- 18 Nov 2008, 00:28
#158696
Najbrž vas zanima moje poročilo! Pa saj ne vem kako bi se lotil opisovanja moje dogodivščine. Naj bom skoncentriran na tehnikalije povezane s časom, pulzi, tempom. Naj se osredotočim na prehrano, obleko, obutev, ali naj opisujem moja opažanja v okolici, dogajanja med tekom, moja razmišljanja. Najbolje je, da vam napišem nekaj o tem kar sem opazil, kar je pritegnilo mojo pozornost in posledično v moji glavi sprožilo reakcijo. Vsega ne bom zajel, ker je v 24 urah bilo tega preveč in vse se ni vtisnilo v moje spominske celice.
»najboljši sosed«
Moja ideja, povezati dom z domov, je bila zastavljena čisto neobremenjujoče v povezavi z hitrostjo, časi limiti pulzi. Hotel sem enostavno priti tja in medtem doživeti, kar mi je namenjeno doživeti. Tako sem se stvari tudi lotil. Brez velikega predhodnega pomba. Brez kakšnih groznih logističnih priprav. Brez spremljevalnega teama. Zato @dexi, @semjul in vsi ostali, nič slabe vesti. Se zmenimo še kdaj, pa naredimo kakšen projekt. Moja logistika je bila skrčena na mobitel in na pripravljenost moje Olii, da me pride iskat, če se zgodi kaj res hudega. Vse ostalo sem nosil s sabo kar sam. Priprave so bile končane v dobri uri, v soboto tik pred odhodom. Obisk domačega »najboljšega soseda« me je oskrbel z dvema plastenkama liter in pol coca-cole, paketom suhih marelic in kilogramom svežih mandarin. Olii mi je spekla ogromno goro palačink, sam pa sem si pripravil testeninsko solato s tunino in svežo zelenjavo. V nahrbtnik, sem stlačil zadosti tekaških cunj za trikratno popolno preoblačenje, že omenjene mercatorjeve dobrote in seveda nekaj palačink in testeninsko solato. Preden sem si nadel nahrbtnik sem ga čisto tako iz firbca spustil na tehtnico, na kateri se je izpisala številka 11. No ja, sem pomisli, če so moje noge pred dobrimi 10 leti nosile še kaj več kot 11 kg stalne obremenitve, v obliki nahrbtnika na sprednji strani mojega telesca, bodo pa tudi zdaj zmogle….
»tempo - glava«
Čeprav sem nameraval in si zabičal, da grem počasi… Ah! Jaz ne bi bil jaz, če ne bi bezljal! No, na srečo ne dolgo! Možgane sem zaposlil s »tempom«. Euforija, pričakovanja, telo nabito z energijo me vedno na začetku potegnejo. Čeprav vem! Na podlagi lastnih izkušenj vem, da se to vedno slabo konča. Da se na koncu vsak prehiter kilometer plača in to po prekleto dragi ceni! Ampak zakaj bi počasi, pravi glava? Saj si močan. In prav fino je. Občutki so vredu. Odlični. Energije ogromno. Daj še malo pospeši! Se vlečeš kot megla!!! Ja! To je govorila moja glava mojemu telesu. In skoraj sem že izgubil boj! Boj s svojo glavo! Pa so mi na srečo na pomoč priskočila kolena…
»kolena«
Nikoli nisem imel težav s koleni »tok-tok po lesu«. Pokostnica, kolki, mečna mišica so se že včasih malo puntali, kolena pa še ne! In mislim, da so tokrat namenoma potegnila z mano v boju z mojo glavo. V obeh kolenih me je namreč začelo čisto narahlo zbadati. In to že takoj v prvih 10 km. In glava jim je popustila! Meni ni verjela, da bezlanje ni dobro, upoštevala pa je kolena! Tempo se je umiril! Možgani pa so ostali brez dela….
»Medved«
Pot me je na začetku vodila čez hrib, ki se imenuje Rakitna. Hribovje, ki ločuje Notranjsko planoto in Ljubljansko kotlino. Lepa hribovita pokrajina posejana z mogočnimi gozdovi. In v teh gozdovih si je svoje domovanje našlo veliko divjih živali. Vse te živali so načeloma čisto miroljubne in se človeku raje izognejo, kot pa se z njim spuščajo v medsebojne obračune. In ne ravno redek prebivalec teh gozdov je tudi medved. Prav tako, kot vse ostale živali je tudi kosmatinec previden in se skriva, sploh če v bližini začuti človeka. Vendar kot vsa mlada bitja, tudi medvedjo mladino razganja radovednost in zvedavost in takrat mati brezpogojno brani svoj naraščaj. Misel na to, da bi se sredi noči prerekal z medvedjo materjo, o tem kako njenemu mladiču nočem nič hudega je prav gotovo botrovala odločitvi, da svojo dogodivščino začnem ob enih popoldne in domovanje medveda zapustim pred nočjo. Kljub obilici lepih pogledov na prečudovito jesensko naravo, pa so moji možgani nekje v kotičku vseskozi strahospoštujoče premlevali medveda. Moje oči pa ga v tej dogodivščini niso videle…
»martinovo«
Z zapustitvijo medvedovega domovanja in spustom v Ljubljansko kotlino me je ujela noč. Namestitev čelne svetilke je povečala mojo vidljivost in mi olajšala izmikanje neprijetnim srečanjem z udarnim jamam in slabo urejenimi bankinam, za kar so mi bili še posebej hvaležni moji gležnji. Moja glava pa se je ponovno srečevala z dilemo. Na moji poti sem maširal mimo številnih takšnih in drugačnih prostorov, kjer se zbirajo ljudje in se zabavajo. Iz nekaterih se je slišalo tudi bolj ali manj uglašeno prepevanje. Jaz pa v temi, mrazu obremenjujem svoje mišice, vezi, sklepe. A ne bi bilo bolje sesti. Naročiti »firklc« rujnega in nazdraviti Martinu, patronu rujne kapljice. Hmmm! Misli so bile vabljive. Še posebej zato, ker je bilo za mano že dobrih 40 km. Ampak tokrat sem z lahkoto prepričal glavo. Pri svetovno znani plečnikovi stvaritvi na obrobju Ljubljanskega barja, sem si privoščil dva krepka požirka coca-cole iz mojega nahrbtnika in ponosno z trezno glavo in v spremstvu mlade lune nadaljeval proti Ljubljani…
»Bartely«
Dušan, moj sodelavec, je edini, ki je že predčasno vedel, da načrtujem nekaj odklopljenega. Dušan je prav tako rahlo odklopljen tip. Odklopljen v pozitivnem smislu seveda. Še posebej me vedno znova preseneča z izvrstnimi fotografijami iz svojih dogodivščin. Njegove ponudbe, da me spremlja delček poti sem bil vesel. Še posebej, ker trase med Sostrim in Jančami nisem ravno dobro poznal. In Dušan me je nestrpno čakal v Sostrem. V prijetnem pomenku, v katerem sva skoraj rešila svet ekonomske krize, o kateri sploh nisva govorila je bil strm klanec na Janče premagan kot bi trenil. Bartely me je po svoji dobri navadi pofotkal, mi ponudil skodelico domačega čaja in se vrnil nazaj proti prestolnici, ki je v jasni noči bleščala v tisočerih lučkah tik pod nama. Jaz in moja luna pa po strmini navzdol proti Zasavju…
»Sava«
Naša najdaljša reka me je sprejela z hladom. Pa ne da bi bila nedostopna. Še zdaleč ne. Prav prijetno mi je bilo v družbi njenega šumenja. Ampak veličina njene vode je ohladila tudi ozračje in tekaška vetrovka se je iz nahrbtnika preselila na moje telo. Pogledi v deročo vodo so spet zaposlili moje možgane. Kam drvi vsa ta voda? Kako hitra je? Kaj vse odnaša s sabo? Koliko različnih stvari se pretaka po toku reke? Reka prav gotovo lahko s sabo odnese tudi marsikaj kar ni zgolj materialno. Tega se lahko zaveš samo tako, da si tam. Tako, da ji pustiš oprati svoje misli. Pustiš, da njen tok steče skozi tvoje telo. Pustiš, da iz tvoje duše odplakne vse kar te teži. Vse, kar ti vsakdanje življenje nakopiči in kar te tišči, odplava z reko in zdrvi pred tabo v neznano. Iz globokega očiščujočega razmišljanja me je predramilo zbadanje v mojem mehurju. Klokotanje vode ima poleg vseh pozitivnih lastnosti tudi eno negativno. Še bolj pospešeno se ti polni mehur, ki poleg duševnega zahteva tudi fizično čiščenje telesa. In ni ga boljšega prostora za praznjenje mehurja, kot samoten kraj z mesečino obsijani rečni brežini. In ker do danes ni bilo nobenih sporočil od naših južnih sosedov o kakšnih poplavnih težavah, sem prepričan, da sem več škode naši najdaljši reki naredil z duševnim kot pa fizičnim čiščenjem…
»obrušene noge«
Krepko čez polnoč je že bila ura, ko sva komunicirala z Olii. Seveda jo je najprej zanimalo kako mi gre. In še danes si ne znam razložiti od kje se mi je utrnila naslednja izjava: »kar vredu, edino s k….m vlečem po tleh« Si lahko predstavljate, da je bila reakcija na drugi strani vsaj za hip precej navdušujoča. Vendar jo je že takoj postavilo na realna tla nadaljevanje: »Ne draga. Ni mi tolk zrasel. Samo noge sem si že tolk znucal.« Olii je pomirjena, ali pa tudi ne, legla k počitku, jaz pa naprej za mojo luno. Naselje Kresniške poljane sestavlja, kar precej novih in lepih hiš. In pri eni izmed teh hiš se je na vhodu, tik pred mano prižgala luč. Ker je bila zgodnja jutranja ura sem najprej pomislil, da sem zmotil senzor in povzročil delovanje luči. Vendar so se takoj za tem odprla vhodna vrata in iz hiše je izstopil možakar v pižami in z kovtrom v naročju. Precej začudeno sva se pogledala. Kar niti ni nič čudnega. Ampak on še zdaj najbrž ne ve zakaj sem jaz sredi noči z nahrbtnikom in svetilko tekel mimo njegove hiše, jaz pa si ne morem razložiti ali on premalo ali mogoče preveč teče in ima zaradi tega težave s svojo ženo ali pa ga je samo nosila polna luna, ki je meni kazala pot proti Litiji…
»bowling v nogavicah«
V Litiji na bencinski črpalki sem nameraval narediti krajši postanek. Tam nekje je namreč bila znamka 100 km. Vendar tega nisem naredil. Litija je bila ravno v tistem delu in ob tistem času polna mladih razposajenih ljudi. V nadaljevanju sem zvedel, da ob dveh zaprejo bowling center in mladino napodijo na cesto. Mladci in mladenke, nemalo njih podkrepljenih z raznimi opojnimi substancami, so nadaljevali preživljanje post martinovega vikenda kar na ulici. In bilo je precej živo. Tako živo, da se je na kraj pripeljalo meni kar dobro znano vozilo, ki se mu reče marica. Če prav ne vem od kot ravno ime marica, za največkrat in za marsikoga ne ravno dobrodošlo vozilo. Svojo postojanko sem zatorej naredil kakšen kilometer naprej pod ulično svetilko, kjer je bila okolica precej bolj mirna. Ko sem stoje jedel svojo dozo testeninske solate, se je mimo prav počasi peljala bela škoda. Prav nenavadno je bilo zakaj voznik tako previdno in počasi vozil. No pravzaprav mi niti ni bilo kaj dosti mar. Nadaljeval sem s svojim postankom in začel z zamenjavo nogavic, ki so bile že kar pošteno prepotene. In ravno ko sem lovil ravnotežje na eni nogi in natikal svežo nogavico se je škoda vrnila in ustavila tik ob meni. Ni treba posebej pojasnjevati, da me je stalo precej truda, da nisem izgubil ravnotežja in se po dolgem in po čez zvrnil v obcestni jarek. Rešila me je obcestna svetilka, ki mi je prijazno ponudila oporo. Sopotnik v škodi je medtem že lepo pozdravil in skozi okno potisnil črno izkaznico s srebrno značko, ki mi je tudi zelo dobro poznana. »Mi smo s policije, kako gre?« Podrobno sem razložil, kdo sem in kaj počnem in zakaj se nahajam, kjer se nahajam. Ampak nisem prepričan, da so me fantje čisto razumeli. Vsaj izraz na njihovih obrazih me v to ni prepričal. Po vljudnem opozorilu, da je megla in da naj pazim na promet sem nadaljeval proti Zagorju, zdaj brez lune, ki se je zavila v meglo in odšla spat…
»beli periskop«
Pot od Litije do Hrastnika se je vlekla kot jara kača. Megla, mraz, samota. Edina družba sta mi bila meni že dobro znana Sava in železnica, ki mi je vsake toliko časa postregla z železnim hrupom svojih vlakov, ki so občasno prekinjali nočno tišino s svojim rezkim piskom. Kljub temu, ali pa ravno zaradi tega sem celo pot brez prekinitev odtekel v rahlem drncu. Utrujenost je bila že kar precejšnja in zdaj se je začel drugačen boj z mojo glavo. Zdaj jo je bilo potrebno prepričevati, da naj pospešuje. Da še ni čas za pavzo, sploh pa ne čas za hojo. V Hrastniku me je ujel dan. Pospravil sem osvetlitev se malo okrepčal in se napotil v klanec. V Dolu pri Hrastniku ni prav nič dolinskega. Cesta se prav strmo dviga priti vrhu, kjer se na Marnem spusti v dolino proti Štajerski. Kilometri za mano in hrib so narekovali hitro hojo namesto teka. Oko pa je opazovalo jutranjo prebujajočo okolico. Mojo pozornost je pritegnila bela kepica na robu njive tik ob cesti, ki se je vsake toliko pokazala izza posušenih travnatih bilk. Od daleč gledajoč, si pojava nisem znal razlagati drugače kot, da neviden igralec golfa z nevidno palico postavlja vidno žogico in jo s sunkovitim udarcem spremeni v prav tako nevidno letečo žogico. Ko pa sem prišel bližje sem opazil, da ima ta kepica dvoje črnih učk, smrček in brčice in je tako luštkana in tako živa, da nikakor ne more nikoli služiti za tako hitre in brutalne udarce, kot so jih s svojimi palicami sposobni deliti igralci golfa. Kepica je bila namreč glavica mlade kune belice, ki je radovedno opazovala okolico in pri tem kot periskop dvigala in spuščala svojo glavo. Prav prijetno mi je popestrila jutro in spust proti Rimskim toplicam je bil popestren z mislijo na simpatično živalico…
»Gračnica«
Zadnji del moje poti je upravičil moja pričakovanja. Tek se je skoraj v celoti umaknil hoji. Splošni utrujenosti se je pridružila vedno bolj ostra bolečina v pokostnici. Odseki teka so bili tako vedno krajši, odseki hoje pa vedno daljši. Vendar mi tega ni bilo kaj dosti mar. Bil sem že skoraj na cilju. Uspelo mi je, v to sem bil prepričan. Prepustil sem se razvajanju toplega sončka in čudovitim pogledom na vrhove soteske, ki so se barvali v prekrasnih odtenkih rjavo sive jesenske barve. Kljub temu, da je bil to časovno daleč najdaljši odsek, glede na premagano pot, mi ni žal niti trenutka, ki sem ga tam preživel….
»zadnji kilometri in cilj«
Zadnji kilometri so minili v euforičnih občutkih, ki so jih povzročili telefonski pogovori z družino. Z Olgo, z hčerama in seveda z vami člani foruma. Ko sta mi dexsi in alek povedala kakšen odziv je nastal na forumu, bi najraje letel. Občutki so bili nepopisni. Toliko energije. Sploh mi ni jasno. Izžeto, neprespano, z bolečinami prebodeno telo, ampak duša je pela. Kaj pela. Peli so prejšnji večer »martinovi« veseljaki na svojih zabavah. Moja duša pa je pokala od vsega doživetega. Pokala od energije, ki jo je neprespana noč nanesla vanjo. Pokala od pozitivne energije, ki se je tam lahko nabrala, ker jo je Sava pred tem očistila vse odvečne nepotrebne vsakdanje navlake… In nenazadnje. P…. res sem kerlc! Uspelo mi je. Ja, prav gotovo je tu tudi EGO, ki je bil v nedeljo do dobra potešen…
»od doma do doma nazaj domov«
Pod tušem, pod toplo vodo, ko se je telo ustavilo so moje misli že spet bezljale. Kaj ko bi šel še nazaj domov. Na poti izpod tuša sem s pogledom ošvrknil moje tekaške copate, ki so mi dajale oporo celo pot. Kot da bi prebrale moje misli so mi vrnile mrk in odločen pogled! NE! Vredu! Naj vam bo! Dobro ste opravile svoje delo, ampak počasi boste odšle v pokoj. Naslednjemu paru ne bom pustil ugovarjanja. In nikoli se ne ve? Mogoče pa kdaj od doma do doma nazaj domov…
P.S. Tehnikalije, ki mi tokrat niso bile pomembne, jih pa je moj polar vseeno pridno beležil
Čas: 23 ur 48 minut 15 sekund
HRavg: 123
Ascent: 2245
Kcal: 14563
Razdalja: 157 km
P.P.S Uh! Tole sem pisal dlje kot sem tekel
In 10-urni tek (no, jaz sem najdlje tekla kakih 6 ur) ni 10-urno mučenje. Meni je prej mučenje 10km hiter tek. Pri dolgih tekih pa greš svoj tempo in se ti nikamor ne mudi. 
Ko pa so vsi tisti kilometri za teboj, pa dobiš tak lep občutek, ki si ga želim doživeti znova in znova...
Ob priliki 
za podvig.
