nov 2008, 16:06
#157579
Nauk te zgodbe ...
Če se gremo ultraše, če se gremo ultraše v tujini, če ... je vendarle verjetno "najceneje" da vzamemo s seboj še svojo "Jutto" poučeno o naši prehrani
... ali pa vsaj tisto ¨Jutto" ki zna brat
Hvala, da si to delil z nami!
Čeprav je pa moglo bit res kruto
HA! Kaj vse ne sproži Sladkih 6
Če se gremo ultraše, če se gremo ultraše v tujini, če ... je vendarle verjetno "najceneje" da vzamemo s seboj še svojo "Jutto" poučeno o naši prehrani
... ali pa vsaj tisto ¨Jutto" ki zna brat
Hvala, da si to delil z nami!
Čeprav je pa moglo bit res kruto
HA! Kaj vse ne sproži Sladkih 6
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA