- 29 Dec 2008, 09:27
#164728
Pozdravljeni tekaški prijatelji TF!
Matjaž, Zdravko, Leon, Žarko, Simona, Jani, Miro, Marjan, Klas,... Hvala za čestitke in lepe želje. Res škoda, da se mi niste pridružili. Da vam nekoliko "olajšam" odločitev za vaš novoletni "dril čez Pohorje" v nadaljevanju par besed o tem...
Kozjak ali Pohorje? Po leti je Kozjak vsekakor večji izziv, po zimi, ko je več snega le nad 1100 mvr, pa je prečkanje Pohorja vsekakor večji izziv. Torej sem se odločil za Pohorje. Opremljen le s pohodnimi palicami, telefonom, čelno svetilko in dvema kompletoma energetskih tabletk »dextro« sem se v Dravogradu, ob 7,23 h, podal na tekaško avanturo čez zasneženo Pohorje proti Mariboru . Snega je na začetku bilo kak centimeter dva. Strmina nad Dravogradom me je hitro in dovolj segrela, tako da je tek proti Kremžarjevem vrhu po razgibani pokrajini bil pravi užitek. Uršlja, Smrekovec in Peca z vrhovi v megli so me ves čas spremljali na poti, prijetni spomini na nje pa pospeševali korake po pršiču. Ustavila me je strmina pod Kremžarjevem vrhom. Tu je bilo zadaj že več snega in čas za »dextro«. Kratek počitek v koči, kokta, in hitro naprej proti Kopam. Svetloba je skozi meglo prav prijetno osvetljevala zasnežen greben z občasnimi zameti, tako da je tek navzdol proti Kopam bil prav tako užitek, predvsem, ker sem delal »gaz«, propadanje v sneg pa je bilo še »dokaj znosno«. In tako vse do vzpona na Kope. Tu je zdaj snega bilo več (proti samem vrhu tudi umetnega, ki ga je veter nesel naokrog). S pomočjo tabletk se »prebijem« do vrha, v restavraciji pa naročim »polovičko porcije pasulja« čaj in koka kolo. Za mano je bilo že 4 ure »drila«. Nadaljujem tekaško po urejeni progi proti Ribniški koči. Mrzlo je, vetrovno in megleno. Hitro sem do Ribniške koče. Kratek počitek. Spijem koka kolo. Vem, da me čaka najtežji del poti. Upam, da se je kdo že pred mano opogumil in naredil gaz. Upanje hitro »izgine«. Tudi »markacije na drevesih so »zasnežene« in ni druge kot »z občutkom« skozi meglo »navzdol«. Delam gaz do pod kolena. Občasno »padem« v kakšno luknjo, na srečo bolj redko. Do sedla proti Lovrenškim pridem le nekoliko nižje od markirane poti. Oddahnem si. Tudi sončni žarki se naenkrat pojavijo in me razveselijo. Gaženje snega ja zdaj lažje, čeprav navzgor. Soncem obsijan zasnežen travnik pod Lovrenškimi jezeri »me zaslepi« od svetlobe in lepote. Snega je vedno več in napredujem vedno bolj počasi. Vleče se, a lepota pokrajine me tolaži. S pomočjo tablet se le »prebijem« do vrha oz. Lovrenških jezer. Razgledam se malo naokrog. Tudi po zimi so nekaj posebnega. Navzdol je le nekoliko lažje kljub temu, da so teniske »zmrznjen leden oklep«. Do pred temo sem v koči na Pesku. Za pot iz Dravograda sem porabil 9 ur !!! Postanek, počitek in prigrizek: topla gobova juha, čaj in koka kola. Toplina koče in hrane me segrejeta. Še preveč, ker se led z mene odtali in namoči obleko. Za ven se pripravim kar se da toplo. Ko izstopim, me objame tema in mraz. Vključim svetilko in tekaško naprej proti Mariboru. Hitro sem na odcepu s ceste za Šumik. V temi poskušam ugotoviti »prehodnost« poti. Hitro »obupam« in se vrnem na cesto. Tveganje za uspešno nočno prebijanje po snegu do kolen proti Šumiku je preveliko. Na cesti proti Pesku je dokaj dobra špura od motornih sani in se odločim za to varianto. Špura me kar drži in uspeva mi tudi rahli tek. Svetloba svetilke v noči ob poti »stalno odkriva nove in nove zanimive zasnežene skulpture« ki mi krajšajo čas in dajejo navdih za naprej. Dvakrat me zmoti hrup , svetloba in smrad motornih sani. »Nočni reliji z motornimi sanmi na relaciji Areh – Pesek so očitno še vedno in«. Pot se prevesi navzgor in s tem tek v hojo. Vleče se. Šum slapov Šumik mi da novo moč. Cestne oznake proti Arehu pa mi jo odvzameta. Štopam prehojen čas med označbami. Šest km s polkm označbami me spravljata v obup: je možno, da za samo 500 m zasnežene poti potrebujam toliko časa. Poskušam pospešiti tempo. In mi uspeva. Kar naenkrat sem na Arehu. Oddahnem si, saj naprej pot gre le navzdol. V hotelu se malo okrepčim in spet v temo in mraz. Smučarsko-tekaška proga proti Belviju je super urejena. Tek me spet hitro segreje in dobesedno »uživam« v škripanju snega pod nogami v znanem okolju. In tako do Belvija in krasnega nočnega pogleda na osvetljen Maribor. Ustavim se za trenutek in nadaljujem tekaško navzdol. V sebi »vrtim« preživete dogodke tega dne in naenkrat sem pri spodnji postaji gondole.
Pa mi je uspelo: v 15-tih urah in 46-tih minutah čez zasneženo Pohorje od Dravograda do Maribora.
Krasno in nepozabno.
Lep pozdrav in lepe zadnje dneve leta ter uspešno tekaško 2009! Zvone