- 26 Nov 2008, 08:25
#159981
Še moje doživetje na polmaratonu v Palmanovi dne 23.11.
Z družinico smo se na pot odpravili že v petek, takoj po službi. Privoščili smo si bivanje v hotelu v Portorožu s petimi zvezdicami!!! Le kdo jim je dal pet zvezdic in zakaj??? Jaz bi mu mogoče prisodil tri. Prva stvar je bila ta, da so bili natakarji in nat(i)karce starejši od 50 let in so bili temu primerno vsega naveličani in prav nič ustrežljivi. Drugo: na spodnjem delu lesenih vrat v WC-ju les že kar odstopal. Spet se lahko vprašam ali je to od prekomerne količine pare, ali je to mogoče od starosti lesa (mogoče je hotel dobil 5 zvezdic po domače povedano »leta 2 in 3«), ali s(m)o obiskovalci pomotoma ciljali mimo školjke, pa je naša lastna tekočina kriva za odstopanje zgornje lesene plošče na vratih. V glavnem ob takem videnju se človeku postavi kup vprašanj, podvprašanj, podpodvprašanj,……. Tretja stvar, ki je bila opazna (že skoraj iz Strunjana, hehe) takoj, je bila (ne)prijaznost mlade receptorke. Prišla sva prek agencije in je ona bore malo vedela o tem, kakšne pogoje ima agencija, kaj je zajeto v ponudbi agencije,… V glavnem v zvezi s tem sva se z boljšo polovico in malčkom načakala cca pol ure v recepciji. Četrta stvar: v ponudbi je pisalo, da je v ceni zajeto brezplačno savnanje (na katero se bo nanašala tudi peta stvar) in obisk bazena. »Prijazna« receptorka je pač povedala, da ni ona kriva za to, da naju ni agencija obvestila o tem, kar ji pa dam deloma prav. Se pravi da tudi agencija ne zna poskrbeti za nas, petičneže. Torej lahko smo šli v sosednji hotel v bazen, za kar je bilo pa seveda potrebno plačati. Sem pa že pri peti, zadnji stvari. V savni je tuš, pod pipo pa je bila neka čudna vodovodarska povezava za ventili in cevmi. To naj bi potemtakem spadalo v hotel s petimi zvezdicami!???
Dovolj kritike.
Iz Portoroža smo se odpeljalo ob pol osmih. Pred tem sem pa moral še avtomobilske šipe očistiti ledu. Torej dan naj bi bil hladen. V Palmanovi smo bili hitro, na avtocesti smo še Forumovski avtobus prehiteli. Italijani so nas potem, ko smo zavili z avtoceste kar lepo usmerili. Pa še angleško so nekateri govorili!!! Razmislil sem nekako takole, da če bolj »na vas« prideš, bolj so ljudje prilagodljivi.
Mesto Palmanova lepo mesto z obzidjem, okoli katerega je bila (po mojem mišljenju) včasih vodna ovira. V sredini obzidja zelo lepo urejen in čist trg.
Ob poku pištole je štartalo nekaj invalidov na tistih športnih vozičkih, za katere pa ne vem, kako se točno imenujejo. Mi pa kakšno minuto kasneje. Začeli smo v zvezdi, se pravi na trgu v središču mesta, bolje povedano tekli smo preko trga. Začel sem, po pravici povedano, ne vem kako. Hitro ali počasi. Po eni strani sem čutil utrujenost od ljubljanskih 42, če pa sem obrnil stran in videl drugo, sem bil pa kar pripravljen rekord, osebni, da ne bo pomote, odlaufat. V glavnem teklo se mi je kar lepo. Na drugem kilometru sem bil že v osmih minutah in pol. Torej začel sem kar »pogumno«. Pa sem sam sebi v brk zabrundal: Ne hiti nikamor! Da te ne bo pobralo! Oznake kilometrov so neverjetno hitro prihajale naproti mene oziroma jaz proti njimi. Le do druge okrepčevalnice se mi je zdelo neskončno dolgo. Pokrajina okoli mene zanimiva za opazovanje, če si seveda človek »upa vzeti čas za to«. Na 42 km, ko se gre počasneje, sem si lahko privoščil debato in opazovanje okolice. Na 21 naj bi se pa hitreje teklo. No, to sem tudi prakticiral in sem parkrat obrnil glavo v stran, da bi pogledal okolico, pa mi je koncetracija za tek v trenutku padla. Tako sem imel »tekaško tekmovalno držo« kot na vsaki enaindvajsetki in sem šel »ko sneta skira«. Moja tekaška drža pomeni držati ramenske sklepe in vrat bolj na trdo. To pomeni, da me na koncu 21-ih kilometrov vedno boli vrat in ramenski sklepi.
Prva polovica je bila časovno za moj rekord podret. In začela se je še druga polovica napora. Tako kot so prvo polovico hitro minevali kilometri so tudi prvo polovico druge polovice hitro minevali. Vedno pa sem se veselil osvežilne postaje, ker sem malo pohodil, malo popil, se malo odpočil,…….
Potem pa je prišla druga polovica druge polovice poti oziroma enostavneje povedano zadnja četrtina polmaratona. Tam nekje do 17-ega kilometra dalje se mi je tekaška pot kar malo vlekla.
Tole moram še zabeležiti: sem pa tja sem tekel s pravo lahkoto kakšen kilometer, potem mi pa ni bilo prav nič enostavno naslednjih 500 metrov. Spomnil sem se na stvar, katero sem delal že »na skoraj vseh« dolgih tekih. Ena stvar je, da sem tekel skoraj miže in pri tem poskušal misliti na čisto nič, pač samo premikati noge. Uspevalo mi je približno deset metrov, potem sem pa le moral odpreti oči. Tak je pač moj ritual, kako porabiti čim manj energije in moči za ostale stvari, ki nimajo s tekom popolnoma nobene zveze. Energijo pa, vsaj jaz, pridobivam skozi prste na rokah. Vsaj tam najbolje čutim pretok energije. Zato sem nekajkrat, prav gotovo premalokrat, razširil roke in jih sprostil, da se napolnim z energijo. Od tod tudi tisti kilometri lažjega teka.
Malo po polovici me je ujel MitjaS in mi povedal, da imava tempo ravno za uro petintrideset. Pa bo težko iti tako dalje, sem si mislil. MitjaS je odtekel dalje s hitrejšim tempom. Prvih pet kilometrov je imel težave, mi je zaupal na uho. Zanimivo, sam se pa sploh ne zavedam kdaj in če sploh imam težave! Mogoče jih pa ne znam prikazati in nadalje še potencirati???
Vzporedno sem tekel (po naglasu mislim da je bi Primorec, naj mi oprosti če tole bere in se jaz, nepoznavalec slovenskih dialektov, motim) in me je »štoknil v rebra« za kakšen tempo tečeva in če imava tempo za uro petintrideset. Kratko in hitro sem mu odgovoril da sva malo prepočasna za to, nisem pa gledal na uro. MitjaS mi je že prej zaupal, da sva na polovici proge ravno za zastavljeni tempo.
Tako kot ponavadi, je zadnji kilometer najtežji. Tudi v Palmanovi se mi je zdel neverjetno dolg. Za povrhu vsega pa še pol kroga na štadionu. V tisto polovičko pa tudi nisem vstopil z največjim veseljem.
Cilj, končalo se je (ne čisto) po zastavljenem planu. Dosegel sem svoj rekord na 21 kilometrov. Utrujenosti ni bilo prevelike, me je pa močno bolela mečna mišica, še v ponedeljek in torek po Palmanovi. Mislim da letos malo pretiravam s tekom. Za mojo težo mislim. Bo prihodnje leto boljše, samo še ne vem kako ali z manj treninga in več kilogrami ali z več treninga in manj kilogrami. Vse to je v glavi!
Hvala vsem forumovcem in ostalim za družbo, hvala vsem za vspodbujanje in hvala vsem, ki so me prenašali, osebnostno mislim.
Pozdrav, Primož
. Tak dober ''spirit'' je med tekači. In bom še šla. Sploh pa sem uživala ker je bila svetloba super in sem zaklopko lahko naštimala na ekstra hitro in tekače povsem zamrznila v gibanju. Pofotkala sem tudi te superduper tuše (prazne seveda) in okolico in v prihodnje naredila tudi še kak post na blogu.
avtobus, odlijemo pa naprej.
