- 05 Dec 2008, 23:06
#161777
Če bo kdo tukaj pričakoval debato o vremenu se opravičujem, tukaj bom raje govoril o Vremenu in teku, predvsem mojem teku.
Glede na to, da mi je v zadnjem času padla motivacija, tudi moji treningi so postali neredni se človek kar vpraša kako naprej. Kdor me malo bolje pozna ve, da moji tekaški začetki segajo že daleč nazaj. Leto 1992 je bilo prelomno. Iz človeka ki ga je šport navduševal edino na televiziji, sem se nekakega dne odločil in šel teč. Tako čisto brez veze. Še danes ne vem kaj me je navdušilo, vem samo, da so me v osnovni šoli pri teku v Stržunskem gozdu izgubili in prav Stržunski gozd je če dobrih 20 let postal moj prvi tekaški poligon. Še danes se dobro spominjam, joj kako sem bil vesel, ko sem prvič pretekel en krog (cca 2km) . Bilo je nepopisno veselje, da zmorem tudi stvari, o katerih si nikoli nisem mislim, da sem jih zmorem. Prva tekma Olimpijski tek treh gričev, ( na kateri je bila udeležba mnogo večja kot dandanes) je v meni pustila trajen in nepozaben spomin in prav zato se še vedno rad udeležujem Olimpijskih tekov, pa tudi če pridem na cilj kot zadnji.
Saj verjetno ni potrebno posebej napisati, da so moji apetiti rasli, 2 km pač ni bilo dovolj, 5, 10 se je zdelo že samoumevno, 21km pa je bil naslednji velik cilj. V tistih časih ko smo tekli v navadnih majicah in adidaskah, tudi tekaških programov nismo poznali, vsaj jaz ne. Tekel sem čisto po občutku, a več kot 10 km na treningih nisem pretekel kdaj pa kdaj sem ga mahnil tudi na Pohorje. Takrat si včasih ob nedeljah srečal tudi kakšnega sprehajalca, med tednom pa velikokrat tudi ne. Torej svojo prvo 21tko sem odtekel v Radencih in to ne da bi kdaj kadarkoli prej pretekel več kot 10 km. Z današnjega stališča kar pogumno dejanje, a takrat se mi je zdelo, da za treninge pač ne rabiš teči daljših razdalj. Leta 1994 se je tudi Maribor odločil, da organizira maraton. In kot Mariborčanu se mi je seveda zdelo samoumevno, da se ga udeležim tudi sam. Na njega sem se pripravljal tako, da sem dva meseca pred prireditvijo 6 x tedensko pretekel deset km ne več ne manj, skoraj vsaki ljubi dan 10 km. Spet čudno boste rekli, a saj sem napisal pojma nisem imel kako se stvarem streže. In tako sem na 35 km naletel na zid iz katerega sem se komaj pobral, na samo vodo pa tudi ni šlo. Šele brat in nečak sta me rešila, ko sta prišla nasproti z dozo isostarja in ledenim čajem, potem bi še kar tekel, a je prej prišel cilj. Nepopisno veselje, a vendar z grenkobo, da sem se na koncu resnično mučil, a vendar z eno veliko izkušnjo, da zmore človek prav vse, ali kot dandanes pravi ZdravkoC vse je v glavi! In tako imam dandanes še kar naprej v glavi mojo mučenje na maratonu.
In prav maraton je bil kriv, da sem postopoma prenehal teč. Najprej je bila kriva močna angina, potem zima (sicer pa tako ali tako nisem nikoli tekel pozimi, raje sem šel na Pohorje) sta bila glavna izgovora, da sem v teku popustil. Sicer pa nikoli nisem čisto prenehal teči, presedlal pa sem na kolo, tudi nekaj smučarsko tekaških zim imam za seboj, a tekaško se nikakor nisem več pobral, a redna hoja na Pohorje me je nekako držala pokonci. Eno leto sem si zadal za cilj, da pridem na toti naš hrib 100x, no uspelo mi je doseči cifro 96, pa sem bil tudi s tem zadovoljen, mogoče še prezadovoljen . Počasi sem spet presedlal na stare športne užitke, gledanje športa po TV-ju namreč, prišel je čas računalnikov in ni bilo lepšega kot hladen dan presedeti na toplem.
Tako je minilo kar nekaj let, vedno znova sem poskušal in vedno znova sem obupal. Tako sem v začetku leta 2006 odkril tekaški forum in ponovno začel in ponovno obupal. Bral sem kako in koliko nekateri tečejo in se kar ustrašil,nisem upal se javljati, zame so bili nadčloveki, nekje tam,kjer pač sam ne sodim. Potem je prišlo novo leto 2007 in usodna tehtnica. 102 kg je bila tista ključna številka ki mi je dala misliti. In pričel sem ponovno teči in prišlo je leto v katerem sem pretekel največ km v moji dosedanji tekaški karieri. Prišla je prva 10tka po mnogih letih, prišli so mali maratoni, prišel je prvi Sladkih6 in prišli so mnogi tekaški prijatelji in večno hvala tekaškemu forumu, da smem biti del vas.
In tako sem počasi prišel do danes. In danes se bojujem s problemom motivacije, cilji so že cilji, a ni neke prave volje. Že nekaj časa ne. Če izvzamem Sladkih6 sem se zadnje mesece bol šlepal kot tekal, a po drugi strani sem neizmerno vesel, da sem uspel popeljati mojo boljšo polovico na Ljubljancu skozi 10 km tek , velik uspeh za oba!
In danes se bojim, da bom obupal, da ne bom več tekel, da se bo zgodilo isto kot pred leti. Ta strah mučenja na maratonu me spremlja kar naprej. Očitno. In kako premagati strah? Pravijo, da tako, da narediš natančno to česar te je strah, torej se soočiš s problemom. In tako sem se odločil. Prvič v tekaški karieri sem si pripravil tekaški program, My Asicsov tekaški program.
Pa sem že pri jutri. Ciljev sem rekel imam še veliko, a eden je trenutno najbolj v mojem srcu. Bom uspel?
Glede na to, da mi je v zadnjem času padla motivacija, tudi moji treningi so postali neredni se človek kar vpraša kako naprej. Kdor me malo bolje pozna ve, da moji tekaški začetki segajo že daleč nazaj. Leto 1992 je bilo prelomno. Iz človeka ki ga je šport navduševal edino na televiziji, sem se nekakega dne odločil in šel teč. Tako čisto brez veze. Še danes ne vem kaj me je navdušilo, vem samo, da so me v osnovni šoli pri teku v Stržunskem gozdu izgubili in prav Stržunski gozd je če dobrih 20 let postal moj prvi tekaški poligon. Še danes se dobro spominjam, joj kako sem bil vesel, ko sem prvič pretekel en krog (cca 2km) . Bilo je nepopisno veselje, da zmorem tudi stvari, o katerih si nikoli nisem mislim, da sem jih zmorem. Prva tekma Olimpijski tek treh gričev, ( na kateri je bila udeležba mnogo večja kot dandanes) je v meni pustila trajen in nepozaben spomin in prav zato se še vedno rad udeležujem Olimpijskih tekov, pa tudi če pridem na cilj kot zadnji.
Saj verjetno ni potrebno posebej napisati, da so moji apetiti rasli, 2 km pač ni bilo dovolj, 5, 10 se je zdelo že samoumevno, 21km pa je bil naslednji velik cilj. V tistih časih ko smo tekli v navadnih majicah in adidaskah, tudi tekaških programov nismo poznali, vsaj jaz ne. Tekel sem čisto po občutku, a več kot 10 km na treningih nisem pretekel kdaj pa kdaj sem ga mahnil tudi na Pohorje. Takrat si včasih ob nedeljah srečal tudi kakšnega sprehajalca, med tednom pa velikokrat tudi ne. Torej svojo prvo 21tko sem odtekel v Radencih in to ne da bi kdaj kadarkoli prej pretekel več kot 10 km. Z današnjega stališča kar pogumno dejanje, a takrat se mi je zdelo, da za treninge pač ne rabiš teči daljših razdalj. Leta 1994 se je tudi Maribor odločil, da organizira maraton. In kot Mariborčanu se mi je seveda zdelo samoumevno, da se ga udeležim tudi sam. Na njega sem se pripravljal tako, da sem dva meseca pred prireditvijo 6 x tedensko pretekel deset km ne več ne manj, skoraj vsaki ljubi dan 10 km. Spet čudno boste rekli, a saj sem napisal pojma nisem imel kako se stvarem streže. In tako sem na 35 km naletel na zid iz katerega sem se komaj pobral, na samo vodo pa tudi ni šlo. Šele brat in nečak sta me rešila, ko sta prišla nasproti z dozo isostarja in ledenim čajem, potem bi še kar tekel, a je prej prišel cilj. Nepopisno veselje, a vendar z grenkobo, da sem se na koncu resnično mučil, a vendar z eno veliko izkušnjo, da zmore človek prav vse, ali kot dandanes pravi ZdravkoC vse je v glavi! In tako imam dandanes še kar naprej v glavi mojo mučenje na maratonu.
In prav maraton je bil kriv, da sem postopoma prenehal teč. Najprej je bila kriva močna angina, potem zima (sicer pa tako ali tako nisem nikoli tekel pozimi, raje sem šel na Pohorje) sta bila glavna izgovora, da sem v teku popustil. Sicer pa nikoli nisem čisto prenehal teči, presedlal pa sem na kolo, tudi nekaj smučarsko tekaških zim imam za seboj, a tekaško se nikakor nisem več pobral, a redna hoja na Pohorje me je nekako držala pokonci. Eno leto sem si zadal za cilj, da pridem na toti naš hrib 100x, no uspelo mi je doseči cifro 96, pa sem bil tudi s tem zadovoljen, mogoče še prezadovoljen . Počasi sem spet presedlal na stare športne užitke, gledanje športa po TV-ju namreč, prišel je čas računalnikov in ni bilo lepšega kot hladen dan presedeti na toplem.
Tako je minilo kar nekaj let, vedno znova sem poskušal in vedno znova sem obupal. Tako sem v začetku leta 2006 odkril tekaški forum in ponovno začel in ponovno obupal. Bral sem kako in koliko nekateri tečejo in se kar ustrašil,nisem upal se javljati, zame so bili nadčloveki, nekje tam,kjer pač sam ne sodim. Potem je prišlo novo leto 2007 in usodna tehtnica. 102 kg je bila tista ključna številka ki mi je dala misliti. In pričel sem ponovno teči in prišlo je leto v katerem sem pretekel največ km v moji dosedanji tekaški karieri. Prišla je prva 10tka po mnogih letih, prišli so mali maratoni, prišel je prvi Sladkih6 in prišli so mnogi tekaški prijatelji in večno hvala tekaškemu forumu, da smem biti del vas.
In tako sem počasi prišel do danes. In danes se bojujem s problemom motivacije, cilji so že cilji, a ni neke prave volje. Že nekaj časa ne. Če izvzamem Sladkih6 sem se zadnje mesece bol šlepal kot tekal, a po drugi strani sem neizmerno vesel, da sem uspel popeljati mojo boljšo polovico na Ljubljancu skozi 10 km tek , velik uspeh za oba!
In danes se bojim, da bom obupal, da ne bom več tekel, da se bo zgodilo isto kot pred leti. Ta strah mučenja na maratonu me spremlja kar naprej. Očitno. In kako premagati strah? Pravijo, da tako, da narediš natančno to česar te je strah, torej se soočiš s problemom. In tako sem se odločil. Prvič v tekaški karieri sem si pripravil tekaški program, My Asicsov tekaški program.
Pa sem že pri jutri. Ciljev sem rekel imam še veliko, a eden je trenutno najbolj v mojem srcu. Bom uspel?
. Za zimsko ligo seveda! 
.
. Dobro, zadnje nekaj tednov smo vsi imeli nekaj gužve in nam je kar po e-mailu poslal programe treningov.
, program je 
. Sam kot začetnik v teku se še nisem znašel v podobni situaciji zato ti ne morem svetovati kako pa kaj. Se spomnim uporabnika "Junc"-a, ki je bentil za istimi težavami....kmalu za tem je poniknil na forumu 
. Sicer pa zakaj so tekaški prijatelji.....če ti bo kdaj da se organiziramo za skupen trening z veseljem ti pomagati zbrcati tvojo rit izpred TV in kavča 
. Ne obupaj.....sam sem se kot verjetno veš lani decembra odločil, da pretečem Pohorje 
. Spet je december tukaj in v meni divja vojna za naslednji projekt v letu 2009. Če se odločim za to, bom moral presneto trdo garati in kot si rekel ni lepše od TV in tople sobe...........ma ku*c ni......JE 
